Različnost je vedno privlačna; in kljub notranjim nasprotjem nejbolj evolucijsko uspeva. Enaki se namreč izključujejo, oziroam kar niso potrebni.
Različnost pomeni drugačnost od mene. Torej, ti si drugačen, si drugačna.
Danes o tem veliko govorimo, in zdi se nam celo, da preveč, da vse skupaj meji na nekakšen rasizem. Kakor nam je - dokler smo si različni v približni podobnosti - kar v redu in se prenašamo; in na drugi strani, se ob ljudeh, ki so radikalno drugačni od nas, nekje znotraj vedno sprašujemo, kaj naj to pomeni, ali vsaj, kako naj se pa do takih obnašam.
Drugačni in različni so dobrodošli. potrebna pa sta dva osnovna pogoja. Prvič, da so res iskreno drugačni, in ne, da se le delajo drugačne. In drugič, da smo mi sami iskreno svoji in trdni v svojem. V takem primeru različnost deluje v smer iskrenega sožitja.
Če pa se nekdo samo dela, da je drugačen, v bistvu pa je sila podoben neki drugi kreaturi, ali celo hoče posnemati neko oddaljenost ali kar kopirati, mogoče celo mene; in če se jaz delam, da nisem to kar sem, potem iskreno sožitje v različnosti ne bo nikoli mogoče.
V prvem primeru bodo tvoje lastnosti, ki so drugačne od mojih, name delovale spodbudno in krepile moje lastnosti. In obratno.
V drugem primeru se bova drug drugega opazova, a opazila le tiste lastnosti, ki so zrcalne, torej tiste, ki jih ti od nekod drugod ali od mene posnemaš. Jaza pa od tebe ali pač od nekega sveta, ki ni moj. A mnoge od teh lastnosti so žal tiste, ki jih človek pri samem sebi ne mara, zato še manj pri drugem, ki ga posnema. In so tudi lastnosti, ki so od daleč, pri katerih na vsakem koraku pričava, da niso najine.
Sklep: različnost je produktivna, če smo si iskreno različni. Drugih različnosti pa v bistvu ni.