Marsikatera stroka ali znanstvena srenja se v slovenskem prostoru kaže povsem drugače, kot jo je videti od zunaj. Nam se zdi, da imamo zelo zelo velike strokovnjake, da v tujini njihovi kolegi komaj čakajo, kdaj bodo kaj slišali iz ust naših in podobno. Tudi mnogi posamezniki se v domači javnosti obnašajo zelo vzvišeno: pred navadnimi (promitivnimi...) ljudmi namigujejo na fenomenalna odkritja, izražajo poseben način skrivanja, svoje ugotovitve zavijejo v skrnobnost, ki jo menda morajo izvajati zaradi velike možnost, da bi jim kdo znanje ukradel. Če kdo oporeka takim nekoliko bolehnim sistemom, je hitro označen za sovražnika znanosti in celo slovenske samozavesti. V najboljšem primeru dobi lekcijo, da pač ni strokovnjak in da naj bo lepo tiho, da se bo kaj naučil od "pravega strokovnjaka."
Ko pa take naše strokovnjake srečaš na simpoziju v tujini, se - vsaj velika večina - zazdijo povsem drugačni. Fenomenalnost se utopi v morju marljivih in zato slavnih ljudi, skrivanje ni več potrebno, ker popoldansko "znanstveno" oziroma "nevladniško" obrtništvo ni potrebno (to se celo obrne v razprodajo zastonj ali globoko pod ceno); in ker, čeprav kraje znanja in idej tudi v tujini obstajajo, jih je z odprtostjo in strokovno-poslovno spretnostjo prav z lahkoto mogoče premagovati. Če bi bil še bolj predrzen, bi v prenesenem pomenu uporabil besedo t.i. najstarejše (ženske) obrti.
Res je, da smo imeli nekoliko nesreče z jugoslovanstvom in političnim sistemom, ampak vseeno se zdi, da nas je omejila predvsem naša zaverovanost vase. V tujini nikakor ne pridemo zraven - ampak ne, da bi nas kdo ne maral zaradi neznanja ali strokovne nesposobnosti. Tudi ne, nikakor ne, da bi nas oni ne marali ker smo pač "majhni". Mi sami se držimo ob strani, nekako ne zmoremo vzpostaviti partnerstva, samo navadnega strokovnega in poslovnega partnerstva. Nič zgoraj, nič spodaj ... vsak naj pripseva svoje, to kar ima.
In potem se strašno čudimo, da naše znanosti zunaj meja naše domovine sploh ne poznajo. Pa jo pričakujejo, resnično bi radi kaj vedeli, pokrili svoje bele lise v znanju. Mi se potem opravičujemo z maloštevilčnostjo, kar morda za nekatere stroke, ki so vezane na obseg uporabe istega jezika malo drži, a nikakor ne more držati popolnoma, saj nas je na enakem ozemlju približno enako, torej to ozemlje lahko obdelamo približno enako. Če se tujim kolegom razkrije malo naše našosti, se namreč čudijo predvsem dejstvu, da sami tako malo vemo o sebi, da se sami tako zelo malo tudi zanimamo o sebi, o svoji zgodovini ali deželi, naravi, na primer. Težko tudi razumejo razliko med našim siceršnjim znanjem, in poniglavostjo pred njihovim znanjem. Očitno je veliko bolj enostavno prepisati neko avtoritarno ugotovitev slavnega nemškega zgodovinarja, in ob tem znana dejstva, najdena pri nas nekako interpretirati v duhu te avtoritete, kot pa po normalni znanstveni metodi iz dejstev, najdenih pri nas in v tujih arhivih izluščiti resnico in jo logično povezati v svetovne dogodke.
Prihodnost znanosti in strokovnega dela s takim odnosom do drugih je zelo vprašljiva. Za majhnost se namreč res lahko izkaže, da je še manjša, še bolj naporna. A ne gre za majhnost v znanju - saj smo čisto na istem nivoju, ampak predvsem za hude razlike, dobesedno raztreščenost izkazovanja in (samoo)vrednotenja znanja, kadar ga izražamo doma ali kadar se z njim kažemo v tujini. Tako znanje raztrešči samega sebe.
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/arhivi-in-okupatorji.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/o-zarecenem-kruhu-in-srebrnini.html