365 in četrt

V družbenem življenju se neprestano pojavljajo določeni stereotipi, za katere se sčasoma prepričamo, da so resnica. Nemalo je takih, ki vsakodnevno minevajo brez posledic, gotovo pa se se najdejo tudi bolj zapleteni, ki vplivajo na naše življenje, morda celo usodno.

Prestopni dan je popolnoma nepomemben dan. Pač posledica neuskladljive nesinhronosti kroženja in vrtenja Zemlje, ki dela preglavice astronomom in vladarjem, celo podjetnikom, že od kar svet piše zgodovino. Vsako ljudstvo, vsaka civilizacija je zakomplicirala po svoje. Seveda se vsakemu ljudstvu, celo posamezniku zdi, da je edino njegova kalkulacija pravilna in najbolj veljavna in najbolj prav. In nekaterim se še dodatno zdi, da če drugi mislijo drugače, so najmanj ignoranti resnice, če ne celo nasprotniki in sovražniki, in nenazadnje celo nevarni v smeri terorizma in podobnih medcivilizacijskih žigosanj, ki so redko upravičene, še redkeje resnične.

Velika resnica je sestavljena iz veliko majhnih. Neresnica enako. Razlika je v tem, da je resnica lahko le popolna - saj če ji manjka en košček, ni več resnična. Neresnica pa skoraj nobena ni popolna. Vedno je kakšen košček resničnega tudi v neresnici, in končno, skoraj popolna resnica je v bistvu neresnica, če ni popolna
.
Resnice pravzaprav ni mogoče doseči, saj se čas in prostor gibljeta drugače, kot naša dojemljivost časa in prostora. Ampak s tem je treba živeti.

Resnica o dnevih in letih - če odmislimo Einsteinovo posebno teorijo relativnosti - se začne 29. februarja. In kaj je čudnega s tem dnevom? Preprosto to, da Zemlja ni prestopnica. Namreč leto ne traja 365 dni, vsako četrto pa 366. Zemljino leto dejansko traja približno 365 dni in četrt dneva. Zemlja ni nikoli v "prestopnem" letu, oziroma nič ne prestopa svoje hitrosti kroženja okrog svoje amtične zvezde, ampak le mi prestopamo.

Pisanje v bisvu ni pomembno za današnji dan, ampak zaradi resnice. Začetka resnice, kdo je prestopnik. Kakršnakoli že je resnica dejansko.

Talenti kdovekaterič, morda zadnjič

Kaj če se pri talentih vsi hudo motimo. Kaj če je obratno, kot učijo psihologije, sociologije in druge nauke? Kaj če talenta ne podeduješ, niti se ga ne priučiš. Še manj ga vzgojiš? In je neumen vsak marter?

Kaj če je s talenti tako, da jih imamo vsi, in to vse po vrsti. Se rodimo, in imamo vse že predestinirano: vrhunski šport, akademsko znanje, neskončen spomin, muzikalnost in gibljivost, roko in um za pisanje in slikanje? Čut za sočloveka in duhovnost, občutljivost za naravo in odprtost za novosti?

Kaj, če je s talenti tako, da jih ni potrebno razvijati, ampak da se moramo pravzaprav zadrževati, da jih ne zatiramo. Kajti prav to morda delamo sami in družba okrog nas: sami sebi v bistvu odvzemamo, namesto, da bi dopuščali. In cela civilizacija se je tako usmerila, da otroke že od malega zatira s svojimi kalupi in spletkami, s svojim "znanjem" in "vsevedenjem". Kaj če so - in tako pravzaprav vsak opazi, če le pogleda - majhni otroci pravzparav daleč daleč najbolj nadarjeni za prav vse po vrsti: dojemajo, odpirajo, sprašujejo, iščejo; se gibljejo, so odprti in poslušni; nebogljeni le na videz in morda le po telesu. Še to je vprašanje.

Kaj, če bi svet obrnili na noge. Od najbolj rosnih let navzgor.

Telovadnice

Če je zdravje vrednota, na katero prisega največje število ljudi praktično vseh generacij, ki se zavedajo samih sebe, potem bi bilo pričakovati, da so danes zdravstvene ustanove najbolj cenjene: od zdravstvenih domov do najbolj zapletenih kirurgij, vključno z vso zgodovino in z vsem znanstvenim obsežnim aparatom, brez katerega ne bi bilo nobenega posega.

Tako je na Zahodu, kjer smo sicer zdravje  - kot še vse drugo - razsekali na drobne discipline, kjer vsak oddelek zdravi le majhen delček človeškega telesa (Edino za duševne bolezni morda še nismo prešli na posebej specializirane za vsako pego ali tip celice). Na Vzhodu je donedavna bilo drugače, in tudi tukaj se nekateri pošteno spogledujejo z metodami, ki so bile zapostavljene. Nekako jih uvršamo v holistične, čeprav so pogosteje le nekoliko manj parcialne ...

Bolnišnice so posebne ustanove, kjer so predpisi posebej strogi. Oziroma - tako kot v večini drugih ustanov, ki se jim ni treba preživljati na trgu znanja in spretnosti - je strogost držanja notranjih in zunanjih predpisov obratnosorazmerna s sposobnostjo, znanjem in smelostjo izkušenj ključnih zaposlenih. Torej: če so ljudje bolj sposobni in to sposobnost zmorejo in smejo izraziti, je potrebno malo predpisov, skoraj nič. Če pa, nasprotno drug drugega ovirajo tako hudo, da jih v smer pacienstov ne drži prav nobena druga reč več, kot zgolj suhoparni predpisi, začenši od beleženja delovnih časov, izpolnjevanja statistik o rabi rokavic ali toaletnega papirja naprej. Saj se ni treba pogovarjati o zapletenih dializatorjih, tomografih in nevemkajše, ki stane milijone in milijone - in ni pomembno, ali so upravičeni ali ne: milijoni namreč, ne oprema.

Pacienti so v bolnišnicah večinoma nemočni. Pridejo, nekaj se dogaja, nekaj jim dajejo, medikamente; nekaj hodijo okrog, nekaj se pogovarjajo, malo spraševáje, malo razlagalno, večinoma skrivnostno. Potem nekaj merijo in nekaj zapisujejo, če jih še ni nadomestil računalnik preko brezžične povezave. Vse manj bolezni je - tako kaže - ki bi se jih dalo diagnosticirati. Smo na Zahodu res preveč zapletli? Mar ni kljub vsemu bolj doumljivo, da je človek eden, celosten, torej je tudi bolezen celostna. Torej je bolan človek. Oziroma bolje: ni zdrav.

