Že stari so vedeli: kdor veliko dela, tudi zelo druge môti. Torej, kdor dela ima rezultate, a dela tudi napake, celo bližnje prizadene bistveno bolj kot nekdo drug, ki nekonfliktno stoji v svoji neopaženosti. Nekonfliktnost je prijetna, občudujemo jo, zdi se nam, da je le v taki družbi mogoče živeti, da je znosno, da je morda tudi obetavno. Garači so neprijetni, skorajda nasilni, družbo ogrožajo s svojimi domislicami, z neposrednostjo besed in visoko normiranimi dejanji.
Kdor s svojo garaško zagnanostjo zdrži v mladostnem veselju, je zanj nekoliko bolje. Nekateri pa se zagrenijo že kmalu, v obupu delajo samo še zaradi garanja, pravzarav zaradi bega, verjetno pred samim seboj. Konfliktnost morda prinaša vse manj rezultatov, notranje stanje obupa se poglablja. Postajam neuspešen. Bolje bi bilo, če bi bil v miru nekonflikten, že od vsega začetka stran od sveta ... tako pravijo.
Pa je nekonfliktnost vrednota? Ali drugače: Ima univerzalno vrednost? Mar ni nekaj drugega zadaj, mar ne gre za umik in prikrito izkoriščanje razmer, da nič ne storiš? Kdaj gre za umik iz strahu pred konflikti, kdaj za umik pred konflikti samimi?
Zdi se, da so konflikti le metode, ki jih lahko na eni strani apliciraš na katerekole nasprotujoče si vsebine, hkrati pa nanje na drugi strani vpliva pristop: v zadrgnjenosti ali v veselju. Kako neki bi bilo, če bi se zmogli naučiti ustvarjati konflikte v veselju do dela, ki ga delamo, do poslanstva, v katerga smo dani v ta svet? Bi to pomenilo, da konflikte rešimo, preden jih sploh ustvarimo? Bi tako dosegli produktivno nekonfliktnost?
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/ubogati-je-neodgovorno.html