Zadnja desetletja je pri pogledu na evolucijo res zaznati vse večjo širino. Nekdanji izključni tehnicizem, ko je t.i. sebični gen vsake posamezne "vrste" dobesedno določal vse v celici, posledično v organizmu in tudi v ekosistemih, se vse bolj umika hipotezam o skupnem razvoju. Če je bil nekdaj najglasnejši lahko znastvenik, ki je propagiral boj za obstanek in preživetje najmočnejšega (vendar to ni bil Darwin!) - kar se je ob prenosu v usmerjane družbene procese 20. stoletja izkazalo za hudo tragično - se vse bolj dvigajo misli, da so sinergije in sodelovanje bistveno močnejši vzvod napredka, kot se je mislilo.
Kar nekaj svetovnih naravoslovnih revij ta teden poroča o ugotovitvah raziskav na tem področju. In te so v bistvu povsem empirične. Morda najbolj izstopa poročilo o odkritju mnogih t.i. patogenih virusov pri netopirjih. Ebola, sars, mers, hendera in podobni virusi se v njihovih telesih nahajajo v zelo veliki množini. Čeprav netopirji zmorejo prepotovati zelo velike razdalje, ne gre za živali, ki bi jih morali kriviti za nadpovprečno prenašale bolezni. Gre za nekaj povsem drugega. Namreč, kaže se, da ti in še drugi virusi ne delujejo kot patogeni, ampak so očitno v evoluciji z njimi že toliko časa, da je netopirjevo telo že v teku svoje evolucije razvilo ustrezne obrambne mehanizme, predvsem v obliki kolonij protiteles. Ta protitelesa pa ne delujejo le proti tem "patogenim" gostom, ampak tudi na druge neprijetne goste, predvsem pa - tako trdijo raziskovalci z več različnih koncev sveta - podaljšujejo življenjsko dobo in vitalnost netopirskih vrst. Netopirji namreč živijo silno dolgo, tudi do 40 let, kar je za njihovo fizično velikost zelo neobičajno.
Medsebojni vpliv "patogenega" organizma in nosilnega organizma torej preko protiteles oziroma beljakovin povzroča kontrolo genetskega zapisa tako, da se določena življenjska lastnost izboljša, organizem pa tako postane bolj prilagodljiv, in lahko dalj časa živi. Pravzaprav so za odkritje podobnega procesa lani trije kemiki prejeli Nobelovo nagrado.
Morda je podobno tudi v ekosistemih, kjer nek tuj organizem, celo t.i. invazivka, lahko povzroči reakcijo "domorodnih" rastlin in živali ne le na rastni ali organizmični ravni, ampak tudi na celični in genetski. In to reakcijo, ki posamezen organizem in tudi cel ekosistem krepi ter mu na energetsko bolj učinkovit način zagotavlja ohranjanje klimaksa.
In pri človeku? Zakaj ne bi bilo možno, da so nam nekateri vsakodnevni patogeni, ki jih tako strahotno hitro in brezobzorno preganjamo s farmacevtskimi pripravki, dejansko v korist - če bi jih le bili zmožni pogledati nekoliko širše. Saj vemo, kako gre dokaj pogosto pri "rednih boleznih": če jemljem zdravila, bolezen mine v sedmih ndeh, brez zdravil pa v enem tednu.
Povezanost narave je bistveno globlja, kot si danes večina "po šolsko" predstavlja.