Gibanje jezika skozi čas in prostor je zelo zanimiva reč. Nek pomen spreminja svoj odtenek, se nekje odbije, razširi ali zoži, v povezavi s sobesedami celo obrne ali kroži. To že znotraj jezika. Če pa posežemo na medjezikovno področje, ki ga je danes vse več, postane dinamika še toliko bolj zanimiva. To med ljudmi deluje samodejno. Spretnost namernega gibanja jezika pa je pravzaprav izvirna diplomacija na osebni ali javni ravni.
Simpatija in sočutje naj bi bila jezikovno sopomenki v dveh jezikih. Pravzaprav zelo čeden prevod v eno ali drugo smer. Vendar pomeni v praksi še zdaleč niso enaki. In ne bomo govorili o medjezikovni razliki, ampak razliki v praktični uporabi.
Simpatija v osebnem življenju se največkrat uporablja, če ti je nekdo všeč, če so ti všeč njegove ali njene lastnosti ali dejanja ali obnašanje, in nekako čutiš, da gre za vzporednice tvojim čutenjem, tvojim dojemanjem in tvojim dejanjem ali lastnostim. Tu še ne gre za pripadnost, ampak le za čutenje, pogosteje od daleč.
Sočutje ima na osebni ravni večji poudarek v smislu sočustvovanja. A ne toliko so-čutenja v primeru žalosti, ampak smiljenja, usmiljenja do nesreče ... drugih ljudi. Čeprav beseda pathos ni izrecno vezana na "patologijo", trpljenje, v našem jeziku so-čutje dojemamo bolj tako, kot bi šlo za pathos in ne katerokoli čutenje.
Na družbeni ravni je simpatija povezana s pripadnostjo. Če nekdo simpatizira, pomeni, da več kot le čuti, da torej nekoliko tudi deluje. Neka politična stranka mu/ji ni le všeč, ampak jo posnema, se poistoveti, čeprav ni nujno, da se formalno včlani. Nikakor pa tu ne gre za noben patos, kot v primeru osebne simpatije, niti za zaljubljenost, vključno z brezlgavo pubertetniško zaljubljenostjo.
Družbeno sočutje pravzaprav ne obstaja. Je le organizanost, v katerem niso potrebna čustva, niti čutenje. Celo nezaželjeno je, saj sicer ne deluje. Seveda pa ne izključuje osebnega sočutja (tukaj bolj sim-pathosa), ki je resda povod za t.i. družbeno sočutje, a ostane na ravni osebe.