Različnost

Različnost je vedno privlačna; in kljub notranjim nasprotjem nejbolj evolucijsko uspeva. Enaki se namreč izključujejo, oziroam kar niso potrebni.

Različnost pomeni drugačnost od mene. Torej, ti si drugačen, si drugačna.

Danes o tem veliko govorimo, in zdi se nam celo, da preveč, da vse skupaj meji na nekakšen rasizem. Kakor nam je - dokler smo si različni v približni podobnosti - kar v redu in se prenašamo; in na drugi strani, se ob ljudeh, ki so radikalno drugačni od nas, nekje znotraj vedno sprašujemo, kaj naj to pomeni, ali vsaj, kako naj se pa do takih obnašam.

Drugačni in različni so dobrodošli. potrebna pa sta dva osnovna pogoja. Prvič, da so res iskreno drugačni, in ne, da se le delajo drugačne. In drugič, da smo mi sami iskreno svoji in trdni v svojem. V takem primeru različnost deluje v smer iskrenega sožitja.

Če pa se nekdo samo dela, da je drugačen, v bistvu pa je sila podoben neki drugi kreaturi, ali celo hoče posnemati neko oddaljenost ali kar kopirati, mogoče celo mene; in če se jaz delam, da nisem to kar sem, potem iskreno sožitje v različnosti ne bo nikoli mogoče.

V prvem primeru bodo tvoje lastnosti, ki so drugačne od mojih, name delovale spodbudno in krepile moje lastnosti. In obratno.

V drugem primeru se bova drug drugega opazova, a opazila le tiste lastnosti, ki so zrcalne, torej tiste, ki jih ti od nekod drugod ali od mene posnemaš. Jaza pa od tebe ali pač od nekega sveta, ki ni moj. A mnoge od teh lastnosti so žal tiste, ki jih človek pri samem sebi ne mara, zato še manj pri drugem, ki ga posnema. In so tudi lastnosti, ki so od daleč, pri katerih na vsakem koraku pričava, da niso najine.

Sklep: različnost je produktivna, če smo si iskreno različni. Drugih različnosti pa v bistvu ni.

Maščevanje strelcev in žrtev

Kadar se v kakšni majhni skupnosti kaj hudega zgodi, se zganejo vsi. Nekateri so vznemirjeni, nekateri pretreseni, nekateri prestrašeni, spet drugi obupani in jezni. Mnogi vse to skupaj, večina pa sicer zganjena, a nič ganjena.

Večina teh, sicer zganjenih a neganjenih, potem zahteva ukrepe. Nekdaj so govorili o maščevanju, danes tak grob izraz v uglajen zahodnomestni besednjak ne sodi več. In če so npr. vsi udeleženci mrtvi, maščevanje res nima smisla. Če ima zahodna družba kaj od krščanstva, in se tega globoko drži, ima to: zob za zob ne prinese rešitve. Torej, maščevanja ni. Je pa treba nekaj narediti, nekako se je treba "maščevati".

Iščemo torej tistega, kateremu se bomo maščevali.

In glej ga zlomka, najde se. Namreč, družba, ki se zgane, a ni ganjena, postane sama sebi primerna tarča, da se nekaj ukrene. Baza začne udrihati čez pristojne (lahko tudi elegantno, ampak udrihanje ostane). In pristojni (ali tisti, ki jih ta ista družba preko medijev ali brez njih, neredko anonimno, imenuje pristojne) se začnejo nemudoma maščevati tej družbi. Če gre za politike, celo neposredno svojim volilcem! Nemudoma torej začnejo zaostrovati ukrepe, zakonodajo, uredbe, akcijske načrte in tudi "konkretne" akcije, da se kaj tako hudega ne bo več zgodilo. S temi akcijami potem maščevalno morijo družbo.

Težave se takrat, ko je hudo, ne rešujejo tako. Seveda je treba poskrbeti za neposredno prizadete. A nikakor se ni treba "maščevati" tistim preostalim, tisti množici, ki se je tisto hudo ne tiče naposredno. Posebej pa se ne smemo "maščevati" v času, ko smo vznemirjeni - tak čas je namreč zaradi občutljivosti sila nevaren, da hudo le povečamo - morda celo nevede. In tisti pristojni in "pristojni" so vsekakor vznemirjeni, žal ne toliko zaradi hudega, ki se je zgodilo, ampak zaradi hudega, ki se jim lahko pripeti.

In potem se jutri zgodi še eno streljanje in še ena žrtev.

---
Podobno je v prometu.
podobno je v reševanju zdravstva.
Podobno je v šolstvu in kulturi.
Podobno je celo pri humanosti, sploh na zahodu.
Podobno je v mednarodni diplomaciji.

Smrti so različne. Na koncu izgubimo vsi. Umremo pa tudi. Ali pridobimo?
...

In še tri vprašanja:
1. Bi bilo smiselno se vseeno malo umiriti, počasi zlesti ven iz te otročje družbene pubertete?
2. Se tudi veliki nalezejo majhnosti, če gre za hude dogodke?
3. Je vljudnostni molk kdaj rešitev?

Stand-up življenje

Umetnost zadnje čase ubira različna pota. Vedno jih je. Tako se nekaj zadnjih desetletij pojavlja dokaj zanimiva, precej interaktivna, večinoma pa potrošniško improvizirana oblika nečesa, kar je podobno gledališču (ker se pač gleda), v njem praviloma nastopa en človek, bistveno pa je, da ne gre za trden vnaprejšnji scenarij, ampak ga izvajalec sproti prilagaja glede na odzive publike. Takšna improvizacija je seveda le redko povsem sprotna. Običajno je v ozadju cela množica sestavnih delov, ki jih potem izvede ali ne. Najpogosteje slišimo za stand-up komedije. Če je to že umetnost, bo pokazal čas.

Stand-up pristop se kaže tudi na mnogih drugih področjih. Tako skušamo najti razne rešitve pri obrtniških delih - starih klasičnih obrtnikov je le še bore malo. Zelo pogosto imamo stand-up male trgovinice, kjer v bistvu trgovcu niti malo ne gre za blago, še manj za kupca, zato vsakih nekaj let ali mesecev radikalno zamenja vsebino, ki jo prodaja. Tudi popoldanski prodajalci so podobni: en čas sveče, potem čistila, pa gate, pa vrečke itd. Pa ne le ti - vse pogosteje trgovec v trgovini gre podrobnosti o artiklu, ki ga sicer prodaja, kar pred stranko gledat na internet. Skratka, starih trgovcev s tradicijo, mogoče celo večgeneracijsko, teh ni več, čeprav le takšni res lahko zbrane odzive kupcev dolgoročno ocenijo in se potem ravnajo v dobro obojih, sebe in kupcev. Stan-up poslovneži seveda ne vedo, da kupci potrebujemo trgovce tudi za kaj drugega kot za odlaganje denarja.

