Ničkolikokrat izbije debata o revežih v družbi, o ljudeh na robu preživetja, o prenizkih plačah, pomanjaknju služb s plačo, nedoseganju upokojenskih standardov ...
Neredko taka debata gre vštric s komentarji o visoki družbi zdravnikov, politikov, odvetnikov, zabavne in športne industrije.
Seveda gre tudi vprašanje meril. Hudo vprašanje, ker ljudje v revščino ne vštejejo hiše (dveh, treh, vikendov, zidanic ...), dostopa do šolanja, subvencij, medgeneracijskega socialnega sistema ...
Problem res revnih in res obrobnih je, da jih ni. Namreč so, a ker so prav zaradi svoje revščine in obrobnosti skriti - in morda jih družba kar namerno pušča v skritosti - jih enostavno ni. A ker prevladujoča zahodno bogata družba potrebuje reveže, to reši tako, da na njihovo mesto postavi navidezne reveže in navidezne obrobne. Ali samooklicane, izjemoma - in to redko - posamezne primere res revnih.
Tako se bogata družba opere greha, da je sploh bogata. Tako zavéde sama sebe, da je vse v redu, da so tolikšne razlike med nami povsem upravičene, celo naravne, da je tako bogastvo kot tudi revščina preprosta posledica stanja človeka in okolice, stanja razmer, na katere ne moremo vplivati. Skratka: kralj vedno ostane kralj, uradnik uradnik, revež pa revež. Razlika je le v tem, da prva dva sta, tretjega pa potem kar ni.
Tako se godi na mikrolokalni ravni med posamezniki, enako se godi na globalni, med narodi in državami.