Od nekdaj so modri govorili, da je za uspeh najprej potreben talent, potem pa trdo in naporno delo. Za športnika, poštenega poslovneža, glasbenico, slikarja, katerikoli poklc, celo za mamo ali ata. O razmerju med količino talenta in količino dela si niso bili modri nikoli povsem složni. Celo tako daleč je šlo, da so nekateri trdili, da je za pošten in trajen uspeh potrebno le zelo malo talenta, večinoma pa je treba delati, delati in še delati. Drugi, prav tako modri, so trdili obratno: za poseganje do zvezd je potrebno še in še talenta, in tudi malo dela ne škodi. Tisti vmes so večinoma veljali za manj modre.
Pravzaprav pa nihče od modrih in manj modrih ni izrecno navajal, za katere zadeve je potrebno več taletna, in za katere več dela. Tudi skoraj nihče ni posebej pomislil, da gre za ljudi, ki so itak tako posebni, da zanje tudi merila modrih ne veljajo več. Nenazadnje so pozabili na talente več ali vsestranskosti, ki tudi svetu prinašajo kaj dobrega.
Vsekakor pa so modri doslej vedno pozabljali tretjo dimenzijo uspeha. To je občutek.
Občutek je tisto vmes, med objektom taletna+dela in med subjektom, torej med snovjo, ki jo glasbenik ali športnik ali kdorkoliže obravnava in njim samim. To je interakcija, ki šele ustvari trajen rezultat, Ker se energija talenta in energija dela usmeri tako, da no nobenega dvoma o rezultatu.
+ morda je pa še kaj.