Pa še drugi primeri so, v politiki, v javni upravi; in gorje nam: v šolstvu in zdravstvu ... In to je daleč od klasične improvizacije, kjer mora izvajalec imeti hudo široko podlago v izobrazbi in predvsem v talentu za tisto področje.

Stand-up se pojavlja tudi na področju, ki škoduje človeku neposredno, ki ga dejansko prizadene. To je stand-up življenje. V vseh generacijah se neizmerno širi. Na primer, velika večina ljudi, ko se upokoji, začne stand-up upokojenski staž. Nekateri padejo v resno krizo. Zakaj? Seveda, ni bilo priprave. Pričakovana in morda zaslužena mirnost upokojenstva se je sprevrgla v stand-up tragedijo. Ni več družbe, oslabljene telesne možnosti za delo se skrivajo pod pregovorno prezaposlenost ipd. Podobno ob nastopu dela: za poklic se je izučil/a, a kaj, ko prve tedne, mesece, leta, biva v neki službi brez ideje, kaj bi. Celo v taki, ki je poklicu blizu. In čas mineva.

Najhujši primeri so pri mladih. Že od nekdaj je znano, da se mladi vse manj pripravljajo na življenje. Sedanja dostopnost do informacij jih še dodatno zavaja. Misleč, da so vse rešitve nekje na spletu, so osiromašeni prav vseh izkušenj. In, ker starši zanje zelo skrbimo, in jim vse prinesemo k riti - in bogvari, da bi ta organ uporabil za kakšno drugo reč - so otroci in mladi oropani še za preizkušnje. Tako nastanejo odlični pogoji za stand-up življenje. O smislu se itak ne pogovarjamo več, to je zastarelo. O cilju prav tako ne, saj je danes vse tako dinamično, da se cilji spreminjajo iz dneva v dan. O vrednotah: kdo pa še to sprašuje? Kakorkoli, vse bolj dobiva veljavo sestavljanka različnih hecov, dovtipov, kratkih cinizmov, ponarejenih nasmehov in jokov, tjavendan, kakor pade.

Verjetno se bo tudi to enkrat uravnotežilo, a dokler se ne bo, bo kar naporno. Na eni strani - zunanji -  ni problem, da se življenje sestavi iz odzivov, ki jih stand-up izvajalec opazuje pri soljudeh. Problem je, če jih ne opazi. Na drugi strani - notranji - ni problem, če človek živi improvizirano. Problem je, da nima nobenega gradiva in prav nobenega znanja, iz česar bi sploh improviziral.

In v središču: ni problem, če se vsi skupaj in vsak na svoj način gremo tole življenje, ki nam je dano. Problem je, da/če od soljudi, od "publike" torej, vzamemo le tiste odzive, ki nas zavajajo, od svoje notranjosti pa posledično le tiste lastnosti, ki sploh niso naši talenti, prave talente pa pustimo za čas upokojenstva. Takrat mlado življenje postane res težavno in step-up se rad obrne v fall-down. Tudi celotna družba?

Simbioza med objektivnostjo in subjektivnostjo

Sodobna znanost teži k objektivnosti. To pomeni, da mora idealni znanstvenik biti neodvisen od vsebine, ki jo obravnava. V matematiki to načeloma ni problem, tudi astrofizika ali jedrskega aplikativca še nekako gre. Psiholog, recimo, brez osebne prizadetosti, raziskuje neke travmatične pojave pri posamezniku ali skupini. Seveda ni dobro, da je osebno čustveno prizadet.

A večina zadev je precej bolj zapletenih. Če delam raziskave na nekih zdravilih, jih ne smem sam potrebovati? Ali moj otrok? Če sem aktiven govorec nekega dialekta, ga ne morem objektivno raziskovati? Če sem prebivalec nekega ekosistema, ga ne smem raziskovati .... oziroma ... seveda smem, le rezultati bodo verjetno preveč subjektivni in torej ne bodo čisto znanastveni.

Pred slabim stoletjem in pol, ko se je porajala ekologija, so bile znanosti - takrat seveda prevladujoče naravoslovne - zelo zelo čiste. Fizika, kemija, biologija ... In tudi težile so k temu, da je bilo vse utemeljeno po logikah starogrških retorikov, da so dejstva bila podprta z dostojnimi in čistimi imeni predhodnih znanstvenikov, celo neposredne poskuse z objekti raziskav so včasih delegirali sužnjem - kot nekdaj starogrški filozofi: pač, niso jih izvajali, ker njihovo delo je bilo misliti in ne delati. Morda so pri tem bili najbolj zagnani germanski narodi, in v nekaterih je takšna praksa še danes prevladujoča, le da so se poskusni agensi premaknili proti daljnemu Vzhodu.

Ekologija takrat nikakor ni mogla sesti v dane okvire objektivne znanosti. Človek, ki je na tem področju raziskoval, se namreč nikakor ni mogel tako izločiti iz ekosistemov, da bi zadeva postala neodvisna, čista, torej znanstvena. Pojavljala so se vprašanja, kaj zdaj s tem; naj bo znanost ali pač neko raziskovalno delo, ki nima posebne teže. Pravzaprav so se očitno na skrivaj odločili za drugo različico, s tem pa povzročili marsikatero razočaranje in frustracijo.

A hkrati je nasprotovanje rodilo tudi nasprotne reakcije. Po enem stoletju je ta zatirana neobjektivna, skoraj religijsko naravnana ekologija dobesedno eksplodirala. Od 60-ih in 70-ih let 20. stol. namreč prodira po horizontali v takorekoč vse znanosti. Po vertikali razvija nove metode, se širi kot ogromna drevesna struktura, ki spodaj išče korenine, zgoraj pa sega po najsodobnejših pristopih. Tako je pastorka znanosti pravzaprav postala vodilna, z največo popularnostjo in vse bliže tudi največji finančni podpori.

Seveda ekologije ne bomo zaradi tega omalovaževali, češ, pepelka iz 19. stol. se je spremenila v princeso 21. Ne. Ekologiji (in ne ekologom...) kot pojavu je uspelo združiti to, kar je zelo zelo naravno: objektivnos in subjektivnost. Človek je integrani del ekosistemov. Izbire sicer itak ni imela, a kakorkoli, zmaga je tu.

Simbioza - in to smo ponovili že ničkolikokrat - pomeni, da 1 + 1 ni 2 ampak več, lahko zelo več. V simbiozi pravzaprav živita celo plenilec in plen, saj se medsebojno tolerirata do take mere, da se rast vsakega udeleženca uravnoteži v optimum. Sobivata. Tako imata ne le vsak redni delež dobička, ampak je skupni dobiček večji, kot bi ga imela posamezno. Jasno, če bi predator požlr ves svoj plen, bi se s tam ugonobil.

Prav enako je očitno na tej ravni, ki jo obravnavamo, torej na ravni človekovega dojemanja misli: med objektivnostjo in subjektivnostjo. Če vzamemo, da je objektivnost predator, subjektivnost pa plen, je seveda smiselno, da poiščeta rabvnotežje. Če bi namreč plen v celoti iztrebili, kaj bi potem ostalo plenilcu? Nič. Samo konec.

