Veliki molčijo

Molčijo med seboj, z drugimi pa ne nujno. Nekateri znajo molčati tudi z besedami, predvsem pa z drugimi oblikami komunikacije.

Velik ne moreš postati, če posnemaš reči, ki jih delajo veliki. Delati moraš namreč svoje reči - tiste od onega so že zasedene, in jih ni treba delati. Celo ovirajo svet. Tudi govoriti ni treba o rečeh, o katerih govorijo veliki. Tudi ta duhovni prostor je namreč že zaseden, in je še veliko drugih reči, o katerih je pomembno govoriti. To ve vsak sam najbolje.

Veliki prepire prepuščajo majhnim. Zato so prvi veliki, slednji pa majhni. To pa ne pomeni, še zdaleč ne, da se veliki med seboj z vsem strinjajo. Prav nasprotno. Običajno, celo praviloma so si izjemno različni.

Veliki si med seboj niso nikoli konkurenca. Ni potrebe.

Veliki se med seboj najpogosteje pogovarjajo z očmi. Medsebojni spogled zadostuje.

Ko morata dva velika reševati kakšen problem, ne rečeta, da se morata pogovoriti, ampak, da morata o tem pomolčati.