Zanimivo, kako nekatere besede iz meni neznanega razloga delajo v jeziku težave. Ena takšnih je glagol spregledati. Vsemogočni SSKJ navaja 5 razlag, ki so si nekako zanimivo podobne, a ta knjiga za življenje nekako niti ni posebno uporabna - je le za pisanje knjig in nekakšno vodilo za lektorje, kaj naj bi bilo spoznano za knjižno.
Biološko je preprosto: spregleda mladič, ko se mu vidna senzorika in vidno živčevje poveže v funkcionalno celoto.
Tudi pravno je nekako jasno: spregledajo ti greh ali napako - in te oprostijo.
Imamo pa v vsakdanjem pomenu dva dokaj nasprotujoča pomena. Eden je dejavnostno naravnan na drugo osebo ali stvar ali pojem, torej je odnosnostni in pomeni, da nekaj obstaja, a jaz tega prej nisem videl, zdaj pa vidim. Torej spregledam, odprejo se mi oči.
Drugi je intravertiran: torej spregledam, da je nekaj tako kot je. Enostavno ne vidim, čeprav je morda povsem očitno. No, lahko spregeldam tudi namerno, torej gledam stran; nočem gledati in spregledati. Torej je še bolj intravertiran, ker morda celo vem, da sem spregledal. A to je že vprašanje namena, ki ni nujno povezano s spregledovanjem.
V obeh primerih nekaj je, torej ontološko gledano ni problema. Je pa razlika v epistemologiji: preprosto, v moji zmožnosti percepcije. Razlika je namreč v navideznem pasivu in navideznem aktivu: V prvem primeru se mi oči odprejo same, v drugem so oči zaprte bodisi same ali pa namerno. Prvi primer v bistvu ne more biti nameren in morajo za končni dogodek spregledanja obstajajo časovne, prostorske in vsebinske okoliščine. Tudi v drugem primeru je to pogosto navidezno pasivno, kar zgodi se - seveda ne samo od sebe, ampak na podlagi nekih okoliščin. Zaradi določenih okoliščin torej spregledam ali spregledam.
Prvi primer je bliže biološki razlagi, drugi bolj pravniški.
Končno: marsikaj v življenju je bolje, da človek ne spregeda, včasih pa je življenje bolj mirno, če človek za kakšne zadeve nikoli ne spregleda.