Objektivne znanosti ni. Sol e težnje, da bi bili objektivni. Pomembno pri tem pa vseeno je, da ta težnja ne postane kar znanost, oziroma da je "uradna" objektivnost kot metapristop tako pomemben, da duši sam sebe.

Dialoško odnosnostno naravovarstvo

V času krize in njenega reševanja je zelo privlačno govoriti o grozeči naravi in neobvladljivosti človeka. Propaganda razcepljenosti med naravo in človekom v zahodnem svetu omogočajo celo dober posel in tudi zaslužke. Prav lahko je govoriti o ugotovitvah znanosti, ki po nekaterih modelih napovedujejo zelo klavrn konec planeta, edinega, za katerega zaneslivo vemo, da se na njem razvija in vzdržuje življenje. V lepo zlikani obleki in klimatiziranih konferenčnih dvoranah je tudi relativno varno razpravljati o revščini in migracijah celih ljudstev, ne glede na dejstvo, da so konkretni reveži tudi naši sosedje. Nenazadnje, relativno enostavno je politikom na globalni ravni podpisovati različne okoljske sporazume, ki v sistemu demokracije zahodnega tipa očitno ne morejo uspešno seči preko mandatnih obdobij posameznih političnih struj, oziroma preko dobro organiziranega promocijskega stroja.

Treba bo ubrati drugačno pot, lahko bi rekli dialoško odnosnostno. Odnosi so bistvo dogajanja med globalnim Severom in globalnim Jugom. Odnosi, in ne računica, so bistvo politike na globalni ali lokalni ravni, predvsem pa bistvo našega dojemanja sveta. Za dialoški odnos je na vsaki strani potrebna notranja drža, ki je navzven odprta. Podobno deluje narava, v kateri ekologi razpoznavamo odprte sisteme.

Za kakovostno spremembo odnosa človeka do narave je torej potreben celovit pristop, ki temelji na stalnem spoznavanju, kaj je ekološko boljše. Za dejanja, ki naj sledijo temu in nas bodo pripeljala v kakovostnejše sožitje z naravo, pa sta potrebna predvsem pogum za  relativno malo odpovedi, in volja za izvajanje drobnih vsakodnevnih dejanj, s katerimi človek z naravo vzpostavlja stalni dialog.

Spregledati

Zanimivo, kako nekatere besede iz meni neznanega razloga delajo v jeziku težave. Ena takšnih je glagol spregledati. Vsemogočni SSKJ navaja 5 razlag, ki so si nekako zanimivo podobne, a ta knjiga za življenje nekako niti ni posebno uporabna - je le za pisanje knjig in nekakšno vodilo za lektorje, kaj naj bi bilo spoznano za knjižno.

Biološko je preprosto: spregleda mladič, ko se mu vidna senzorika in vidno živčevje poveže v funkcionalno celoto.

Tudi pravno je nekako jasno: spregledajo ti greh ali napako - in te oprostijo.

Imamo pa v vsakdanjem pomenu dva dokaj nasprotujoča pomena. Eden je dejavnostno naravnan na drugo osebo ali stvar ali pojem, torej je odnosnostni in pomeni, da nekaj obstaja, a jaz tega prej nisem videl, zdaj pa vidim. Torej spregledam, odprejo se mi oči.

Drugi je intravertiran: torej spregledam, da je nekaj tako kot je. Enostavno ne vidim, čeprav je morda povsem očitno. No, lahko spregeldam tudi namerno, torej gledam stran; nočem gledati in spregledati. Torej je še bolj intravertiran, ker morda celo vem, da sem spregledal. A to je že vprašanje namena, ki ni nujno povezano s spregledovanjem.

V obeh primerih nekaj je, torej ontološko gledano ni problema. Je pa razlika v epistemologiji: preprosto, v moji zmožnosti percepcije. Razlika je namreč v navideznem pasivu in navideznem aktivu: V prvem primeru se mi oči odprejo same, v drugem so oči zaprte bodisi same ali pa namerno. Prvi primer v bistvu ne more biti nameren in morajo za končni dogodek spregledanja obstajajo časovne, prostorske in vsebinske okoliščine. Tudi v drugem primeru je to pogosto navidezno pasivno, kar zgodi se - seveda ne samo od sebe, ampak na podlagi nekih okoliščin. Zaradi določenih okoliščin torej spregledam ali spregledam.

Prvi primer je bliže biološki razlagi, drugi bolj pravniški.

Končno: marsikaj v življenju je bolje, da človek ne spregeda, včasih pa je življenje bolj mirno, če človek za kakšne zadeve nikoli ne spregleda.

Najhujša kritika

Ljudje kritiziramo vsevprek. Posebej, če se ni treba podpisati, ali pa će to delamo v domačem krogu enakomislečih. Nihče ni nedotakljiv, in informacij imamo vedno ravno zadosti, da lahko o kom kaj kritičnega povemo. Dokler kritike ostajajo v takem krogu, so relativno nepomembne. Anonimne postanejo problematične le takrat, ko se jih kdo resno loti - pa še takrat ne gre za reševanje resnice, ampak prej reševanje anonimneža.

Kritike postanejo pomemnbe, če so javne in če so avtorizirane.

Kritika je načeloma dobra. Torej: čeprav je morda negativna, nas neredko dvigne, vsaj dolgoročno. Zakaj je tako? Preprosto zato, ker nekdo, ki ga kritiziramo, se je že prej izpostavil. Torej je imel dovolj poguma, da se je izpostavil, in kar pomeni, da mora imeti zadosti poguma, da bo prenesel kritiko. Če ni tako, je itak zelo verjetno bolje, da tisto reč opusti.

Kritike so lahko tudi grde, in neupravičene. Takrat je nekoliko težje, a vseeno, kdor v svoji izpostavljeni dejavnosti ne obupaa na prvem koraku, ob prvi neugodni kritiki, je verjetno na pravi poti - oziroma na poti, za katero ve, kam vodi. In to zadostuje. Zato tudi neupravičene in celo grde kritike lahko vodijo v dobro spodbudo.

Ljudje tudi hvalimo. Torej, upravičeno hvalimo, ne v leporečju. Taka pohvala je predvsem vzgojna, otrok jo celo potrebuje. A ponavljam, leporečenje ni pohvala, je le lenoba, je le kazanje nesposobnosti, da  nečesa dobrega nismo sposobni razpoznati. In vsak ima kaj dobrega, mar ne?

Upravičena hvala dobro dene, hkrati pa spodbudi. Vedno. In po tem se loči od pohvalisanja. Tega ne potrebuje nihče.

Kritike so torej različne, pozitivne in negative, resnične in lažne, sprejemljive in odvratne.

