Vzemimo slepega ali slepo. Kakšno je njegovo/njeno življenje? Je videčemu to možno ugotoviti. Pravzaprav ne, a vseeno je nekoliko mogoče zaslutiti. Zaprite oči in jih držite zaprte nekaj minut. Ni težko, če sediš na stolu za računalnikom - razen, da ne vidiš, kaj pišem. Seveda ne poznaš programov in (drage) opreme, kako iz zaslona vseeno razbrati, kaj se dogaja. V redu. Stopi potem do stranišča, morda po stopnicah. Pretipaj se. Veš koliko stopnic imaš v stanovanju? Kje so pragovi vrat in kje ob robu hodnika si včeraj v nemarnosti pustil torbo? Skuhaj si čaj ali kavo. Kje so že ročaji od omar - koliko časa traja, da jih dotipaš. Kje so že gumbi na dotik na grelni plošči? Katero četrtinko že moram vključiti, da bo enaka premeru lončka? Kako ne stresti sladkorja z žličke? ... ...
Vzemimo brezposlnega ali brezposleno. Naj bo takšen ali takšna, ki nima sposobnosti samoorganizacije, ne glede na razlog, morda je premlad/a. Torej, potrebuje nekoga, ki ga/jo zaposli in mu/ji da delo. Taki so v bistvu redki, namreč, večina se je sposobna samoorganizirati, a to je v našem primeru postransko vprašanje. Brezposelni torej. Hodi od poncija do pilata in prosi za delo in zaposlitev. In rečejo - če sploh rečejo - tu to, tam ono. Pridite jutri. Zdaj so taki časi, da ni mogoče. Trg se je zmanjšal, še mi ne vemo, kako bo. ...
Denimo, da so zaprošenci prejšnjega primera državni uradniki. Veliko je pričakovanj, stalne so potrebe po novih uradnikih, neprestano tarnamo tam in tukaj, kako manjka teh in onih strokovnjakov za tisto in ono, in da sedanji ne zmorejo. Vzemimo, da se jih potem nekdo res usmili in jim ponudi pomoč. Vzemimo, da je to mlad pravkar doštudiran zagnanec. In uradniki vzamejo, celo "uradno" vzamejo (torej je tako dobvoljeno pozakonu ...). A ne plačajo. Ne plačajo. Torej, mladenič ali mladenka ostane prostovoljec."Veste, zdaj so taki časi, da ni mogoče. Saj ste s prostovoljstvom pri nas mnogo pridobili. Izkušnje, poznanstva, čas ste izkoristili, da niste posedali okrog ... To je velik vložek, ki se ga sploh ne zavedate." Seveda tudi t.i. neposrednih stroškov ne povrnejo. Tudi to je menda vložek.
A vseeno - nekdo mora te stvari plačati. Človek mora živeti, mlad še posebej. In brezplačni vložek v prihodnost v taki družbi, kjer so delovna razmejra dolgoročno diametralno narobe sistemsko urejena, ne velja prav nič. Vložki bi namreč veljali le v stabilni družbi in stabilnih odnosih. A državni uradnik, t.i. mentor se ne da: "Saj vas ni nič stalo, tistega nekaj bencina ali avtobisna karta ..." (Mladi sicer potem najdejo pot, a ta pot je za državo žal samouničevalna)
Ljudje, ki so del sistema, ne vidijo, da so dejansko slepi. Uradnik ne ve, da na koncu meseca dobi plačo v vsakem primeru. Da so stroški pisarne in delovnih sredstev pokriti vnaprej, da računalnike in elektriko kupi država, in da za bencin denar od nekod pride in gre. Uradnik ali uradnica ne ve, da njegovo ali njeno življenje stane natanko toliko, kolikor stane življenje nekega pripravnika, nekega brezposelnega. Tega enostavno ne ve.To jim je nekdo izbrisal iz glave. (In to je za državo, žal, pogubno)
Poglejmo globalne razmere sever jug. in vzporedno mislimo na odnos človeka do narave. Zahodni svet in z njim posamezni deli daljnega vzhoda se bohotimo. Imamo vsega zadosti, vsaj velika večina. Nikoli ne razmišljamo, da dobrine od nekod pridejo v našo trgovino, da izdelke nekdo mora narediti. Ne. Nam je pomembno, da živimo v čistem zraku, da nam ni treba misliti, da so dobrine zadosti poceni in predvsem, da smo varni. Ja, varni. Pozabimo na tisto voščilo o tradicionalnem "zdravju, ostalo pa samo pride." To je mimo. Po novem si bomo voščili varnost: protiteroristično, gospodarsko, okoljsko, mikrobno, virusno, finančno, družbeno, kulturno. Ne glede na ceno, ki jo za to mora plačati nekdo na jugu ali vzhodu. To nas ne zanima, to ni v naši domeni, za to smo enostavno namreno slepi. On ali ona tam doli itka stane bistveno manj. (Res?)
Zahodni človek, povprečni meščan ali podeželan, je povsem izgubil sposobnost vživljanja. Izbrisala se je iz glave in čutov. Težimo samo še k uživanju.
Je res samo po sebi umevno, da vidimo, da imamo (uradniško) službo, ali da smo del t.i. razvitega Zahoda?
Op.: Ne gre za konkretne primere