Predstavljaj si neko podjetje ali ustanovo, ki jo je pred nekaj leti ali desetletji osnovala in ustanovila skupina zagnancev. Vanjo so vložili vse svoje ideje, vse imetje in vso energijo. Potem se zgodi nekaj nepredvidljivega tako, da ni rešljivo drugače kot z zamenjavo vodstva. In vodja pride od zunaj, svež, poln svojih idej, z odličnim načrtom, kako izkoristiti relativno dober poslovni uspeh v nedavni preteklosti.
Zgodi se, tako je običajno, da ustanoviteljska skupina - čeprav se zaveda, da je v dani situaciji to edina rešitev - ne more odobravati novega vodstva, nove politike in svežih usmeritev. Hitro, vsekakor pa po določenem času začnejo odhajati. Njihov lastni otrok jim kot-da ni več izziv. Morda se celo zagrenjeno umaknejo v druga podjetja, če je le mogoče daleč stran od prvega.
Podobno je z narodi ali državami. Seveda na precej daljše obdobje. Neka skupina idelaistov si zamisli, da bi ljudi združila v skupino in iz zgodovine je razvidno, da se kultura toliko medsebojno povezuje, da je mogoče postavti povsem solidno samostojno družbo. Zadevo potem soustvarjajo iz globokih korenin v neskončni zagnanosti za prihodnost. In se zgodi - očitno se vedno tako zgodi - da mora priti nov šef. Z novimi idejami, z drugačno politiko, z drugimi prioritetami. Prejšnja ekipa, ki medtem postanejo domorodci, se morajo umakniti - oziroma nihče jih ne sili, le medsebojni odnos med prišlaki in prvobitnimi nekako postane napet in nemogoč. Zato se domorodci raje umaknejo.
V obeh primerih gre za Salomonsko odločitev. Saj poznamo zgodbo o kralju Salomonu, ki sta ga dve ženi zaprosili naj odloči, katera je prava mati otroka, zaradi katerega sta se prepirali. Salomon je vzel meč, da bi otroka presekal na dvoje in ga razdelil med obe ženi. Prvi se je zdelo to pravično in se je strinjala, druga pa je prosila kralja, naj ga raje dal prvi.
Salomon je v svoji modrosti otroka izročil drugi, ker je videl, da ga ima tako rada, da ji več pomeni, da preživi, kot da se pravično razdeli. Ljubezen do vsebine je torej premagala pravičnost.
Enako je zgoraj: ustanoviteljem podjetja je več do tega, da posli tečejo in so stranke in dobavitelji zadovoljni, kot da bi sami bili zdraven. Domorodci so raje, da se svet naprej vrti, kot da bi sami bili zraven. Oboji se umaknejo, dobesedno izgnejo iz tistega sveta. Celo izumrejo.
Ampak vsebina ostane. Otrok in narod.