Najhujše pa so tiste kritike, ki ti jo izreče nekdo, ki te je dotlej vedno hvalil, iskreno hvalil. Pri tem niti ni pomembno, ali je javna ali zasebna. To je kritika, ki boli na poseben način, in hkrati daje največ energije za drugi in vse nadaljnje korake.

Revni, obrobni, podobni

Ničkolikokrat izbije debata o revežih v družbi, o ljudeh na robu preživetja, o prenizkih plačah, pomanjaknju služb s plačo, nedoseganju upokojenskih standardov ...

Neredko taka debata gre vštric s komentarji o visoki družbi zdravnikov, politikov, odvetnikov, zabavne in športne industrije.

Seveda gre tudi vprašanje meril. Hudo vprašanje, ker ljudje v revščino ne vštejejo hiše (dveh, treh, vikendov, zidanic ...), dostopa do šolanja, subvencij, medgeneracijskega socialnega sistema ...

Problem res revnih in res obrobnih je, da jih ni. Namreč so, a ker so prav zaradi svoje revščine in obrobnosti skriti - in morda jih družba kar namerno pušča v skritosti - jih enostavno ni. A ker prevladujoča zahodno bogata družba potrebuje reveže, to reši tako, da na njihovo mesto postavi navidezne reveže in navidezne obrobne. Ali samooklicane, izjemoma - in to redko - posamezne primere res revnih.

Tako se bogata družba opere greha, da je sploh bogata. Tako zavéde sama sebe, da je vse v redu, da so tolikšne razlike med nami povsem upravičene, celo naravne, da je tako bogastvo kot tudi revščina preprosta posledica stanja človeka in okolice, stanja razmer, na katere ne moremo vplivati. Skratka: kralj vedno ostane kralj, uradnik uradnik, revež pa revež. Razlika je le v tem, da prva dva sta, tretjega pa potem kar ni.

Tako se godi na mikrolokalni ravni med posamezniki, enako se godi na globalni, med narodi in državami.

Demagogija in diplomacija

Preplet znanstvenih metod, politike in medijev danes omogoča mnoga zavajanja. Pri tem nihče od udeležencev neposredno ne laže: niti znanstvenik, niti politik, niti mediji. Znanstvenik odda poročilo o ugotovitvah, pri čemer postavi neke hipoteze. Politik te hipoteze morda površno prebere in glede na širino svoje dojemljivosti sveta govori ali ukrepa. Mediji povzamejo prvega in drugega - in ker jim zmanjkuje prostora oziroma ker predolgosti bralci ne maramo - zadeve nekoliko poenostavijo.

Če gre za nedolžne zadeve, se zadeva hitro pozabi. A kaj, ko zaradi potencialnega jedrskega in biološkega orožja nastane Iraška vojna, kaj če nekdo pride na Luno, pa je vse bolj jasno, da je scenarij nastal za filmski studio. Kaj če se domnevno izjemno nevarni virus pojavi ravno takrat in ravno na kraju, kjer bodo potem potekale olimpijske igre.

In nedolgo za tem se - seveda v nekih postranskih medijih, na nepomembnih sestankih in v obrobnih raziskavah prizna, da pravzaprav ni bilo niti orožja, niti lune, niti virusa. Ampak, ker je že vse mimo, itak ni več pomembno.

Marsikdo bo trdil, da gre pač za diplomacijo, kjer se veliki v bistvu potegujejo za ogromne poslovne pogače. Globalno torej za nafto v Zalivu, za vodo, gozdove in potencialna naravna zdravila doslej neodkritih rastlin in živali v Amazoniji, nenazadnje za prevlado v vesolju. Pravzaprav za veliko spretnost, ki jo mali niti ne razumemo.

Vendarle se vprašamo, ali so tri polresnice, znanstvena politična in medijska, ki skupaj sestavijo čisto laž, res diplomacija? Mar ne gre za demagogijo, ki jo je na koncu treba podpreti kar z nasiljem. Legalnim in tudi drugačnim.

Športne solze

Mar ni zanimivo, kako se tudi pri športu osrednja vsebina umika. Kako pravzaprav sploh ni več tako pomembno kdo in kako natančno zmaga, niti ne, koliko truda je morala športnica ali športnik in vsi sodelujoči vložiti v priprave. Marsikdo ve, športniki sami pa še najbolj, kako hitro so potem v javnosti pozabljeni tudi največji uspehi.

V novicah vse bolj prevladujejo zgodbe iz ozadja, za katere ne vemo točno, ali so res pripomogle k uspehu, ali pa so jih kot sicer za športnike drobne okoliščine v veliko zgodbo predelali tisti, ki morajo časopis čim bolje prodati.

Solze sreče ob zmagi "naših" (žal še vedno nismo osvojili pogleda, da je najlepše, če zmagajo najboljši) vse bolj menjajo solze zakulisja. Tako se neki ekipi zgodi, da je kot-da prisotna ob kriminalnih dejanjih. Oni potem to zanikajo, a s tem le povečajo pome zgodbe. Potem nek trener obljubi, da bo šel zaradi osvojene medalje peš na božjo pot. Spet drugič se bo oženil. Ali pa je nekdo zaprosil sovjo drago za roko; celo ona ono. Nekdo kleči ob prejemanju medalje. Mnogim se orosijo oči zato, ker je nek športnik bil prvi, ki je osvojil medaljo za neko povsem svežo državo - kot da je država kot taka nevemkako pomembna (še posebej, če ni veliko prispevala, kot v neredkih primerih). Spet ena izhaja iz skrajne bede ali iz skrajnega bogastva. Imamo tudi okoljske zgodbe okrog kanalizacij, domnevnega cvetenja alg v bazenih in podobno. Skratka zgodbe, zaradi katerih se je ob športu menda res treba zjokati.

Vseeno, vsa čast vsem, ki se plemenito trudijo. A olimpijada se očitno res širi na mnoge discipline človekovega življenja. No, saj je luštno.

Zakaj ne povemo?

Molčati je zlato.
Ja, dokler tvoj nasprotnik tega ne tebi ne vsili.

Sodobna družba postaja družba prevratov. Kar je nekdaj držalo - ali vsaj mislimo, da je držalo - se danes obrača proti nam. Kdor pošteno živi, nastrada. Lumpi pa preživijo in še pridobijo.

Vsakdanja praksa teh lumparij se začne pri molku. In to tistem molku, za katerega v sebi človek natančno ve, da niti približno ni zlato. Niti zame, niti zate, niti za družbo. Tak molk je tisti, ki povzroča družbeni krč. In na koncu ne smort posameznika, ampak smrt družbe.

Nekdaj, v prejšnjih družbenih sistemih, ki jih prav zaradi tega (in predvsem zaradi tega) upravičeno imenujemo totalitarizmi, je bil molk zlato v tem smislu, da je človek bil v neposredni smrtni nevarnosti, če je govoril tisto, kar je izpadalo iz tedanjih "totalnih" družbenih meril. Danes se pogosto sklicujemo na krutost takratne družbe. In res je bilo kruto, ker so odločitve žal ležale v glavah nekaterih samooklicanih posameznikov.

