Človek pačsai začne dojemati, da se javne službe delijo na mnogo vej. Torej, da je uradnik nekaj povsem drugega kot politik, da so pogledi kulturnega ali okoljskega aktivista precej drugačna od tovrstnih strokovnjakov, da ima župnik drugačno vlogo kot policist - čeprav oba na nek način skušata delati red.
Neko področje razlik pa ostaja mnogim zakrito. Namreč vrh. Večina je prepričana, da se povsem na vrhu družbene piramide - če se tako izrazimi - nahajajo izvoljeni politiki. Ravní so seveda različne in lokalni veljaki imajo pač geografsko, številčno in finančno povsem druga merila kot državni ali naddržavni.
Na vrhu torej, tam niso samo politiki, kot smo se morda zmotno prepričali, tam se nahajajo predvsem tri skupine javnih delavcev: državniki, politiki in diplomati.
Med seboj se bistveno razlikujejo.
Državniki so redki, izjemno redki. V njih morajo biti sestavljene lastnosti dobrih poznavalcev zgodovine naroda, ki ga vodijo. Globoko v notranjost jim mora biti vsajen občutek za sedanje dogodke - torej morajo imeti stalno odprte oči za to, kaj se s podaniki dogaja, kje imajo še možnosti, kaj je še mogoče skupnega storiti, da se bo celotna moč duha in stvari povečevala v zdravo in uravnoteženo blaginjo. Bistveno pri državnikih pa je vizionarstvo, torej na podlagi preteklosti in sedanjih možnosti znati usmerjati ljudi v presežno.
Izvolitev državnika je v bistvu samoumevna. Torej - če se v narodu ali državi najde tak človek, ga ljudstvo samo hitro prepozna in samo postavi na njegovo ali njeno mesto. In res imamo celo dandanes v svetu nekaj takšnih primerov.
Politiki so pogostejši. A zdi se, da večina, ki se danes tako imenujejo, sploh niso politiki, ampak boljkotne povzpetniki, ki s položajem na t.i. vrhu skušajo pridobiti to ali ono dobrino za to ali ono skupino. Politiki - in to je menda že vsem jasno - nikoli ne delujejo za celotno skupnost, ampak v sedanji demokraciji zahodnega tipa vedno za določeno skupino. Vedno so pristranski - tako so si izbrali in takšne razmere so uzakonili kot povsem legalne in celo kot pravične.
Tisti, ki so pravi politiki - in nekaj jih srečamo predvsem na lokalnih ravneh - so predvsem usklajevalci. V vsaki družbi obstajajo različna mnenja. Prav je tako in le ob kresanju mnenj in idej in dejanj neka družba napreduje. Vloga pravega politika je tu neizmerno pomembna: poiskati prave odgovore, imeti smisel - ne za plehko iskanje sredinskega kompromisa, ki ni nič drugega kot mlačnost - ampak iskanje tistih posameznih rešitev, ki res vodijo v skupe rešitve.
Dobri politiki se v svojem idealizmu pustijo izvoliti. Vseeno pa v šibkih demokracijah obstaja velika velika nevarnost, da po izvolitvi zapadejo povzpetništvu.
Najbolj oddaljena skupina vsakdanjemu razmišljanju so diplomati. Njihova vloga je prav tako uskaljevalna, le v drugo smer, navzven. Država, občina, ali katerakoli druga skupina ljudi na svetu ni sama. In vsaka skupina ima v svojem bivanju prav tako določene težnje, ideje, usmeritve, ki bi jih rada izplonila - ne glede na to, ali so v splošnem dobre ali slabe. Diplomati so zato najprej poznavalci in v službi svoje lastne skupine. Povsem jasno jim mora biti, kako in kam njegova/njena skupina gre, kam se usmerja. Hkrati jim mora biti zelo jasno, kam gredo in se premikajo sosednje. In v tistem prostoru vmes se dogaja diplomacija. Tam notri se je treba umestiti in čim več pridobiti svojim. Vendar pazimo! Družbena evolucija deluje po zelo dolgoročnih principih. Redkokatera trenutna korist "za svoje" se zato lahko hitro izkaže za škodo, celo za samouničenje. Zato diplomacija mora gledati zelo dogloročno - a ne kot državnik v smislu vizije neke države ali skupine, ampak kot komunikator, kjer je pomembno, da se komunikacija na dolgi rok ohranja. Brez komunikacije namreč ni mogoče preživeti.
Tudi majhne države lahko uspevajo. Ne zadostuje sicer le lepa narava, uravnotežena zgodovina ali pridni in ustvarjalni prebivalci. Potreben je tudi vrh. In to predvsem vrh, kjer so državniki - in to državniki, ki so državniki; kjer so politiki - in to politiki, ki so res politiki; predvsem pa, da so v njem spretni diplomati, ki vedo, kako in kaj gre to vse skupaj v diplomaciji.