Sodobna znanost teži k objektivnosti. To pomeni, da mora idealni znanstvenik biti neodvisen od vsebine, ki jo obravnava. V matematiki to načeloma ni problem, tudi astrofizika ali jedrskega aplikativca še nekako gre. Psiholog, recimo, brez osebne prizadetosti, raziskuje neke travmatične pojave pri posamezniku ali skupini. Seveda ni dobro, da je osebno čustveno prizadet.
A večina zadev je precej bolj zapletenih. Če delam raziskave na nekih zdravilih, jih ne smem sam potrebovati? Ali moj otrok? Če sem aktiven govorec nekega dialekta, ga ne morem objektivno raziskovati? Če sem prebivalec nekega ekosistema, ga ne smem raziskovati .... oziroma ... seveda smem, le rezultati bodo verjetno preveč subjektivni in torej ne bodo čisto znanastveni.
Pred slabim stoletjem in pol, ko se je porajala ekologija, so bile znanosti - takrat seveda prevladujoče naravoslovne - zelo zelo čiste. Fizika, kemija, biologija ... In tudi težile so k temu, da je bilo vse utemeljeno po logikah starogrških retorikov, da so dejstva bila podprta z dostojnimi in čistimi imeni predhodnih znanstvenikov, celo neposredne poskuse z objekti raziskav so včasih delegirali sužnjem - kot nekdaj starogrški filozofi: pač, niso jih izvajali, ker njihovo delo je bilo misliti in ne delati. Morda so pri tem bili najbolj zagnani germanski narodi, in v nekaterih je takšna praksa še danes prevladujoča, le da so se poskusni agensi premaknili proti daljnemu Vzhodu.
Ekologija takrat nikakor ni mogla sesti v dane okvire objektivne znanosti. Človek, ki je na tem področju raziskoval, se namreč nikakor ni mogel tako izločiti iz ekosistemov, da bi zadeva postala neodvisna, čista, torej znanstvena. Pojavljala so se vprašanja, kaj zdaj s tem; naj bo znanost ali pač neko raziskovalno delo, ki nima posebne teže. Pravzaprav so se očitno na skrivaj odločili za drugo različico, s tem pa povzročili marsikatero razočaranje in frustracijo.
A hkrati je nasprotovanje rodilo tudi nasprotne reakcije. Po enem stoletju je ta zatirana neobjektivna, skoraj religijsko naravnana ekologija dobesedno eksplodirala. Od 60-ih in 70-ih let 20. stol. namreč prodira po horizontali v takorekoč vse znanosti. Po vertikali razvija nove metode, se širi kot ogromna drevesna struktura, ki spodaj išče korenine, zgoraj pa sega po najsodobnejših pristopih. Tako je pastorka znanosti pravzaprav postala vodilna, z največo popularnostjo in vse bliže tudi največji finančni podpori.
Seveda ekologije ne bomo zaradi tega omalovaževali, češ, pepelka iz 19. stol. se je spremenila v princeso 21. Ne. Ekologiji (in ne ekologom...) kot pojavu je uspelo združiti to, kar je zelo zelo naravno: objektivnos in subjektivnost. Človek je integrani del ekosistemov. Izbire sicer itak ni imela, a kakorkoli, zmaga je tu.
Simbioza - in to smo ponovili že ničkolikokrat - pomeni, da 1 + 1 ni 2 ampak več, lahko zelo več. V simbiozi pravzaprav živita celo plenilec in plen, saj se medsebojno tolerirata do take mere, da se rast vsakega udeleženca uravnoteži v optimum. Sobivata. Tako imata ne le vsak redni delež dobička, ampak je skupni dobiček večji, kot bi ga imela posamezno. Jasno, če bi predator požlr ves svoj plen, bi se s tam ugonobil.
Prav enako je očitno na tej ravni, ki jo obravnavamo, torej na ravni človekovega dojemanja misli: med objektivnostjo in subjektivnostjo. Če vzamemo, da je objektivnost predator, subjektivnost pa plen, je seveda smiselno, da poiščeta rabvnotežje. Če bi namreč plen v celoti iztrebili, kaj bi potem ostalo plenilcu? Nič. Samo konec.
Objektivne znanosti ni. Sol e težnje, da bi bili objektivni. Pomembno pri tem pa vseeno je, da ta težnja ne postane kar znanost, oziroma da je "uradna" objektivnost kot metapristop tako pomemben, da duši sam sebe.