Zdi se, da je v kriznih časih dovoljeno več grešiti kot v normalnih. V medijih nam stalno servirajo ljudi, ki so naredili to ali ono poslovno napako, potencialno ali zares, pravzaprav napako s hudimi posledicami, ogoljufali toliko in toliko nedolžnih, prenesli in na skrivnosten način izgubili nepredstavljivo količino denarja, na pretkan način in pod krinko reševanja uničili neko podjetje in materialno in duhovno prizadeli veliko družin ali lokalno okolje, pozabili plačati visoke zneske za družbene dejavnosti v obliki dogovorjenih poštenih davščin ipd.
Zdi se, da je v kriznih časih dovoljeno več obsojati, a manj obsoditi. Vsevprek kritiziramo, nihče nam ni všeč, nič ne ustreza, nobena ustanova ali podjetje ne deluje več prav in pošteno, za vsakim poslom se morda - ali pa zares - skriva množica tako imenovanih okostanjkov, ki padajo - ali pa ne padajo - iz nekih namišljenih omar.
Zdi se, da se pristojni vse bolj delajo pristojne, ker je to edina rešitev, da imajo vsaj nekaj časa in miru, vsaj do morebitne - ali resnične - afere, v katerem lahko vsaj opravijo tekoče delo, ali pa nenazadnje - ali pa praviloma - popijejo dolgo kavico.
Kje je v tej zmedi slehernik? Se je skril pred krizo in razmerami, ali pa se je morda skril v krizo in v razmere? Zakaj ne bi ukradel drobtinice, če je oni ukradel konvoj s kruhom? Zakaj ne bi kavice podaljšal za nekaj minut, obsedel z lepim obrazom pred delom, ki bi ga moral takoj opraviti, če je oni pač bilančno prilagodil milijardno podjetje? Zakaj ne bi anonimno obsojal in kritiziral v svoji majhnosti, če oni to delajo medijsko in na velika usta?
Časi morda sploh niso krizni. Morda smo jih samo tako poimenovali zato, da lahko opravičujemo grehe. Majhne in velike. Predvsem pa, žal, svoje.