Danes, ko zadevi rečemo svoboda in demokracija, je ubijanje z molkom drugačno. Ni nevarno kričati o takšni ali drugačni morali ali pravičnosti - danes so to irelevante teme, ki ne le nikogar več ne zanimajo, ampak vse več ljudi sploh ne ve več, da je človek skozi stoletja te vsebine poglobljeno obravnaval in so nas tako sploh pripeljale do stanja, kakršno je danes.
Ubijam danes z molkom tako, da moram molčati, ker sicer izgubim določene privilegije. In še huje, v demokraciji je treba molčati, ker se sicer v silno drobnjakarski delitvi dela in hudi prepletenosti množice svobod življenjsko ogrožam. Dejavnosti so namreč tako razdeljene med ljudi, da sam človek komaj še zna preživeti, če sploh. Brezpogojno potrebujem nekoga, ki mi pridela hrano. Brezpogojno moram imeti učitelja, da se naučim živeti. Brezpogojno moram hoditi v službo, da odplačujem bančne kredite. Brezpogojno mora nek policaj delati red. Slehernik teh reči ne zna več delati sam. In ker jih ne zna delati, je napram tistim, ki so poklicani, da to znajo, treba molčati. Če tega ne storim, umrem.

In jutri? Bi morali vseeno povedati, da je molk zlato novznoter?

Kje je diplomatska spretnost? In še kaj.

Človek pačsai začne dojemati, da se javne službe delijo na mnogo vej. Torej, da je uradnik nekaj povsem drugega kot politik, da so pogledi kulturnega ali okoljskega aktivista precej drugačna od tovrstnih strokovnjakov, da ima župnik drugačno vlogo kot policist - čeprav oba na nek način skušata delati red.

Neko področje razlik pa ostaja mnogim zakrito. Namreč vrh. Večina je prepričana, da se povsem na vrhu družbene piramide - če se tako izrazimi - nahajajo izvoljeni politiki. Ravní so seveda različne in lokalni veljaki imajo pač geografsko, številčno in finančno povsem druga merila kot državni ali naddržavni.
Na vrhu torej, tam niso samo politiki, kot smo se morda zmotno prepričali, tam se nahajajo predvsem tri skupine javnih delavcev: državniki, politiki in diplomati.

Med seboj se bistveno razlikujejo.

Državniki so redki, izjemno redki. V njih morajo biti sestavljene lastnosti dobrih poznavalcev zgodovine naroda, ki ga vodijo. Globoko v notranjost jim mora biti vsajen občutek za sedanje dogodke - torej morajo imeti stalno odprte oči za to, kaj se s podaniki dogaja, kje imajo še možnosti, kaj je še mogoče skupnega storiti, da se bo celotna moč duha in stvari povečevala v zdravo in uravnoteženo blaginjo. Bistveno pri državnikih pa je vizionarstvo, torej na podlagi preteklosti in sedanjih možnosti znati usmerjati ljudi v presežno.
Izvolitev državnika je v bistvu samoumevna. Torej - če se v narodu ali državi najde tak človek, ga ljudstvo samo hitro prepozna in samo postavi na njegovo ali njeno mesto. In res imamo celo dandanes v svetu nekaj takšnih primerov.

Politiki so pogostejši. A zdi se, da večina, ki se danes tako imenujejo, sploh niso politiki, ampak boljkotne povzpetniki, ki s položajem na t.i. vrhu skušajo pridobiti to ali ono dobrino za to ali ono skupino. Politiki - in to je menda že vsem jasno - nikoli ne delujejo za celotno skupnost, ampak v sedanji demokraciji zahodnega tipa vedno za določeno skupino. Vedno so pristranski - tako so si izbrali in takšne razmere so uzakonili kot povsem legalne in celo kot pravične.
Tisti, ki so pravi politiki - in nekaj jih srečamo predvsem na lokalnih ravneh - so predvsem usklajevalci. V vsaki družbi obstajajo različna mnenja. Prav je tako in le ob kresanju mnenj in idej in dejanj neka družba napreduje. Vloga pravega politika je tu neizmerno pomembna: poiskati prave odgovore, imeti smisel - ne za plehko iskanje sredinskega kompromisa, ki ni nič drugega kot mlačnost - ampak iskanje tistih posameznih rešitev, ki res vodijo v skupe rešitve.
Dobri politiki se v svojem idealizmu pustijo izvoliti. Vseeno pa v šibkih demokracijah obstaja velika velika nevarnost, da po izvolitvi zapadejo povzpetništvu.

Najbolj oddaljena skupina vsakdanjemu razmišljanju so diplomati. Njihova vloga je prav tako uskaljevalna, le v drugo smer, navzven. Država, občina, ali katerakoli druga skupina ljudi na svetu ni sama. In vsaka skupina ima v svojem bivanju prav tako določene težnje, ideje, usmeritve, ki bi jih rada izplonila - ne glede na to, ali so v splošnem dobre ali slabe. Diplomati so zato najprej poznavalci in v službi svoje lastne skupine. Povsem jasno jim mora biti, kako in kam njegova/njena skupina gre, kam se usmerja. Hkrati jim mora biti zelo jasno, kam gredo in se premikajo sosednje. In v tistem prostoru vmes se dogaja diplomacija. Tam notri se je treba umestiti in čim več pridobiti svojim. Vendar pazimo! Družbena evolucija deluje po zelo dolgoročnih principih. Redkokatera trenutna korist "za svoje" se zato lahko hitro izkaže za škodo, celo za samouničenje. Zato diplomacija mora gledati zelo dogloročno - a ne kot državnik v smislu vizije neke države ali skupine, ampak kot komunikator, kjer je pomembno, da se komunikacija na dolgi rok ohranja. Brez komunikacije namreč ni mogoče preživeti.

Tudi majhne države lahko uspevajo. Ne zadostuje sicer le lepa narava, uravnotežena zgodovina ali pridni in ustvarjalni prebivalci. Potreben je tudi vrh. In to predvsem vrh, kjer so državniki - in to državniki, ki so državniki; kjer so politiki - in to politiki, ki so res politiki; predvsem pa, da so v njem spretni diplomati, ki vedo, kako in kaj gre to vse skupaj v diplomaciji.

Nas turizem dolgoročno uničuje?

Nekateri trdijo, da je turizem danes najbolj obširna gospodarska dejavnost. Seveda je vprašanje, kakšna merila vzamemo in kaj vse smatramo za njegov prihodek. Tudi je vprašanje, če ni to merjeno od znotraj, torej s strani turizma samega. Vsekakor pa se je - očitno zaradi blaginje - turizem po svetu v zadnjih desetletjih zelo povečal.