Zdravje ni enostavna reč, predvsem pa je odvisna od stalnega vzdrževanja. Pravzaprav niti ne tako zahtevnega. Nekaterim je takšno vzdrževanje omogočeno kar z rednim pestrim življenjem, in seveda ustrezno genetsko osnovo. Drugim je težje. morajo se truditi, stproti, iz ure v uro, od dneva do dneva. nekateri tudi radi plačajo, da se lahko razmigajo... kot ne bi bilo dosti narave, ki nam re-kreacijo nudi.

Nakaj pa je še čudno v bolnišnicah. Zakaj tako slabo skrbijo za zdravje? Zakaj mora človek tam toliko ležati? Toliko počivati? Mar res ne bostajajo načini, da bi se gibal, da bi gibal tisti del telesa, ki ni obolel? Verjamem, da v nekaterih primerih res ni mogoče, in da so nekateri bolniki res tako izmučeni, da ne bi šlo. Ampak vseeno, zdi se, da bi večina vseeno. ... Mar ne bi pomagalo tustemu delu, ki ga ne boli?

Zakaj bolnišnice nimajo telovadnice. Celo kapele imajo. Zakaj nimajo telovadnice? Imajo vsaj jutranjo telovadbo?

Nezaželjenost prišlekov

Zdi se, da so nekateri narodi v povprečju hudi zapečkarji. Celo življenje v isti hiši, v isti spalnici, pod istim kapom se rodim in umrem. Zdi se, da so nekateri povsem drugačni. Danes tukaj, jutri tam. Vsak pristop ima svoje prednosti in svoje slabosti.
Če bi danes matematično pogledali mesta in velemesta, bi ugotovili, da izvornih prebivalcev praktično ni. ne le po številu, ampak predvsem po vplivu in ugledu. Njihova mesta prevzemajo psevdomeščani. Hm, ja, da ne bi za kakšnim od eminentnih slovenskih pisateljev ponavljal še kakšne bolj sladke besede.

Ča ali kadar si priseljenec, nekateri si rečejo tudi pritepenci, se ti zdi, da si povsem zgubljen. Da so torej okrog tebe prav sami domorodci: starejše mamke te pogledujejjo izza zaves vsake druge hiše, mladci in mladenke se ozirajo za tabo potem, ko jih že od-srečaš, otroci se z priučenim posmehom pogovarjajo neumnosti. Kaj bi to, si rečeš. A večini to ne uspe. In se zapre v svoj krog, se spogleduje z domačijo, s koreninami, ki jih je moral ali ne, pretrgati, in se zdaj učiti tujega kruha jesti.

Če pa se vseeno človek nekoliko poglobi, nekoliko prešteje, nekoliko sestavi, nekoliko odpre oči. Glej ga, glej. Ne bo jih prav dosti ostalo! Večina se je priteplo le majhen delček let pred tamo, nemalo je takšnih, ki so prišli za tabo, prav redki so tisti, ki so tu že generacijo. Dve? Takih pa je komaj kaj. Namreč - tisti so res že domačini, in so postali nezaželjenji, kot smo ugotovili včeraj. in tako so tudi odšli. Tja ali tja - krajevno ali časovno, kakor vam je dražje.

Skratka. na tem svetu - tako se kaže - niso nezažljeni prišleki, in niso zaželjeni domorodci. kdo je potem zaželjen? Samo mi sami sebi? Seveda ni res.

Nezaželjenost staroselcev

Predstavljaj si neko podjetje ali ustanovo, ki jo je pred nekaj leti ali desetletji osnovala in ustanovila skupina zagnancev. Vanjo so vložili vse svoje ideje, vse imetje in vso energijo. Potem se zgodi nekaj nepredvidljivega tako, da ni rešljivo drugače kot z zamenjavo vodstva. In vodja pride od zunaj, svež, poln svojih idej, z odličnim načrtom, kako izkoristiti relativno dober poslovni uspeh v nedavni preteklosti.

Zgodi se, tako je običajno, da ustanoviteljska skupina - čeprav se zaveda, da je v dani situaciji to edina rešitev - ne more odobravati novega vodstva, nove politike in svežih usmeritev. Hitro, vsekakor pa po določenem času začnejo odhajati. Njihov lastni otrok jim kot-da ni več izziv. Morda se celo zagrenjeno umaknejo v druga podjetja, če je le mogoče daleč stran od prvega.

Podobno je z narodi ali državami. Seveda na precej daljše obdobje. Neka skupina idelaistov si zamisli, da bi ljudi združila v skupino in iz zgodovine je razvidno, da se kultura toliko medsebojno povezuje, da je mogoče postavti povsem solidno samostojno družbo. Zadevo potem soustvarjajo iz globokih korenin v neskončni zagnanosti za prihodnost. In se zgodi - očitno se vedno tako zgodi - da mora priti nov šef. Z novimi idejami, z drugačno politiko, z drugimi prioritetami. Prejšnja ekipa, ki medtem postanejo domorodci, se morajo umakniti - oziroma nihče jih ne sili, le medsebojni odnos med prišlaki in prvobitnimi nekako postane napet in nemogoč. Zato se domorodci raje umaknejo.

V obeh primerih gre za Salomonsko odločitev. Saj poznamo zgodbo o kralju Salomonu, ki sta ga dve ženi zaprosili naj odloči, katera je prava mati otroka, zaradi katerega sta se prepirali. Salomon je vzel meč, da bi otroka presekal na dvoje in ga razdelil med obe ženi. Prvi se je zdelo to pravično in se je strinjala, druga pa je prosila kralja, naj ga raje dal prvi.
Salomon je v svoji modrosti otroka izročil drugi, ker je videl, da ga ima tako rada, da ji več pomeni, da preživi, kot da se pravično razdeli. Ljubezen do vsebine je torej premagala pravičnost.

Enako je zgoraj: ustanoviteljem podjetja je več do tega, da posli tečejo in so stranke in dobavitelji zadovoljni, kot da bi sami bili zdraven. Domorodci so raje, da se svet naprej vrti, kot da bi sami bili zraven. Oboji se umaknejo, dobesedno izgnejo iz tistega sveta. Celo izumrejo.

