Urejanje prometa

V Sloveniji imamo s prometom vse večje težave.

Kolone avtomobilov postajajo neizmerne. Vsak razlog je zadosten, da se ustavi. Enkrat časovno ali povsem praktično nesmotrno organizirana gradbišča, drugič mejne kontrole, tretjič neumna prehitevanja, četrtič naša objestnost, petič počasnost turistov, šestič neskadja med oznakami na GPS in prometno signalizacijo, šestič neumni napisi ob cestah, da ne govorim o parcialnem reševanju posameznih odsekov cest, kjer iz silno široke prometnice padeš v trenutek popolne ozkosti. Ko se promet baše, seveda (še ne) ugašamo motorjev. In kdo dobi ob tem nadobičajen delež izpuhov? Seveda, okoliška narava.

Parkirišča 4x premajhna čez teden pred pisarniškimi zgradbami, čez vikend v turističnih krajih, v času šole pred študentkimi domovi, ob tekmi ali festivalu pred dvoranami. Doslej se je vedno našla rešitev - in vedno je bila na račun travnikov, gozdnih robov, skratka narave.

Železnice so prazne, vlaki polni le ob šolskih konicah. Podobno avtobusi. A vseeno vozijo, z državno ali lokalno podporo. Tudi s podporo EU, čeprav je razumevanje javnega prevoza v večini drugih držav povsem drugačno kot pri nas. Čemu? Na čigav račun? Predvsem pa, zakaj jih imamo, pa jih ne uporabljamo? Kontradiktorno? Oziroma: zakaj jih imamo, pa so tako nesrečno ukinjajoče razporejeni, da niso uporabni? In jih v njihovi nezanesljivosti tudi ne moremo uporabljati.

Čemu imamo letališča, ki se še kar širijo? Za tistih par poletov? Ste že videli kolono v zraki pred pisto? Pri nas gotovo ne. Pa je smiselno, in če že moramo potovati, je po zraku relativno ugodno, celo za naravo. Pa ni izkoriščeno. Drage betonske piste, obsežna parkirišča... je to res sorazmerno s skupnim stroškom? Tudi stroškom, ki ga prizadenemo okolju?

Mar ne postajamo vse bolj živčni?

Problem prometne neurejenosti v Sloveniji je nesistemskost. Namesto, da bi se ukvarjali z vsebino, torej z blagom in ljudmi, ki potujejo, se ukvarjamo metodološko s posameznimi tipi prometa. Železnice rešujejo železnice. Avtobusarji sebe, letalci so povsem svoja mednarodna kasta, luka se tako rekoč odceplja od države. Tako se tudi odgovorni in politika obnašajo: namesto skupnega reševanja prometa, se danes nekaj davkoplačevalskega denarja otrese cestam, jutrinekaj železnicam, potem letalcem ali pomorščakom. Hudo hudo pa sistem zanemarja vsebino.

Mar je res nemogoče odmisliti posamezne tipe vožnje in se usmeriti na potnike, na potovanje, predvsem pa na cilj. In to cilj, od katerega bi tudi narava in okolje verjetno pridobila določena olajšanja.

Rešitev je zgolj in samo v celovitosti. Promet ni vlak ali avtobus. Ne ladja ali letalo.

Promet pa je seveda tudi peš. Za naravo, našo in okoliško, preizkušeno najbolj primeren.