Stalno govoriti o težavah, stiskah, krizi, problemih (pri katerih se po
določenem času pogosto še izkaže, da je bilo govora o namišljenih težavah
in krizi) običajno pomeni, da ne odpiramo oči za težave drugih, ampak se
pretežno ukvarjamo sami s seboj. Težave se bistveno zmanjšajo, če je človek pirpravljen odpreti oči za težave drugih in z njimi tudi vstopiti v odnos.
Prav podobno, vendar nasprotno, se veselje bistveno poveča, če človek odpre oči za svet okrog sebe in z soljudmi in sonaravo stalno vstopa v odnos.
Oboje, torej o težavah in o veselju, velja osebno in družbeno. Če bi se država nekoliko bolj partnersko povezovala z drugimi, bi vsi opazili, da imajo sosedje in malo manj sosedje prav tako težave, da imajo občasne krize in kopico problemov. Celo Švicarji in Skandinavci ... Podobno bi najbrž opazili, da imajo nad določenimi rečmi veselje, in da jim to veselje nekoliko uravnoteži razmere. Zdi pa se, da največ problemov rešuje prav medsebojno opazovanje (v zdravem duhu in brez bolestne zavisti), predvsem pa sodelovanje.
Težave vedno obstajajo, in pravzaprav ni popolnoma jasno, ali so odnosi njihov vzrok ali zdravilo. Najbrž oboje. Vsekakor se najprej splača odpreti oči za druge. Odnos bo potem verjetno stekel sam.
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/tezave-in-strah-pred-tezavami.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/11/tragika-ljubega-miru.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/strah-germanov-strah-slovanov.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/vzhod-in-zahod.html