Ampak vsebina ostane. Otrok in narod.

Veliki molčijo

Molčijo med seboj, z drugimi pa ne nujno. Nekateri znajo molčati tudi z besedami, predvsem pa z drugimi oblikami komunikacije.

Velik ne moreš postati, če posnemaš reči, ki jih delajo veliki. Delati moraš namreč svoje reči - tiste od onega so že zasedene, in jih ni treba delati. Celo ovirajo svet. Tudi govoriti ni treba o rečeh, o katerih govorijo veliki. Tudi ta duhovni prostor je namreč že zaseden, in je še veliko drugih reči, o katerih je pomembno govoriti. To ve vsak sam najbolje.

Veliki prepire prepuščajo majhnim. Zato so prvi veliki, slednji pa majhni. To pa ne pomeni, še zdaleč ne, da se veliki med seboj z vsem strinjajo. Prav nasprotno. Običajno, celo praviloma so si izjemno različni.

Veliki si med seboj niso nikoli konkurenca. Ni potrebe.

Veliki se med seboj najpogosteje pogovarjajo z očmi. Medsebojni spogled zadostuje.

Ko morata dva velika reševati kakšen problem, ne rečeta, da se morata pogovoriti, ampak, da morata o tem pomolčati.

Vznikanje trdnjav

Zgodovina kaže, da je svet v stalni dinamiki. Nekaj časa prevladuje ta struja, potem ona. Lahko pomislimo na zgodovino Vesolja, Zemlje ali človeške družbe - vedno je enako: nihanje in iznihanje; impulz, valovanje, nihanje in spet iznihanje.

Če ste kdaj v veliki posodi gledali valove, ki jih je sprožil en sam kamenček, ki ste ga vrgli vanjo, niste mogli psregledati, da se valovi najprej širijo od mesta padca kamečka prot obodu. Potem se tam odbijejo in se nekako križajo s tistimi, ki prihajajo za njimi, ali kar sami s sabo. Če smo zadosti potrpežljivi, se po določenem času valovi tako zmešajo, da nima opazovalec več pregleda, kje je kaj, niti tega ne , kje se je vse skupaj začelo, kje je bila iniciacija.

Pozorni opazovalci bodo videli še nekoliko več. Namreč, na križiščih valov - tudi tistih, ki se v bistvu križajo sami s seboj - je višina valov nekoliko višja. Pri majhnih valovih v loncu to vidimo tako, ker se svetloba nekoliko drugače lomi. Če bi šlo za večji bazen, bi lahko tudi ocenili višino. Fizikalno matematično se valova dejansko za droben trenutek seštejeta, potem pa ta seštevek nekako potuje skupaj s "križiščem". Po določenem času je takih križišč vse polno, nekatera so tudi trojna ali večkratna, a relativno zelo redko.

Mar ni podobno v družbi? Mirno življenje npr. zbudi neka novica, neka novost, presenečenje; morda beseda, prišlek, ali vesel dogodek. Dotedanja mirna gladina naenkrat vzvalovi. In ker območje našim in družbenih misli ni neskončno, se ti valovi nekje odbijejo. Morda od meje zgodovinskega ali osebnega spomina. In se vrnejo in križajo in medsebojno interferirajo, torej seštevajo in odštevajo. Ti seštevki seveda niso v središču, niso tam, kamor je padel kamenček.

Če gledamo civilizacijo, je morda spet tako. Posamezna ljudstva se medsebojno prepletajo, ideje vznikajo in se odbijajo, seštevajo. Ideje v dobrem in v slabem. Tako nastajajo velika skupna odkritja, morda so taka križišča izredni posamezniki ali skupine mislecev, izumiteljev ali umetnikov. Lahko so tudi sestavljaka zlih misli, namerne hudobije in podobno. Ker morda vidimo le valovanje, seštevkov v interferencah pa ne takoj, nas rado preseneti. Kar naenkrat se nekje nekaj hudega množi in množi, brez konca.

Evropa je postala trdnjava trdnjav. Kot fraktalni vzorec od posameznika v majhne skupine, regije, države in končno celotna, duhovno in fizično ograjena stara celina. In valovi se širijo in odbijajo od teh nesrečnih meja, in znotraj tvorijo le še hujša vozlišča in križišča, kjer se hudo samo stopnjuje.

Sreča kamenška v posodi je, da se enkrat gladina in tudi globina, umiri. Tako pričakujemo tudi od družbe.

Pogumni veliko jokajo

Velika boš postala, če boš pogumna. In ti, če boš pogumen. Rast je vedno v premagovanju strahu, in to vedno samo tistega strahu, ki je ta trenutek - ne tistega jutri. Jutri bo sedanji trenutek že pozabljen in njegov strah tudi.

Jok je najiskrenejša povezava med človekovo notranjostjo in zunanjim izrazom. V bistvu oba joka, tisti ob nesreči in hudem, ki ga je v tem svetu treba gledati v samo sredino, in oni, ki pride od čiste radosti, srčne povezave celovitosti zavedajočega in nezavednega, in neznano osrečujočega.

In ker je za pogum potrebna neskonča iskrenost, pride premagovanje strahu po joku. Sâmo, brez sile, brez načrta, brez materije, v vsej prozornosti, izrazu in danosti odnosa znotraj in zunaj.

Pogumni veliko jokajo. Zato so so veliki. In redki.

Napake iz tuje glave

Se ti kdaj zgodi, da v nekem odnosu nekaj storiš, pa že takrat v trenutku zaslutiš, da odločitev ni bila prava? In ti je potem takoj žal, in bi tako popravil/a, a spet tega ne storiš? In se potem, na koncu, morda kar predaš, in si misliš, da bo že nekako - bom potrpel/a ali se bo samo uredilo, ali pa morda sploh ni pomembno. Pa vednarle je.

Takih situacij imamo verjetno v življenju mnogo, od temeljnih zadev do preprostih vsakodnevnih. Celo znanost - predvsem psihologija - in filozofija se ukvarjata s tem. Zakaj je človek cepljen k odločitvam, s katerimi se ne strinja, in samorefleksivno ve, da niso v redu.

