Človek je bitje odnosa. Čeprav, verjetno zaradi prevladujočega materialističnega pogleda na svet, človeka surovo reduciramo na osebek, pa so prav odnosi med osebki tisti, ki posameznega človeka naredijo takšnega kot je. Sam človek, brez stalne komunikacije s sočlovekom, pravzaprav ne bi mogel biti človek. Celo človekova evolucija se ne bi mogla zgoditi, če ne bi medsebojno vzpostavljali odnosov. Torej ne bi bilo človeka v tej obliki. Tu pa smo že na področju idealizma, ob katerem se sedanji znanstveni materializem prej kaže kot anti-idealistični.
Če razmišljamo o človeku kot o bitju odnosa, s tem ne mislimo, da druga bitja ne vzpostavljajo odnosov, ampak predvsem, da so odnosi med nami ljudmi bolje in lažje doumljivi. O tem, kako komunicirajo druga bitja, ali kako naj bi mi komunicirali z njimi, je naša predstava še na skrajnem začetku.
Komunikacija je sicer več kot govor, vendar se človekov govor značilno razlikuje od govora drugih bitij. Celo kaže se, da je človekov notranji govor, ki zagotovo obstaja, saj vsi najbolj pristno vemo zanj, drugačen od človekovega zunanjega govora. Notranji je bistveno bolj bogat, z bistveno več niansami in plastmi. Le za vsako deseto stvar obstaja beseda, pravi pesnik. Zaradi tega nas vedno znova presenečajo nova odkritja in umetniške stvaritve.
Čeprav nam na nek način primanjkuje besed za medsebojno komunikacijo, in tudi gibi, obrazi, splošno razpoloženje in celo način življenja, ne zadostujejo, da bi ljudem povedali to, kar je v nas, je pomembno, ja zelo pomembno, da si privzgojimo načine, s katerimi drugim povemo, kaj je z nami. To je področje nezavedne iskrenosti, ki mnogim, predvsem odraslim, močno uhaja. Namreč: mislimo nekaj, rečemo pa nekaj popolnoma drugega. Na primer: želimo si na izlet, ko pa nas vprašajo, če bi šli, pa rečemo, da to pa ne. Ali pa: kupil bi si rdeče nogavice (pa vem, da mi bo nerodno), a raje razglašam, da so rdeče nogavice skrajno neprimerne na zelene hlače.
Zatirati želje, kar tako, brez razloga, je ena največjih neumnosti človeškega življenja. Ne glede na uresničitev, ki morda celo ni možna. Ampak to ne sme biti ovira, da bi sebe zatirali. Morda se časi spremenijo, ali pa okoliščine. Majhen otrok si nekaj želi, in to hkrati hoče in zahteva. Odrasel človek, si nekaj želi, in po tem hrepeni, in čaka priložnost, da si to, največkrat s svojim lastnim trudom, omogoči.
Kaj pa z željami, ki zadevajo odnos drugih ljudi? Če takšne želje ne izrazino drugim, oni nikakor ne morejo vedeti zanjo. In nihče je ne more izpolniti. Če v trgovini ne vprašamo, koliko stane knjiga, ne bomo nikoli vedeli, ali imamo v žepu dovolj denarja. In na primer silno pogosta želja, da bi se kdo do mene obnašal drugače. Če mu ne rečem (in se tudi potrudim, da nisem nasilno odvisen od zame ugodnega odziva), sočlovek ne bo imel oprijemališča, s katerega se bo začel popravljati. Beseda je ključna, je začetek. Pravzaprav je celo hkrati obratno, beseda je želja vsakega od nas: da bi mi kdo povedal, kako naj, da bi mi dal iztočnico, da bi me imel toliko rad, da bi mi zakoličil svoje (ne moje!) želje in potrebe.
Zgodi se celo, da človek izumi načine obnašanja, s katerimi zakrije svojo iskrenost: strah pred morebitno zavrnitvijo ali strah pred nezmožnostjo uresničitve postane večji od želje same. Tako tragično počnemo vse drugo možno, celo pozitivne reči, celo usluge, celo hlapčevstvo, celo samouničevanje ... samo besede ne izrečemo.