Zdi se, da so nekateri ljudje in nekatere inštitucije cepljene v pričakovanje.
Kljub mnogim odličnim lastnostim, ki jih ima npr. nek kmečki fant, bo ta v neskočnost čakal, da ga bo morda srečala prava nesvesta. Seveda ne gre nikamor od svojih telic ali bikcev, tudi tradicionalne obiske semnjov ali farnih žegnanj opušča.
Kljub mnogim odličnim kadrom, zvestim uslužbencem, npr. neka javna služba čaka in čaka, da bo začela delati. Morda imajo že več let samo v.d.-ja, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. Morda se prekladajo in reorganizirajo že celo večnost, pišejo strategije in jih samopotrjujejo. A semnji in žegnanja jih ne zanimajo.
Potem pride medved. Pri nas takorekoč kralj živali.
Hkrati osovražen in hkrati ljubljen. Kot otroci smo brali ljubke zgodbe in stiskali plišaste podobe. Kot odrasli smo ga izrinili iz zavesti v neprehodne kočevske gozdove. Pametnim kmetom v ponos, nasilnim monokulturnikom v strah in strošek. Uradnemu naravovarstvu hkrati v mednarodni ugled, in hkrati v neskončno notranjo težavo, ki tudi nekaj stane. Predvsem pa naravno dejstvo, ki najbolj razkrinka plitkost vseh naših naravovarstvenih prizadevanj. Tako imenovanih prizadevanj.
Medvede ljubimo, dokler so plišasti, dokler so naslikani na promocijskuh zgibankah, dokler jih kažejo TV naravoslovne serije, morda celo takrat, ko prizadejeno anonimega. A gorje, če se pojavi v mestu, gorje, če odpre moj smetnjak, predvsem pa gorje, če ogroža mene, ki se želim rekreirati po neokrnjenih gozdovih in gorah. Takrat, kot da ne spada več zraven, kot da izpade iz konteksta plišaste in papirne priljubljenosti, predvsem pa iz konteksta zapriseženega naravovarstva.
Medveda ne pričakuje niti tisti, ki je cepljen v pričakovanje. Prav tu se predvsem pokaže, da je to pričakovanje v bistvu lažno. Ko namreč medved pride, ga je najenostavneje ubiti. A ne zato, ker ga ne bi imeli radi, ali ga ne bi spoštivali. Niti ne zato, ker bi nas konkretno življenjsko ogrožal. Ne. Ubiti ga je treba, da bi lahko nadaljevali s svojim pričakovanjem.
Kaj torej pričakujemo? Res medveda?