Nekateri razlagajo z genetkim predestiniranjem, torej, človek ne more nič storiti sam, ker ima ravnanja dejansko predpogojena, in so trenutni pomisleki le nepomembna drugotnost. Sebični gen torej, ki mu ni mar osebek, ki ga nosi, ampak nek višji razvojni cilj celotne človeške vrste. Drugi razlagajo z dejstvom, da človek dejansko svobodne volje nima, in da so vere, ki proglašajo človeka kot edino bitje s svobodno voljo v bistvu napačne. Celo tako daleč gredo nekateri, da naj bi šlo za temne sile take ali drugačne oblike zunanjega sovražnika (kar seveda ne izključuje dejstva, da morda taki res obstajajo). Namreč, vse je določeno na nevronski ravni v možganih ali kjerkoliže. Spet tretji govorijo o družbenih oziroma civilizacijskih razmerah, katerim je človek tako zelo podvržen, da enostavno izgubi individualnost, tudi v povsem osebnih situacijah, kakršno obravnavam.

Vendar na koncu, znotraj civilizacije ali sam do sebe in svojih bližnjih, človek izključno odgovarja za samega sebe in za svoja dejanja, besede in misli. Vsaka misel na sebični gen ali drugo obliko predestinacije se zdi zgolj poskus uhajanja odgovornosti, ki si jo bodisi ne upamo ali ne zmoremo ali ne želimo prevzeti.

A vendar se zgodi: odločimo se ravno napačno, kot bi bilo prav in kot bi si želeli.

Dejansko se zadeva ne zgodi tisti trenutek, ampak nek drug trenutek. Predestinacija ni v genetiki in ni v družbi, ampak je predestiancija v nas samih. V celovitosti nas samih. Gre za navado (razvado), da se izogibamo odločitvam tudi takrat, ko so te preproste. In to gre za odločitve, ki se tičejo izključno mene. V situacijah, ko smo sami, ko ni v bistvu ni odnosa, enostavno prepuščamo drugim, da se odločajo za nas. Kot majhni otroci. Oziroma prepuščamo družbi, ali celo telesni/genetski naravnanosti, da se "odloči" za nas. Če v taki smeri delujemo (nedelujemo) sami s seboj, je zelo malo možnosti, da bomo povsem nasprotno delovali v stiku z drugimi, soljudmi, drugimi bitji, pojavi, celvitostjo sveta ipd. Namreč, takrat enostavno ni časa, da bi se ustrezno obrnili, ker gre za trenutek. Nasprotno pa, ko smo sami, ko odločitve sprejemamo zasebno, tudi intimno, takrat običajno čas imamo.

In ta čas, ko smo sami s seboj, je čas za odpiranje, za učenje, za utrjevanje svobodne volje, ki je potem utrjena tako, da v bistvu ostane mehka prav v času, ko jo potrebujemo za večstranske odnose z zunanjim svetom. Če pa tega ne naredimo, v trenutku potrebne odločitve ali že kar dejanja ne reagiramo s svojo predpostavljenostjo, ki smo jo utrdili a hkrati omehčali, ampak reagiramo tako, kot bi reagiral nekdo drug, druga oseba. Ali morda res celo tako, kot mislimo - kot si domišljamo - da bi reagirala druga glava. Na primer sogovornikova.

Virusi, netopirji in koevolucija

Zadnja desetletja je pri pogledu na evolucijo res zaznati vse večjo širino. Nekdanji izključni tehnicizem, ko je t.i. sebični gen vsake posamezne "vrste" dobesedno določal vse v celici, posledično v organizmu in tudi v ekosistemih, se vse bolj umika hipotezam o skupnem razvoju. Če je bil nekdaj najglasnejši lahko znastvenik, ki je propagiral boj za obstanek in preživetje najmočnejšega (vendar to ni bil Darwin!) - kar se je ob prenosu v usmerjane družbene procese 20. stoletja izkazalo za hudo tragično - se vse bolj dvigajo misli, da so sinergije in sodelovanje bistveno močnejši vzvod napredka, kot se je mislilo.

Kar nekaj svetovnih naravoslovnih revij ta teden poroča o ugotovitvah raziskav na tem področju. In te so v bistvu povsem empirične. Morda najbolj izstopa poročilo o odkritju mnogih t.i. patogenih virusov pri netopirjih. Ebola, sars, mers, hendera in podobni virusi se v njihovih telesih nahajajo v zelo veliki množini. Čeprav netopirji zmorejo prepotovati zelo velike razdalje, ne gre za živali, ki bi jih morali kriviti za nadpovprečno prenašale bolezni. Gre za nekaj povsem drugega. Namreč, kaže se, da ti in še drugi virusi ne delujejo kot patogeni, ampak so očitno v evoluciji z njimi že toliko časa, da je netopirjevo telo že v teku svoje evolucije razvilo ustrezne obrambne mehanizme, predvsem v obliki kolonij protiteles. Ta protitelesa pa ne delujejo le proti tem "patogenim" gostom, ampak tudi na druge neprijetne goste, predvsem pa - tako trdijo raziskovalci z več različnih koncev sveta - podaljšujejo življenjsko dobo in vitalnost netopirskih vrst. Netopirji namreč živijo silno dolgo, tudi do 40 let, kar je za njihovo fizično velikost zelo neobičajno.

Medsebojni vpliv "patogenega" organizma in nosilnega organizma torej preko protiteles oziroma beljakovin povzroča kontrolo genetskega zapisa tako, da se določena življenjska lastnost izboljša, organizem pa tako postane bolj prilagodljiv, in lahko dalj časa živi. Pravzaprav so za odkritje podobnega procesa lani trije kemiki prejeli Nobelovo nagrado.

Morda je podobno tudi v ekosistemih, kjer nek tuj organizem, celo t.i. invazivka, lahko povzroči reakcijo "domorodnih" rastlin in živali ne le na rastni ali organizmični ravni, ampak tudi na celični in genetski. In to reakcijo, ki posamezen organizem in tudi cel ekosistem krepi ter mu na energetsko bolj učinkovit način zagotavlja ohranjanje klimaksa.

In pri človeku? Zakaj ne bi bilo možno, da so nam nekateri vsakodnevni patogeni, ki jih tako strahotno hitro in brezobzorno preganjamo s farmacevtskimi pripravki, dejansko v korist - če bi jih le bili zmožni pogledati nekoliko širše. Saj vemo, kako gre dokaj pogosto pri "rednih boleznih": če jemljem zdravila, bolezen mine v sedmih ndeh, brez zdravil pa v enem tednu.

Povezanost narave je bistveno globlja, kot si danes večina "po šolsko" predstavlja.

