Nekateri trdijo, da je turizem danes najbolj obširna gospodarska dejavnost. Seveda je vprašanje, kakšna merila vzamemo in kaj vse smatramo za njegov prihodek. Tudi je vprašanje, če ni to merjeno od znotraj, torej s strani turizma samega. Vsekakor pa se je - očitno zaradi blaginje - turizem po svetu v zadnjih desetletjih zelo povečal.
Turizem seveda pomeni popotovanje, migracije, pomeni za potujoče vsaj kratkotrajne spremembe v načinu življenja, v organizatorjih pa povsem profesionalno prilagoditev na drugačno celoletno nihanje. Turizem se spreminja tudi sam v sebi. Menda je največja razlika ta, da je nekdaj prevladovalo stacionarno gostovanje, danes pa prehodno. Ni kaj, postajamo vse bolj radovedni in hkrati nemirni, infrastruktura pa nam to omogoča.
Turizem je neredko vezan na določeno pokrajino. Redko na res neokrnjeno naravo, ker je ta enostavno preveč surova, na neko oblikovano zemljo pa ja. Gozdovi morajo zato biti za turista kolikortoliko prehodni, stepa mora imeti že zarisane poti, otoki morajo imeti pristajališča, na določenih razdaljah mora biti oskrba s hrano, pijačo, gorivom in vsem potrebnim. Izjeme so redke.
Turizem v Alpah je vezan na kmetijsko pokrajino, pravzaprav na lepoto mozaika obdelane zemlje. Seveda povprečnega turista veseli kulisa lepih gora in mogočnost skalovja, a to le kot slika, za konkretno uporabo so te zadeve uporabne le za druge tipe turistov. Pokrajina je obvladljiva za oči in hojo, tudi za ceste in nenazadnje, v tej pokrajini živijo ljudje, ki to krajino v bistvu kultivirajo in so pravzaprav del ponudbe.
Kultiviranje pa ne pomeni nič drugega, kot delati. Torej znati, biti spreten, imeti ideje in vse skupaj tudi konkretizirati. Strateško filozofiranje pri tako ustaljenih in prvinskih dejavnostih, kot je obdelava zemlje, danes ne pomaga nič več. Kvečjemu škodi s svojimi boljkotne kratkoročnimi rešitvami, ki se izkažejo za škodljive.
Srečanje turizma in kmetijstva - in priznajmo si, pred nekaj desetletji je večina prebivalstva po Alpah še delala (tudi) na kmetijah - je lahko usodno za oboje. Namreč, kmetu se zdi enostavno nerazumljivo, da nekateri, torej turisti, poleti nič ne delajo. S strani kmeta je vtis konkretno takle: oni se pretegujejo na plaži, sprehajajo ob obalah morja in rek, dobro jedo, uživajo sonce in vodo in zrak in našo pokrajino. Mi pa moramo delati, in od tega nič nimamo - občasno nam še kaj uničijo. Seveda kmet ne vidi, da se turisti vsak teden menjajo, da torej v bistvu doma prav tako delajo, in da so posamezniki turisti le kratek čas. Ampak s strani kmeta je pač tako, da on mora delati, drugi pa so brezdelneži. Celo poletje in predvsem poleti.
In to je postalo posebej hudo za mlade, ki so se v tok življenja šele uvajali: zakaj se moji vrstniki lahko poleti zabavajo, jaz pa moram delati?
Minilo je nekaj desetletij, tudi ti mladi niso več mladi. V vsakem primeru sicer morajo nekaj delati. A usmerjenost neke države v turizem kot donosno, enostavno in predvsem čisto dejavnost prinese svoje posledice. Namreč, vse tri komponente niso resnične, ampak so se njihove posledice le prenesle na druga, manj vidna področja. Čistost se v bistvu le prestavi in namesto tovarniških dimnikov imamo prometne izpuste, enostavnost gre na račun sezonske nestabilnosti, silno odvisne že od vremena, glede donosnosti pa se je treba vrniti na eno uvodnih vprašanj: vprašanje kako in kdo meri. Na koncu se zdi, da gre vse skupaj le nekako za silo.
Danes imamo v državi zelo malo lastniškega primarnega gospodarstva. Po domače rečeno, zelo malo, zelo malo pridelujemo. Aktivni smo pri infrastrukturi, pri trgovini, pri drobnih storitvah, pri t.i. turizmu. To seveda pomeni dokajšnjo labilnost, vsaj dolgoročno.
Ker je mladinec iz enega prejšnjih odstavkov danes odrasel in odloča, se je tudi ideja, da nekateri celo poletje pretegujejo, mi pa moramo delati, ukoreninila tako globoko, da imajo v mišljenju ljudi veliko prednost dejavnosti, kjer ni treba nič delati. In turizem je, vsaj na videz, tak. Turisti pridejo in plačajo. Strageti bodo sicer vedeli, da je drugače, a razdalja med strategijo in konkretnim delom je pogosto atronomska.
Problem, ki ga morda manj zaznamo je, da obstaja konkurenca. Alpe so velike, gorskih pokrajin s privlačnim mozaikom gora, gozdov, travnikov in slapov je ničkoliko. Svet je po lepotah velik, ta širina pa se žal ni naselila v glavo našega mladeniča ali mladenke, ki je poletje hotela preživeti tako, kot bavarske ali milanske turistke. Slovenija je ostala v glavah ena in edina najlepša, ki mora taka - torej predvsem edina - ostati v glavah turistov. A glej, noče. V glavah turistvo je samo ena-od.
In ker tudi mladenič in mladenka nekdaj ni hotela več obdelovati krajino tako, da bi ta ostala lepa, - in to jima je ostalo v glavi, se danes zgodi to, da naša pokrajina postaja prav enaka drugim, in da je treba turistu v zameno ponuditi nekaj drugega kot lepoto. Tega pa naša junaka ne znata. In če rešimo to zadego vseeno rešimo z uvozom teh dejavnosti, smo seveda na slabšem. Še to lastništvo smo zapravili, oziroma premestili, prav enako kot prej kultivirno kmetijstvo in nenazadnje vse gospodarske dejavnosti.
Nam bo na koncu ostalo vsaj toliko surovega, da bomo lahko začeli znova?