Turizem seveda pomeni popotovanje, migracije, pomeni za potujoče vsaj kratkotrajne spremembe v načinu življenja, v organizatorjih pa povsem profesionalno prilagoditev na drugačno celoletno nihanje. Turizem se spreminja tudi sam v sebi. Menda je največja razlika ta, da je nekdaj prevladovalo stacionarno gostovanje, danes pa prehodno. Ni kaj, postajamo vse bolj radovedni in hkrati nemirni, infrastruktura pa nam to omogoča.

Turizem je neredko vezan na določeno pokrajino. Redko na res neokrnjeno naravo, ker je ta enostavno preveč surova, na neko oblikovano zemljo pa ja. Gozdovi morajo zato biti za turista kolikortoliko prehodni, stepa mora imeti že zarisane poti, otoki morajo imeti pristajališča, na določenih razdaljah mora biti oskrba s hrano, pijačo, gorivom in vsem potrebnim. Izjeme so redke.

Turizem v Alpah je vezan na kmetijsko pokrajino, pravzaprav na lepoto mozaika obdelane zemlje. Seveda povprečnega  turista veseli kulisa lepih gora in mogočnost skalovja, a to le kot slika, za konkretno uporabo so te zadeve uporabne le za druge tipe turistov. Pokrajina je obvladljiva za oči in hojo, tudi za ceste in nenazadnje, v tej pokrajini živijo ljudje, ki to krajino v bistvu kultivirajo in so pravzaprav del ponudbe.

Kultiviranje pa ne pomeni nič drugega, kot delati. Torej znati, biti spreten, imeti ideje in vse skupaj tudi konkretizirati. Strateško filozofiranje pri tako ustaljenih in prvinskih dejavnostih, kot je obdelava zemlje, danes ne pomaga nič več. Kvečjemu škodi s svojimi boljkotne kratkoročnimi rešitvami, ki se izkažejo za škodljive.

Srečanje turizma in kmetijstva - in priznajmo si, pred nekaj desetletji je večina prebivalstva po Alpah še delala (tudi) na kmetijah - je lahko usodno za oboje. Namreč, kmetu se zdi enostavno nerazumljivo, da nekateri, torej turisti, poleti nič ne delajo. S strani kmeta je vtis konkretno takle: oni se pretegujejo na plaži, sprehajajo ob obalah morja in rek, dobro jedo, uživajo sonce in vodo in zrak in našo pokrajino. Mi pa moramo delati, in od tega nič nimamo - občasno nam še kaj uničijo. Seveda kmet ne vidi, da se turisti vsak teden menjajo, da torej v bistvu doma prav tako delajo, in da so posamezniki turisti le kratek čas. Ampak s strani kmeta je pač tako, da on mora delati, drugi pa so brezdelneži. Celo poletje in predvsem poleti.

In to je postalo posebej hudo za mlade, ki so se v tok življenja šele uvajali: zakaj se moji vrstniki lahko poleti zabavajo, jaz pa moram delati?



Minilo je nekaj desetletij, tudi ti mladi niso več mladi. V vsakem primeru sicer morajo nekaj delati. A usmerjenost neke države v turizem kot donosno, enostavno in predvsem čisto dejavnost prinese svoje posledice. Namreč, vse tri komponente niso resnične, ampak so se njihove posledice le prenesle na druga, manj vidna področja. Čistost se v bistvu le prestavi in namesto tovarniških dimnikov imamo prometne izpuste, enostavnost gre na račun sezonske nestabilnosti, silno odvisne že od vremena, glede donosnosti pa se je treba vrniti na eno uvodnih vprašanj: vprašanje kako in kdo meri. Na koncu se zdi, da gre vse skupaj le nekako za silo.

Danes imamo v državi zelo malo lastniškega primarnega gospodarstva. Po domače rečeno, zelo malo, zelo malo pridelujemo. Aktivni smo pri infrastrukturi, pri trgovini, pri drobnih storitvah, pri t.i. turizmu. To seveda pomeni dokajšnjo labilnost, vsaj dolgoročno.

Ker je mladinec iz enega prejšnjih odstavkov danes odrasel in odloča, se je tudi ideja, da nekateri celo poletje pretegujejo, mi pa moramo delati, ukoreninila tako globoko, da imajo v mišljenju ljudi veliko  prednost dejavnosti, kjer ni treba nič delati. In turizem je, vsaj na videz, tak. Turisti pridejo in plačajo. Strageti bodo sicer vedeli, da je drugače, a razdalja med strategijo in konkretnim delom je pogosto atronomska.

Problem, ki ga morda manj zaznamo je, da obstaja konkurenca. Alpe so velike, gorskih pokrajin s privlačnim mozaikom gora, gozdov, travnikov in slapov je ničkoliko. Svet je po lepotah velik, ta širina pa se žal ni naselila v glavo našega mladeniča ali mladenke, ki je poletje hotela preživeti tako, kot bavarske ali milanske turistke. Slovenija je ostala v glavah ena in edina najlepša, ki mora taka - torej predvsem edina - ostati v glavah turistov. A glej, noče. V glavah turistvo je samo ena-od.

In ker tudi mladenič in mladenka nekdaj ni hotela več obdelovati krajino tako, da bi ta ostala lepa, - in to jima je ostalo v glavi, se danes zgodi to, da naša pokrajina postaja prav enaka drugim, in da je treba turistu v zameno ponuditi nekaj drugega kot lepoto. Tega pa naša junaka ne znata. In če rešimo to zadego vseeno rešimo z uvozom teh dejavnosti, smo seveda na slabšem. Še to lastništvo smo zapravili, oziroma premestili, prav enako kot prej kultivirno kmetijstvo in  nenazadnje vse gospodarske dejavnosti.

Nam bo na koncu ostalo vsaj toliko surovega, da bomo lahko začeli znova?

Urejanje prometa

V Sloveniji imamo s prometom vse večje težave.

Kolone avtomobilov postajajo neizmerne. Vsak razlog je zadosten, da se ustavi. Enkrat časovno ali povsem praktično nesmotrno organizirana gradbišča, drugič mejne kontrole, tretjič neumna prehitevanja, četrtič naša objestnost, petič počasnost turistov, šestič neskadja med oznakami na GPS in prometno signalizacijo, šestič neumni napisi ob cestah, da ne govorim o parcialnem reševanju posameznih odsekov cest, kjer iz silno široke prometnice padeš v trenutek popolne ozkosti. Ko se promet baše, seveda (še ne) ugašamo motorjev. In kdo dobi ob tem nadobičajen delež izpuhov? Seveda, okoliška narava.

Parkirišča 4x premajhna čez teden pred pisarniškimi zgradbami, čez vikend v turističnih krajih, v času šole pred študentkimi domovi, ob tekmi ali festivalu pred dvoranami. Doslej se je vedno našla rešitev - in vedno je bila na račun travnikov, gozdnih robov, skratka narave.