Več organologije

Če te nekaj boli, kaj te boli? Celo telo. Ja, vendar redko. Običajno te boli nek organ. noga, ali ledvice, ali oko, ali mehur, hrbtenica. Vse telo te morda boli, če je kaj narobe z ožiljem, pa še kri je v bistu tekoči organ.

Te kdaj boli celica? Ja morda, a redko, da se vname ena sama celica. Recimo v največkratnem primeru nekaj celic skupaj, kakšna žleza. Posamezne celice niti ne bolijo -edino  npr, če je kaj narobe s krvnimic elicami - v krvi so namreč celice edino kolikortoliko samostojne.

Za kaj vzamemo zdravila? Za celice ali za organe, ali morda za organizem?

Mar ni čudno, da celotna zahodna medicina temelji na zdravljenju celic in ne organov. Medikamenti namreč ne vplivajo na organe, ampak na biokemijo celic in njihovih membran. Je že res, da so organi sestavljeni iz celic, ampak po delovanju gre za delovanje na posem drugačni ravni. Eno je celična raven, čisto nekaj drugega raven organov. In celice po svojem delovanju sicer so nekoliko specializirane, po sestavi pa toliko, da bi isto "zdravilo" delovalo na vse celice približno enako. Saj nekaj spocifičnih učinkov obstaja, to drži, ampak nivoja sta res bistveno različna.

Torej sproti, ko zdravimo nek organ zdravi, v bistvu pa skuša vplivati na celice tistega organa, obstaja velika nevarnost, da vplivamo tudi na organe, ki niso potrebni zdravljenja, kar se zgodi zaradi dokaj neselektivnega vpliva medikamentov.

In končno. Kaj rečemo? Daj je organ bolan, ali, da je človek bolan? Tu spet stopimo v problem nivojev. Človek kot celovit organizem je namreč sestavljen iz organov in zdravljenje enega organa v bistvu ne pomeni nujno, da ozdravljaš človeka, mar ne? Celo celično medikamentalno zdravljenje je morda v posameznih primerih na sistemski ravni bližje vsečloveškemu zdravljenju kot zdravljenje posameznega dela.

Kako je potem sploh to s tem zdravljenjem?

So-čutje in sim-patija osebno in družbeno

Gibanje jezika skozi čas in prostor je zelo zanimiva reč. Nek pomen spreminja svoj odtenek, se nekje odbije, razširi ali zoži, v povezavi s sobesedami celo obrne ali kroži. To že znotraj jezika. Če pa posežemo na medjezikovno področje, ki ga je danes vse več, postane dinamika še toliko bolj zanimiva. To med ljudmi deluje samodejno. Spretnost namernega gibanja jezika pa je pravzaprav izvirna diplomacija na osebni ali javni ravni.

Simpatija in sočutje naj bi bila jezikovno sopomenki v dveh jezikih. Pravzaprav zelo čeden prevod v eno ali drugo smer. Vendar pomeni v praksi še zdaleč niso enaki. In ne bomo govorili o medjezikovni razliki, ampak razliki v praktični uporabi.

Simpatija v osebnem življenju se največkrat uporablja, če ti je nekdo všeč, če so ti všeč njegove ali njene lastnosti ali dejanja ali obnašanje, in nekako čutiš, da gre za vzporednice tvojim čutenjem, tvojim dojemanjem in tvojim dejanjem ali lastnostim. Tu še ne gre za pripadnost, ampak le za čutenje, pogosteje od daleč.

Sočutje ima na osebni ravni večji poudarek v smislu sočustvovanja. A ne toliko so-čutenja v primeru žalosti, ampak smiljenja, usmiljenja do nesreče ... drugih ljudi. Čeprav beseda pathos ni izrecno vezana na "patologijo", trpljenje, v našem jeziku so-čutje dojemamo bolj tako, kot bi šlo za pathos in ne katerokoli čutenje.

Na družbeni ravni je simpatija povezana s pripadnostjo. Če nekdo simpatizira, pomeni, da več kot le čuti, da torej nekoliko tudi deluje. Neka politična stranka mu/ji ni le všeč, ampak jo posnema, se poistoveti, čeprav ni nujno, da se formalno včlani. Nikakor pa tu ne gre za noben patos, kot v primeru osebne simpatije, niti za zaljubljenost, vključno z brezlgavo pubertetniško zaljubljenostjo.

Družbeno sočutje pravzaprav ne obstaja. Je le organizanost, v katerem niso potrebna čustva, niti čutenje. Celo nezaželjeno je, saj sicer ne deluje. Seveda pa ne izključuje osebnega sočutja (tukaj bolj sim-pathosa), ki je resda povod za t.i. družbeno sočutje, a ostane na ravni osebe.

Vrbski pesnik

Večkrat je zaslediti nekakšno čudno obnašanje do krajevnih pridevnikov posameznih zgodovinskih oseb. Zdi se, da z oznako kraja pri neki osebi bolj pokažemo svoje poznavanje geografije in zgodovine kot dejanskost tistega človeka.

Na primer, v zadnjem času postaja (končno) spet popularen koprski slikar, ki se je podpisoval Victor Carpatius. Živel je na prelomu med 14. in 15 stoletjam. Njegova najbolj znana dela visijo v koprski stolnici, in letos imajo tam njegovo leto z dodatkom 500. Umetnikovi rojstni podatki niso poznani, ga pa uvrščajo med slikarje beneške šole, kar so mnogi poenostavili tako, da rečejo, da je beneški slikar. In ker tako rečejo, naslednji potem reče, da je bil iz Benetk, še naslednji pa, da se je rodil v Benetkah. Če za hec pogledamo slovensko, italijansko in angleško Wikipedijo, je prav zanimivo, da prav slovenska trdi, da se je rodil v Benetkah, italijanska ne pove nič o rojstnem kraju, angleška pa pravi Venetia or Capodistria. A ni to hecno?

