Informatika je čudovita reč. In zato sila nevarna, še bolj kot podatki sami, in še posebej, če so v rokah nevednežev (ali škodoželjnih). Nevarna predvsem za tiste, ki jih podatki zadevajo, še bolj pa za tiste, ki z njimi upravljao - še posebej pogosto jih namreč upravljajo skrajno neodgovorni. Morda imajo ustrezen pečat neke šole ali univerze, ali pa so bili tehnološki višek, ko so se računalniki nehali kvariti, in je vsak računalničar naekrat lahko postal informatik. Saj mora vsak, ki je znal vstaviti silikonsko kartico v plehnato škatlo, tudi znati smiselno povezati stotisoč besed v smiselen indeks, kajne?
Čudovitost kakovostne informatike je, da/če ni preobložena. To pomeni marsikaj, zato začnimo z druge strani. Že pri spletnih straneh, ki so danes strahotno preobložene s fotografijami, in za katere mislimo, da so informacija, ali celo, da so podatki, gre v večini primerov za popolno nepotrebnost. Fotografije v bistvu povedo zelo malo - dejansko celo precej več o fotografu kot o vsebini, ki je na sliki običajno povsem neinformatizirana. In povrh še daleč od lepote. In tega se sodobni "informatiki" kaj malo, zavedajo. Podobno razni znanstveno-statistični sistemi zbirajo in zbirajo, sestavljajo obsežne knjige, prikažejo isto goro številk najprej od spodaj, potem od zgoraj, pa od znoter, pa z vezaji in s pomišljaji, in potem v rdečih grafih in še v modrih, zaobljeno in oglato ... in vedno iste podatke. Komu le? In čemu? Sebi? Informatizirati sebe skorajda ni potrebno, v večini primerov zadostuje intuicija.
Informatika se začne pri načrtovanju. In nekoliko konservativnosti ne škodi. Če imam pred sabo goro, stotisoče, milijone dejstev, ki jih moram popisati oziroma pretvoriti v podatke, se je treba najprej vsesti, celo zasanjati. Prvo vprašanje: Ali ima zadeva smisel, ali intuicija pravi, da se v tej gori vidijo kakšni smiselni vzorci? Če ne, je treba (in to je še kako relevantna informacija) jasno argumentirati, zakaj v sedanjem trenutku zadeva nima smisla - torej dejstev s sedanjim znanjem ni mogoče informatizirati.
Če ja, gremo naprej...
... in sledi trojno vprašanje: kaj, kako in čemu. Torej, kaj bom zbiral, kako bom zbiral, predvsem pa čemu bom zbiral. Ne moremo zbirati vsega, in kar ja, moramo multidisciplinarno in večdimenzijsko. Sicer nima smisla, ker bomo dobili ploski rezultat, ki ga lahko izračuna vsak srednješolec pri matematiki. In ker naš naročnik s takim rezultatom ne bo zadovoljen, ga bomo radi preobložili z nepotrebnim balastom. Npr. s fotografijami, ki ne bodo prikazovale ničesar in bodo v najboljšem primeru oblikovalcu zapolnile prazne sode strani.
Za odgovor na kako obstajajo učbeniki, šole in obširna znanja. Ogromno je res tega, skoraj nič pa o natančno tistih vsebinah, ki bi jih človek hotel informatizirati. Vedno je tako, sicer ne bi bilo zanimivo na svetu.
Vprašanje čemu pa je ključno. Namreč, večina informatikov informatizira vsebine, ki so že itak znane, stokrat premlete, metode in algoritmi preizkušeni ipd. (davki, bančništvo, obnašanje kupcev, predvolilna matematika ...). Zato se zdi, da je smisel samo in izključno v ciljih, ki so že določeni, ki so znani. A ni tako.
Na čemu si je treba odgovarjati vedno znova. Le tako napredujemo in le tako napreduje svet. In prav pri vprašanju "čemu" se lomi vsak, ki informatiko tišči v preobloženost: namreč, od zadnje fotografije na FB naših "informatiziranih" šolarjev, do akademskega poročila o stanju arhivov, ki ga iz 900 strani debele tiskane knjige prav enostavno lahko združiš na eno samo A4 stran.
Informatika je čudovita reč. Najbolj takrat, ko podatki na videz popolnoma nič ne sodijo v informatiko, na primer pri obdelavi obsežnih in dinamičnih dogodkov v naravi, pri obravnavi parametrov človekovega obnašanja, ali kakšne abstraktne družboslovne vsebine.
Bistvo informatike je namreč uporabna in jasna informacija, ki temelji na kakovostnih podatkih.
S preobloženostjo zažgeš samo pri naivnih in škodoželjnih. Žal je obojih marsikje preveč.
Ozri se po spletnih straneh, ki si jih danes pogledal/a. Koliko je dejansko informacije? In koliko preobloženosti z balastom, ki ga morda sploh ne opaziš več. Čemu? Čemu!