Železnice so prazne, vlaki polni le ob šolskih konicah. Podobno avtobusi. A vseeno vozijo, z državno ali lokalno podporo. Tudi s podporo EU, čeprav je razumevanje javnega prevoza v večini drugih držav povsem drugačno kot pri nas. Čemu? Na čigav račun? Predvsem pa, zakaj jih imamo, pa jih ne uporabljamo? Kontradiktorno? Oziroma: zakaj jih imamo, pa so tako nesrečno ukinjajoče razporejeni, da niso uporabni? In jih v njihovi nezanesljivosti tudi ne moremo uporabljati.

Čemu imamo letališča, ki se še kar širijo? Za tistih par poletov? Ste že videli kolono v zraki pred pisto? Pri nas gotovo ne. Pa je smiselno, in če že moramo potovati, je po zraku relativno ugodno, celo za naravo. Pa ni izkoriščeno. Drage betonske piste, obsežna parkirišča... je to res sorazmerno s skupnim stroškom? Tudi stroškom, ki ga prizadenemo okolju?

Mar ne postajamo vse bolj živčni?

Problem prometne neurejenosti v Sloveniji je nesistemskost. Namesto, da bi se ukvarjali z vsebino, torej z blagom in ljudmi, ki potujejo, se ukvarjamo metodološko s posameznimi tipi prometa. Železnice rešujejo železnice. Avtobusarji sebe, letalci so povsem svoja mednarodna kasta, luka se tako rekoč odceplja od države. Tako se tudi odgovorni in politika obnašajo: namesto skupnega reševanja prometa, se danes nekaj davkoplačevalskega denarja otrese cestam, jutrinekaj železnicam, potem letalcem ali pomorščakom. Hudo hudo pa sistem zanemarja vsebino.

Mar je res nemogoče odmisliti posamezne tipe vožnje in se usmeriti na potnike, na potovanje, predvsem pa na cilj. In to cilj, od katerega bi tudi narava in okolje verjetno pridobila določena olajšanja.

Rešitev je zgolj in samo v celovitosti. Promet ni vlak ali avtobus. Ne ladja ali letalo.

Promet pa je seveda tudi peš. Za naravo, našo in okoliško, preizkušeno najbolj primeren.

Sposobnost vživljanja

Vzemimo slepega ali slepo. Kakšno je njegovo/njeno življenje? Je videčemu to možno ugotoviti. Pravzaprav ne, a vseeno je nekoliko mogoče zaslutiti. Zaprite oči in jih držite zaprte nekaj minut. Ni težko, če sediš na stolu za računalnikom - razen, da ne vidiš, kaj pišem. Seveda ne poznaš programov in (drage) opreme, kako iz zaslona vseeno razbrati, kaj se dogaja. V redu. Stopi potem do stranišča, morda po stopnicah. Pretipaj se. Veš koliko stopnic imaš v stanovanju? Kje so pragovi vrat in kje ob robu hodnika si včeraj v nemarnosti pustil torbo? Skuhaj si čaj ali kavo. Kje so že ročaji od omar - koliko časa traja, da jih dotipaš. Kje so že gumbi na dotik na grelni plošči? Katero četrtinko že moram vključiti, da bo enaka premeru lončka? Kako ne stresti sladkorja z žličke? ... ...

Vzemimo brezposlnega ali brezposleno. Naj bo takšen ali takšna, ki nima sposobnosti samoorganizacije, ne glede na razlog, morda je premlad/a. Torej, potrebuje nekoga, ki ga/jo zaposli in mu/ji da delo. Taki so v bistvu redki, namreč, večina se je sposobna samoorganizirati, a to je v našem primeru postransko vprašanje. Brezposelni torej. Hodi od poncija do pilata in prosi za delo in zaposlitev. In rečejo - če sploh rečejo - tu to, tam ono. Pridite jutri. Zdaj so taki časi, da ni mogoče. Trg se je zmanjšal, še mi ne vemo, kako bo. ...

Denimo, da so zaprošenci prejšnjega primera državni uradniki. Veliko je pričakovanj, stalne so potrebe po novih uradnikih, neprestano tarnamo tam in tukaj, kako manjka teh in onih strokovnjakov za tisto in ono, in da sedanji ne zmorejo. Vzemimo, da se jih potem nekdo res usmili in jim ponudi pomoč. Vzemimo, da je to mlad pravkar doštudiran zagnanec. In uradniki vzamejo, celo "uradno" vzamejo (torej je tako dobvoljeno pozakonu ...). A ne plačajo. Ne plačajo. Torej, mladenič ali mladenka ostane prostovoljec."Veste, zdaj so taki časi, da ni mogoče. Saj ste s prostovoljstvom pri nas mnogo pridobili. Izkušnje, poznanstva, čas ste izkoristili, da niste posedali okrog ... To je velik vložek, ki se ga sploh ne zavedate." Seveda tudi t.i. neposrednih stroškov ne povrnejo. Tudi to je menda vložek.

A vseeno - nekdo mora te stvari plačati. Človek mora živeti, mlad še posebej. In brezplačni vložek v prihodnost v taki družbi, kjer so delovna razmejra dolgoročno diametralno narobe sistemsko urejena, ne velja prav nič. Vložki bi namreč veljali le v stabilni družbi in stabilnih odnosih. A državni uradnik, t.i. mentor se ne da: "Saj vas ni nič stalo, tistega nekaj bencina ali avtobisna karta ..." (Mladi sicer potem najdejo pot, a ta pot je za državo žal samouničevalna)

Ljudje, ki so del sistema, ne vidijo, da so dejansko slepi. Uradnik ne ve, da na koncu meseca dobi plačo v vsakem primeru. Da so stroški pisarne in delovnih sredstev pokriti vnaprej, da računalnike in elektriko kupi država, in da za bencin denar od nekod pride in gre. Uradnik ali uradnica ne ve, da njegovo ali njeno življenje stane natanko toliko, kolikor stane življenje nekega pripravnika, nekega brezposelnega. Tega enostavno ne ve.To jim je nekdo izbrisal iz glave. (In to je za državo, žal, pogubno)

Poglejmo globalne razmere sever jug. in vzporedno mislimo na odnos človeka do narave. Zahodni svet in z njim posamezni deli daljnega vzhoda se bohotimo. Imamo vsega zadosti, vsaj velika večina. Nikoli ne razmišljamo, da dobrine od nekod pridejo v našo trgovino, da izdelke nekdo mora narediti. Ne. Nam je pomembno, da živimo v čistem zraku, da nam ni treba misliti, da so dobrine zadosti poceni in predvsem, da smo varni. Ja, varni. Pozabimo na tisto voščilo o tradicionalnem "zdravju, ostalo pa samo pride." To je mimo. Po novem si bomo voščili varnost: protiteroristično, gospodarsko, okoljsko, mikrobno, virusno, finančno, družbeno, kulturno. Ne glede na ceno, ki jo za to mora plačati nekdo na jugu ali vzhodu. To nas ne zanima, to ni v naši domeni, za to smo enostavno namreno slepi. On ali ona tam doli itka stane bistveno manj. (Res?)