Drugi primer. Za začetnika izdelovanja orgel v Evropi velja nek duhovnik, ki ga latinski izvirniki imenujejo Georgius de Venetia. V takratnem "bruslju", to je Achnu (saj poznate Karel Veliki in te reči ...), je izdelal orgle za tamkajšnjo katedralo leta 826. Georgius de Venetia velja po sedanjem vedenju organolologije. Ni natančno znano, kje je Georgius sicer deloval. Verjetnost, da je deloval v samih Benetkah – kar bi po strogih cehovskih ali meščanskih poslovnih pravilih prav zlahka sklepali – se zmanjša zaradi dejstva, da v Achen ni šlel skupaj s predstojništvom glavnega mesta takratne države, ampak z dvema predstavnikoma obrobnih provinc Furlanije in Panonije, Gerold in Balderik - prav provinc, v kateri je takrat spadalo sedanje slovesnko jezikovno območje. Tudi zapis imena, včasih kot "duhovnik v Benetkah" ne dokazuje, da je bil res iz Benetk. Skozi vso zgodovino je namreč povsem jasno, da so se ljudje v tujini predstavljali z imeni držav ali pomembnejših glavnih mest (kaj pa vi rečete, če vas vprašajo, od kod ste?). In, še danes se uradni seznami duhovnikov vodijo po nazivu sedeža škofije, in ne po kraju trenutnega delovanja.

Tretji primer. Nek učenjak, Eusebius Sophronius Hieronymus je bil ilirski duhovnik, rojen leta 347 v Stridonu, in je eden od štirih cerkvenih očetov krščanstva. Najbolj je poznan po latinskem prevodu oziroma temeljiti reviziji prevoda Svetega pisma. Čeprav kraj rojstva ni arheološko ali zgodovinsko dokazan, je znano, da je ležal na meji med Dalmacijo in Panonijo. Je to v Vatikanu?

Četrti primer. Je bil France Prešeren slovenski pesnik? Zakaj pa ne Kranjski, saj takrat Slovenije še ni bilo, bila pa je Kranjska.

Kaj, če tistile Victor Carpatius še zdaleč ni bil Vitore Carpaccio, ampak čisto navaden naš Viktor Krpač?
In če je bil oni Georgius kar en Jurij iz Benečije?

Saj tudi Prširn ni sedel na Vrbi ... ko je pisal pesmi.

Do kam naj sežejo avtoritete

Avtoriteta je pomemben pojav v družbi. Mnogi si jo pridobijo z marljivim delom, razvojem izrednih talentov ali posebnimi dejanji, ki niso primerljiva s povprečjem. Nemalo je ljudi, ki so v času življenja zelo navadni, status avtoreitete pa pridobijo šele po smrti. Taka pravzaprav še več velja.

Nevarnost avtoritete je zloraba, in sicer same osebe, predvsem pa drugih, to je občudovalcev, sledilcev. Tega ni malo in majhne zlorabe srečujemo dnevno, ko na primer nekaj nekomu prikimamo, ker se nam zdi, da "ta pa že mora vedeti". Mislim, da se pogosto motimo, da pogosto s tem bolj ugodimo sebi in svoje misli postavimo pod varen dežnik miselnosti neke avtoritete, namesto da bi pomislili in dognali po svoje.

Družba (ali politika - v izvornem in sedanjem pomenu, tudi v slabšalnem) pogosto izrablja avtoritete. Predvolilni dogodki so pogosto le primer - saj vam morda ni jasno, kako se neke izredne osebe pojavijo na  volilnih seznamih - verjemite - mnoge so v ozadju, in nikoli ne pridejo na enko ali dvojko volilnega seznama neke stranke. Žal.

Stroke in znanosti še bolj, posebej opazno v majhnih jezikovnih skupinah, kjer je misli relativno manj, se radi naslonimo na ljudi, ki imajo nek status, neko znanje, neko življenjsko kilometrino. Nemalokrat se radi naslonimo tudi na tuje avtoritete, češ, oni bodo že vedeli ... Nekateri jo dejansko imajo, mnogi pa se, žal prav zaradi avtoritete - (pre)hitro znajdejo na lagodni poti uživanja lastne avtoritete.

Z avtoriteto je tako, kot z vsakim duhovnim stanjem: stagnirati ne moreš. Vsaka stangnacija je v bistvu nazadovanje in posredno škodovanje novim mislim, potencialnim novim avtoritetam ipd.

Pri avtoriteti lahko samo napreduješ, v globino. Avtoriteta torej seže samo do svoje vsakokratne lastne globine.

Talent + delo + ...

Od nekdaj so modri govorili, da je za uspeh najprej potreben talent, potem pa trdo in naporno delo. Za športnika, poštenega poslovneža, glasbenico, slikarja, katerikoli poklc, celo za mamo ali ata. O razmerju med količino talenta in količino dela si niso bili modri nikoli povsem složni. Celo tako daleč je šlo, da so nekateri trdili, da je za pošten in trajen uspeh potrebno le zelo malo talenta, večinoma pa je treba delati, delati in še delati. Drugi, prav tako modri, so trdili obratno: za poseganje do zvezd je potrebno še in še talenta, in tudi malo dela ne škodi. Tisti vmes so večinoma veljali za manj modre.

Pravzaprav pa nihče od modrih in manj modrih ni izrecno navajal, za katere zadeve je potrebno več taletna, in za katere več dela. Tudi skoraj nihče ni posebej pomislil, da gre za ljudi, ki so itak tako posebni, da zanje tudi merila modrih ne veljajo več. Nenazadnje so pozabili na talente več ali vsestranskosti, ki tudi svetu prinašajo kaj dobrega.

Vsekakor pa so modri doslej vedno pozabljali tretjo dimenzijo uspeha. To je občutek.

Občutek je tisto vmes, med objektom taletna+dela in med subjektom, torej med snovjo, ki jo glasbenik ali športnik ali kdorkoliže obravnava in njim samim. To je interakcija, ki šele ustvari trajen rezultat, Ker se energija talenta in energija dela usmeri tako, da no nobenega dvoma o rezultatu.

+ morda je pa še kaj.

Preobloženost

Informatika je čudovita reč. In zato sila nevarna, še bolj kot podatki sami, in še posebej, če so v rokah nevednežev (ali škodoželjnih). Nevarna predvsem za tiste, ki jih podatki zadevajo, še bolj pa za tiste, ki z njimi upravljao - še posebej pogosto jih namreč upravljajo skrajno neodgovorni. Morda imajo ustrezen pečat neke šole ali univerze, ali pa so bili tehnološki višek, ko so se računalniki nehali kvariti, in je vsak računalničar naekrat lahko postal informatik. Saj mora vsak, ki je znal vstaviti silikonsko kartico v plehnato škatlo, tudi znati smiselno povezati stotisoč besed v smiselen indeks, kajne?

