Identiteta turističnih krajev

Turistična destinacija je zelo lep izraz za kraj, kamor nas medijsko-marketinški aparat skuša privabiti. Vendar nekakšen razlog za to mora biti. Morda gre za lepo naravo, prijazne ljudi, mogočen grad ali slap, umirjeno pokrajino. Zaradi takih razlogov se je začel razvijati skoraj vsak turistični kraj, vsaj v Evropi.

A marketinški stroj je naletel na težavo, kako te dobrine ovrednotiti, kako jim dati ceno in obiskovalce prepričati, da vse skupaj nenazadnje ni zastonj in da je normalno, da je treba dati nekaj denarja. Pojavila se je nujnost razvoja vzporednih dejavnosti, aktivne rekreacije, zabave, prireditve, festivali, tudi spominki, morda celo z rahlim pridihom domačnosti, če gre za podeželje, ali mondenosti, če gre za mala mesteca. Več je le več, in zakaj ne bi, če smo že tukaj. ponudniki in obiskovalci.

A zgodi se, da na neki točki pride do obrata. Namesto izvorno prijaznih domačinov, ki jim ponarejenost "vzporednih dejavnosti" začne presedati, se pojavi najeta delovna sila. Solata in čebula z domačega vrta postane predraga, cenejša je iz španskega velerastlinjaka. Preprosta postelja in skupna miza nehigienična. Soba brez televizorja in brezžične spletne povezave nepotreben balast s premalo zvezdicami. Več je le več.

S časom postane življenje prvotnih prebivalcev v turistično obleganih krajih težko. Domačije ali mestne vile postanejo grde - oziroma lepe so samo še tiste, ki niso namenjene življenju, ampak občudovanju ali bivanju zahtevnih obiskovalcev, tistih, ki tudi plačajo. Več je le več. S časom postanejo naravne ali kulturne znamenitosti, zaradi katerih se je vse skupaj začelo, ukleščene v množico ograj in smerokazov, z asfaltno urejenih parkirišč je mogoče dostopati samo še po natančno določeni lepo urejeni potki. Seveda se vključijo naravovarstveniki, ki morda skušajo varovati naravo, a pogosteje podlegajo urejanju in usmerjanju. Pogosto jim tudi ponudniki "vzporednih dejavnosti" ponudijo pomoč pri urejanju. Več je le več - o denarju je govora.

Pojavi se novo vprašanje obrata. Ali v turističnih krajih s časom postane tudi življenje ostale narave težko? Celo neznosno? Saj slap še naprej teče, tudi gozd nekako daje videz skupine dreves, in cvetoč travnik tudi, če je le zadosti dobro ograjen. A vseeno se vprašajmo, ali je narava v svoji živosti možna v taki ograjenosti?

In hkrati, ali je neka prvinska ljudska vaška prireditev še pristna v svoji živosti, če zgolj služi kot "vzporedna dejavnost". Je čudovita fasada mestne vile z ozadjem opustele stavbe še vredna ogleda? Pa grad brez graščakov in princesk - ali kozolec brez sena - ali cerkev brez živih ljudi iz preteklosti in sedanjosti? So ponaredki tudi ograja?

Ali v času dopustov in popotovanj sploh doživimo tisto, zaradi česar se na potovanje ali izlet odpravimo?