Zahodni človek, povprečni meščan ali podeželan, je povsem izgubil sposobnost vživljanja. Izbrisala se je iz glave in čutov. Težimo samo še k uživanju.

Je res samo po sebi umevno, da vidimo, da imamo (uradniško) službo, ali da smo del t.i. razvitega Zahoda?

Op.: Ne gre za konkretne primere

Prvi znaki težav

Težave redko nastanejo iznenada. In ko/če iznenada pridejo, so vse prejšnje stopnje najpogosteje kar pozabljene. Človek ne ve več, kje je skrenil s poti. Ali pa noče vedeti. Potem so vsekakor krivi drugi.

Že če greš na potovanje zato, da povsod slikaš sebe - bo čas povedal, kaj to pravzaprav pomeni. Mar ne greš zaradi tistega, kar tam vidiš, da tisto tam tudi res vidiš?

Če delaš v nekem poklicu - mar ne gre za to, da tisto področje kar najbolje uspeva - pa naj bo karkoli, katerakoli izobrazba ali sposobnosti. Vseh skupaj nas je verjetno ravno zadosti za vsa dela.

In če živiš življenje: mar ni nanjbolj smotrno, da hodiš po poti tega življenja in ne po poti sosedovega ali poti nekeza zvezdnika, ali nenazadnje po poti neke virtualnosti, ki ti jo prodaja - seveda brezplačno in z enormnimi popusti - sodobno potrošništvo?

Včasih so učili, da se gledati v zrcalo ne spodobi preveč. Gledati vase je hud greh, pravzaprav ni greh, nesreča je za tistega, ki to počne. na potovanju, v poklicu ali sploh v življenju. Nesreča.

Diametralno reševanje

Ustrezen pristop v pravem trenutku je pri reševanju življenj neredko odločilno. Če se spomnimo tečajev prve pomoči, je npr. pri hudih prometnih nesrečah izredno pomembno, komu pomagamo najprej, kdo je res v težavah in kdo je zgolj siten. In nenazadnje, žal, da nekaterim enostavno ni mogoče pomagati. Poklicni reševalci pridobijo intuicijo in verjamem, da je sčasoma postane tako dobra, da rečijo več ljudi kot vsaka filozofija.

V življenju ni nič drugače. Odločitve oziroma izbire, kaj storiti najprej in kaj se ne mudi, kaj je bolj in kaj manj pomembno, nikoli ne morejo biti povsem čiste. Nekateri pravijo, da človek vedno izbira manjše zlo. Drugi, bolj optimistično, da se je treba odločiti za tisto, kar povzroči več dobrega. Tretji se niti ne odločajo; četrti se sploh ne zavedajo, da se je v življenju treba, ali pa da se smemo odločati. Tako pač svet teče.

Večkrat - in to je znak zelo hude krize - pa se ljudje odločajo očitno napačno. Diametralno nasprotno. Če takoj odkrijemo, o čem bo govora: reševalec je v bistvu sestavni del krize same, sestavni del problema, zato enostavno ni mogoče, da bi se odločal vsaj bolj prav kot bolj narobe. Odloči se diametralno obratno od prav.

Nek dogodek pretrese družbo. Pravzaprav so taki dogodki že redki, saj človek vse težje ločuje dejanskost od oddaljenih medijskih novic, vojaške računalniške igrice od dejanskega notranjega sovraštva.

A vseeno. Nasilna smrt otroka nas vedno pretrese. In nekaj je treba ukreniti. Politika mora reagirati, socialne službe se morajo zganiti. Tak je red v Zahodni družbi in preko njega ne moreš. In politika res reagira. A glej, nekaj ni v redu. Politika je v nekem primeru namesto nasilja začela reševati vzgojo. Nekaj povsem drugega. Politika ne loči med ubojem in vzgojo. Vzgojo uvrsti v kriminalna dejanja, v rubriko ubijanja. Je vsakemu sicer povsem jasno, da nasilje ne sodi v vzgojo, ampak vsak - tudi politik - ve, da v vzgojo spadajo meje. To pa ni nasilje in ni ubijanje. To je nekaj kategorično drugega, diametralno drugače.

Ljudje, ki so sistemski del krize, v tem času res ne bi smeli igrati reševalcev. Je morda življenjsko kar bolj nevarno kot "ubijanje", telesno, duševno, duhovno, čustveno, kakršnooli si že človek lahko zamisli.

Kdor ubija,  ubija iz sebe. Kdor vzgaja, vzgaja za druge.

Ko pride medved

Zdi se, da so nekateri ljudje in nekatere inštitucije cepljene v pričakovanje.

Kljub mnogim odličnim lastnostim, ki jih ima npr. nek kmečki fant, bo ta v neskočnost čakal, da ga bo morda srečala prava nesvesta. Seveda ne gre nikamor od svojih telic ali bikcev, tudi tradicionalne obiske semnjov ali farnih žegnanj opušča.


Kljub mnogim odličnim kadrom, zvestim uslužbencem, npr. neka javna služba čaka in čaka, da bo začela delati. Morda imajo že več let samo v.d.-ja, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. Morda se prekladajo in reorganizirajo že celo večnost, pišejo strategije in jih samopotrjujejo. A semnji in žegnanja jih ne zanimajo.

Potem pride medved. Pri nas takorekoč kralj živali.

Hkrati osovražen in hkrati ljubljen. Kot otroci smo brali ljubke zgodbe in stiskali plišaste podobe. Kot odrasli smo ga izrinili iz zavesti v neprehodne kočevske gozdove. Pametnim kmetom v ponos, nasilnim monokulturnikom v strah in strošek. Uradnemu naravovarstvu hkrati v mednarodni ugled, in hkrati v neskončno notranjo težavo, ki tudi nekaj stane. Predvsem pa naravno dejstvo, ki najbolj razkrinka plitkost vseh naših naravovarstvenih prizadevanj. Tako imenovanih prizadevanj.

Medvede ljubimo, dokler so plišasti, dokler so naslikani na promocijskuh zgibankah, dokler jih kažejo TV naravoslovne serije, morda celo takrat, ko prizadejeno anonimega. A gorje, če se pojavi v mestu, gorje, če odpre moj smetnjak, predvsem pa gorje, če ogroža mene, ki se želim rekreirati po neokrnjenih gozdovih in gorah. Takrat, kot da ne spada več zraven, kot da izpade iz konteksta plišaste in papirne priljubljenosti, predvsem pa iz konteksta zapriseženega naravovarstva.

Medveda ne pričakuje niti tisti, ki je cepljen v pričakovanje. Prav tu se predvsem pokaže, da je to pričakovanje v bistvu lažno. Ko namreč medved pride, ga je najenostavneje ubiti. A ne zato, ker ga ne bi imeli radi, ali ga ne bi spoštivali. Niti ne zato, ker bi nas konkretno življenjsko ogrožal. Ne. Ubiti ga je treba, da bi lahko nadaljevali s svojim pričakovanjem.

Kaj torej pričakujemo? Res medveda?

Big Ben