Čudovitost kakovostne informatike je, da/če ni preobložena. To pomeni marsikaj, zato začnimo z druge strani. Že pri spletnih straneh, ki so danes strahotno preobložene s fotografijami, in za katere mislimo, da so informacija, ali celo, da so podatki, gre v večini primerov za popolno nepotrebnost. Fotografije v bistvu povedo zelo malo - dejansko celo precej več o fotografu kot o vsebini, ki je na sliki običajno povsem neinformatizirana. In povrh še daleč od lepote. In tega se sodobni "informatiki" kaj malo, zavedajo. Podobno razni znanstveno-statistični sistemi zbirajo in zbirajo, sestavljajo obsežne knjige, prikažejo isto goro številk najprej od spodaj, potem od zgoraj, pa od znoter, pa z vezaji in s pomišljaji, in potem v rdečih grafih in še v modrih, zaobljeno in oglato ... in vedno iste podatke. Komu le? In čemu? Sebi? Informatizirati sebe skorajda ni potrebno, v večini primerov zadostuje intuicija.

Informatika se začne pri načrtovanju. In nekoliko konservativnosti ne škodi. Če imam pred sabo goro, stotisoče, milijone dejstev, ki jih moram popisati oziroma pretvoriti v podatke, se je treba najprej vsesti, celo zasanjati. Prvo vprašanje: Ali ima zadeva smisel, ali intuicija pravi, da se v tej gori vidijo kakšni smiselni vzorci? Če ne, je treba (in to je še kako relevantna informacija) jasno argumentirati, zakaj v sedanjem trenutku zadeva nima smisla - torej dejstev s sedanjim znanjem ni mogoče informatizirati.
Če ja, gremo naprej...

... in sledi trojno vprašanje: kaj, kako in čemu. Torej, kaj bom zbiral, kako bom zbiral, predvsem pa čemu bom zbiral. Ne moremo zbirati vsega, in kar ja, moramo multidisciplinarno in večdimenzijsko. Sicer nima smisla, ker bomo dobili ploski rezultat, ki ga lahko izračuna vsak srednješolec pri matematiki. In ker naš naročnik s takim rezultatom ne bo zadovoljen, ga bomo radi preobložili z nepotrebnim balastom. Npr. s fotografijami, ki ne bodo prikazovale ničesar in bodo v najboljšem primeru oblikovalcu zapolnile prazne sode strani.

Za odgovor na kako obstajajo učbeniki, šole in obširna znanja. Ogromno je res tega, skoraj nič pa o natančno tistih vsebinah, ki bi jih človek hotel informatizirati. Vedno je tako, sicer ne bi bilo zanimivo na svetu.

Vprašanje čemu pa je ključno. Namreč, večina informatikov informatizira vsebine, ki so že itak znane, stokrat premlete, metode in algoritmi preizkušeni ipd. (davki, bančništvo, obnašanje kupcev, predvolilna matematika ...). Zato se zdi, da je smisel samo in izključno v ciljih, ki so že določeni, ki so znani. A ni tako.

Na čemu si je treba odgovarjati vedno znova. Le tako napredujemo in le tako napreduje svet. In prav pri vprašanju "čemu" se lomi vsak, ki informatiko tišči v preobloženost: namreč, od zadnje fotografije na FB naših "informatiziranih" šolarjev, do akademskega poročila o stanju arhivov, ki ga iz 900 strani debele tiskane knjige prav enostavno lahko združiš na eno samo A4 stran.

Informatika je čudovita reč. Najbolj takrat, ko podatki na videz popolnoma nič ne sodijo v informatiko, na primer pri obdelavi obsežnih in dinamičnih dogodkov v naravi, pri obravnavi parametrov človekovega obnašanja, ali kakšne abstraktne družboslovne vsebine.


Bistvo informatike je namreč uporabna in jasna informacija, ki temelji na kakovostnih podatkih.
S preobloženostjo zažgeš samo pri naivnih in škodoželjnih. Žal je obojih marsikje preveč.

Ozri se po spletnih straneh, ki si jih danes pogledal/a. Koliko je dejansko informacije? In koliko preobloženosti z balastom, ki ga morda sploh ne opaziš več. Čemu? Čemu!

Mokrišča za ljudi?

Danes je dan mokrišč. Čestitajmo jim!

Če začnem povsem ekološko, mokrišča so ekosistemi, v katerih se voda zadržuje tako in toliko časa v sezoni, da omogoča rast značilnim močvirskim rastlinam in hkrati onemogoča rast drugim tipom rastlin. Če nadaljujem praktično, so mokrišča tiste vode, v katerih si moker in ne moreš plavati, težje tudi hodiš. Če gledam varnostno in zdravstveno, gre za območja, ki jih je v določenih obdobjih relativno nevarno obiskovati, v okolici pa zaradi zgoščenosti živali, ki lahko prenašajo nalezljive bolezni, nekoliko neprijetno živeti. Za gradbenike in masovne kmetijske pridelovalce so mokrišča ovira, ki jo je treba premagati z odstranitvijo ali neposrednim zasutjem, s peskom ali plodno zemljo. Tako je padlo že tri četrtine ravninske Zahodne Evrope in pol Britanije. Vzhod se še kar dobro drži.

Vse trditve oziroma definicije so nekoliko poenostavljene in prilagojene na alpske miselne razmere. A vseeno ne toliko, da ne bi razumeli.

V zadnjem času pa se pojavlja še ena definicija: mokrišča so priložnosti. Omogočajo preživetje - menda milijardi ljudi - in dajejo delovna mesta. Danes še posebno, in to menda res. Očitno mediji s takimi veličastnimi izjavami čestitajo mokriščem za njihov dan.

Kako ta poenostavitev zgleda?

Najprej o milijardi ljudi, torej sedmina človeštva, bi brez mokrišč ne preživela. To ni malo, vendar ni jasno kako.

Morda gre za tole. Gotovo ste že slišali o ekoloških uslugah (tudi storitvah ali ekološki služnosti), kar naj bi pomenilo konkretno vrednost, ki jo v določenem obdobju privarčujemo, če nek ekosistem varujemo - oziroma izgubimo dejanskega zaslužka, če ga ne varujemo. Nekako so zadeve jasne pri gozdovih, kjer imamo lesno maso, gozdne sortimente, obilno fotosintezo pri ogromnih rastlinah, so tudi hladni, regulirajo vodni režim v tleh da ni poplav ...

