Preplet znanstvenih metod, politike in medijev danes omogoča mnoga zavajanja. Pri tem nihče od udeležencev neposredno ne laže: niti znanstvenik, niti politik, niti mediji. Znanstvenik odda poročilo o ugotovitvah, pri čemer postavi neke hipoteze. Politik te hipoteze morda površno prebere in glede na širino svoje dojemljivosti sveta govori ali ukrepa. Mediji povzamejo prvega in drugega - in ker jim zmanjkuje prostora oziroma ker predolgosti bralci ne maramo - zadeve nekoliko poenostavijo.
Če gre za nedolžne zadeve, se zadeva hitro pozabi. A kaj, ko zaradi potencialnega jedrskega in biološkega orožja nastane Iraška vojna, kaj če nekdo pride na Luno, pa je vse bolj jasno, da je scenarij nastal za filmski studio. Kaj če se domnevno izjemno nevarni virus pojavi ravno takrat in ravno na kraju, kjer bodo potem potekale olimpijske igre.
In nedolgo za tem se - seveda v nekih postranskih medijih, na nepomembnih sestankih in v obrobnih raziskavah prizna, da pravzaprav ni bilo niti orožja, niti lune, niti virusa. Ampak, ker je že vse mimo, itak ni več pomembno.
Marsikdo bo trdil, da gre pač za diplomacijo, kjer se veliki v bistvu potegujejo za ogromne poslovne pogače. Globalno torej za nafto v Zalivu, za vodo, gozdove in potencialna naravna zdravila doslej neodkritih rastlin in živali v Amazoniji, nenazadnje za prevlado v vesolju. Pravzaprav za veliko spretnost, ki jo mali niti ne razumemo.
Vendarle se vprašamo, ali so tri polresnice, znanstvena politična in medijska, ki skupaj sestavijo čisto laž, res diplomacija? Mar ne gre za demagogijo, ki jo je na koncu treba podpreti kar z nasiljem. Legalnim in tudi drugačnim.