7. jul. 2014

Vabilo in vabila

V času, ki mu mnogi rečejo informacijska doba, kar naj bi pomenilo tudi, da se informacije pretakajo, in da torej veliko komuniciramo, se zdi, da močno usiha poraba klasičnih medijev, predvsem tistih s področja kulture, na primer tiskane knjige, gledališke predstave, koncertov klasične glasbe, plesnih nastopov; celo kino in zabavne prireditve se izjemno hitro selijo v rubriko usihajoče dejavnosti.

Bi lahko trdili, da je razlog za tako stanje t.i. informacijska doba? Ja. Verjetno, vendar ne zaradi tehnologije, na katero gotovo najprej pomislimo ob čudežni besedi informatika.

Vsi nekdanji mediji, torej pisana ali govorjena beseda, glasba in kar je še takšnega - oziroma njihovi prenašalci, ustvarjalci in poustvarjalci - preprosto ne dohajajo možnosti, tehnologije ne uporabljajo, ali jo kar ignorirajo, ji celo nasprotujejo, ali, kar je najhujše, tehnologijo uporabljajo na načine, ki delajo umetnosti nasilje. Tega pa odjemalci, torej bralci, poslušalci, gledalci ... ne prenašajo/prenašamo. Verjetno podzavestno človek ne more v sebi združevati takšnih neuskladljivih nasprotij.

Vzporedno se, kljub neverjetnim tehnološkim možnostim, ki so celo smiselne nadgradnje nekdanjim pristopom, nikakor nočejo razviti vabila. Razen na področjih, ki se z izjemno hitrostjo oddaljujejo od umetnosti, na primer ameriška filmska produkcija s svojimi kar zavajujočimo napovedniki, ostajajo vabila hladna, suha, kot-da iz predprejšnjega stoletja.

A njihov največji problem ni niti tehnologija niti antitehnologija. Problem je v ljudeh. Predvsem namreč vabila ne izražajo nobenega navdušenja, nobenega veselja, da so bo nekaj lepega zgodilo, da me nastopajoči ali organizator res VABI nekam. Zdi se, kot da nas prireditelj hoče odgnati, češ nikar ne hodite, lahko boste nezadovoljni, nikar ne berite, verjetno vam ne bo všeč. Morda nas celo ponižuje in navdušeno in navdušujoče vabilo smatra za neprofesionalno?

Strah nas je nasupeha, organizatorje, izvajalce, in nenazadnje odjemalce. In strah je sebičnost, kar pomeni, da bi radi tisto, kar nam je dano, zadržali zase. Je to, kar zadržim pri sebi še kultura?