Ampak, kaj bi bila za človeka ekološka storitev mokrišč? Problem je namreč, da jih zelo zelo slabo poznamo, predvsem njihovo delovanje in njihovo prehodnost, stalno dinamiko. Smo mar natančno ugotovili njihovo vlogo v biomu? Je mar ekologom brez poenostavitev razumljivo, čemu sploh v naravi služijo mokrišča. Je razmišljanje, da so t.i. umetna mokrišča, s katerimi se gremo čiščenje odplak v zadnjih stopnjah nekaterih čistilnih naprav res tisto merilo, po katerih lahko rečemo, da mokrišča sama na sebi živijo 7 milijard ljudi? Je pas bibavice - večina ga je na območjih s priobalno poselitvijo povsem pozidanega - res tako visoko cenjen? Ga tisti ljudje na Manhattanu opazijo? Ali v Kopru, Piranu, Izoli? Ali na Bledu (no tu ni bibavice ...) Jih morda le ovira in ljudem podira nasipe in led lomi škarpe? Je to ekološka usluga? Bi veljalo razmisliti - gotovo bo kdo našel rešitev.

Druga reč je dajanje delovnih mest. Mokrišče kot ekosistem daje službo? Res? Če spet odmislimo pozidane obale, katera delovna mesta imamo zaradi mokrišč? Turistične prekarce v poletni sezoni? In obupujoča dnevna stalna pripravljenost na morebitne slučajne goste, za katerimi je pa seveda nujno treba poskočiti takoj takoj?

---

Nekoč so učili naravovarstva mokrišč na bolj primitiven način, takorekoč nevede. Po pokljuških barjih se ni smelo hoditi zato, ker so v njih podzemna "vokva" (torej lokve in ne "okna", kakor smo "učeno" zapisali na tamkajšnje info table in kot se danes moderno sliši). To so velikanski mehurji vode, ki te - če se pogrezneš v barje - zadržijo in ugonobijo do hudega konca. Si predstavljate tako hudo umiranje? Človeka ali živali. In bogvarji, da je tele ali kozliček zašel na barje. Nihče ga ni upal reševati. Krave so že itak prišle k pameti, še pred nami: ali zaradi (varovanja) sebe, ali zaradi (varovanja) mokrišč, pa v bistvu sploh ni jasno, in niti ne pomembno.

No, zgodba podzemnih mehurjev ni resnična, namreč kot dokazuje naravoslovje, jih pri nas zagotovo ni. Je pa resnično, da se po barjih ne sme hoditi. In to je ekološka usluga: človek nečesa ne sme!

To so torej mokrišča. Ne, da se ne more hoditi, ampak, da se ne sme hoditi. In prepoved ali odpoved je enako, če ne celo predvsem za ljudi - predvsem koristna.

Kadar želite spoštovati dan, namenjen močvirjem, jih opazujte od daleč. Premalo vemo, da bi lahko vedeli, kako so nam res v priložnost. In ne dajajte jim rož za praznik, tudi jemljite jih ne dol, rastlin namreč. Mokrišče je ekosistem, ki že samo "ve", kakšne rože so najbolj ekološke.

Recepta v bistvu ni

Filozofirati o naravi, naravovarstvu, etiki, odnosu človeka do narave in podobnih temah, je dokaj enostavno. Marsikdo to počne. Marsikdo tudi misli, da ve, kako se to počne in da mu/ji je povsem jasno, za kaj se gre. So tudi taki, ki niti ne razmišljajo veliko - vsaj javno ne - pa iz njihovih redkih besed zaznaš, da jim je za stvar, da se globoko notri te reči tudi gredo.

Velike množice pa čakajo, da se najde kdo, ki bi jim povedal, kako se zadeva iz filozofiranja pretoči v dejanja, v življenje. Torej, kako spoštovati naravo, kaj in kako delati? Kje se sploh lotiti? In še bolj konkretno: Kje se odpovedati? Kako bomo pa potem, ko tega-in-tega ne bo? In kam bomo to, čemur smo se odpovedali, dali? Mar bi bilo res bolje nazaj živet v jame? Ali res preveč onesnažujem? Sem res kriv, kriva? Je človek res zlo za ta svet?

Žal recepta ni. Bistvo človekovega odnosa do narave v vsej širini je namreč dinamično. Tako dinamično, kot je narava sama, katere del je tudi v tem primeru človek v polnosti. Nikakor ni mogoče reči, da je treba zmanjšati porabo pitne vode. Tudi ne, da je treba varčevati z energijo, celo tega ne, da nujno moramo zmanjšati porabo fosilnih goriv (sploh pa ne za kakšno količino). Enako se je neumno kakorkoli obvezovati, da bomo poskrbeli, da rastlinske in živalske vrste ne bodo izumirale. Ne, to ne bi bil recept, to bi bilo mučenje, ki se na drugi strani samovzgojne palice nedvomno grdo povrne. Mučenje bi bilo zato, ker so vse te ideje skrajno nenaravne, plod človekovega napuha v misli, da lahko naravo obvlada v pozitivnem in negativnem. Te misli niso v bistvu prav nič drugačne kot v najbolj grobih industrijskih časih, ko so naravo začeli "končno obvladovati." Enako zdaj delamo mi v drugo smer (v bistvu mislimo, da je druga smer). Namreč, človek narave ne more obvladati, niti v njen plus niti v njen minus. Lahko se samo muči, in potem jezi, kar pa povzroči še večje zlo. In posledično škodo tudi za naravo. Nič drugega.

Recepta torej ni. Namreč tehnicističnega recepta, kakršnega bi "sapiens" hotel v svojem Antropocenu imeti. Ni.

Ampak vseeno recept je. Še več jih je. Ampak so druge vrste. Eden je na primer opazovanje, poglobljeno sledenje naravnim dogodkom, tudi beleženje, če vam je ljubo, spoznavanje naravnih ekstremov navzdol in navzgor, in vsega vsakdana vmes. Učenje brez ocen (ali z ocenami v šoli, kaj pa je v tem slabega...). Recept se bo pisal sam. Za začetek zadostuje samo odprtost za množico podatkov, ki jih sapiens v svoji glavi zna (to nam je dano) čudovito zložiti v informacijo, morda celo v konkreten recept. Ja, in pomembno: recept zase, ne za druge.