30. jun. 2016

Akademska komunikacijska strategija

Podjetja, ustanove, javne in zasebne, izobraževalne in promocijske. Vse jo imajo, komunikacijsko strategijo namreč. Če je nimajo, je verjetno nekaj narobe. Tudi posamezni projekti - tisti za EU denar jo morajo imeti obvezno že v prijavnici -, ali posamezne osebe, ki načrtujejo biti uspešne. Pravzaprav je dobra komunikacija lahko več kot samo delo - približno tako, kot dandanes dobra trgovina prinese na Zahodu več kot kakovost samih izdelkov. Zato so podjetja, ki ospešne strategije pripravljajo, običajno lahko draga.

Strategije, ki so naštete zgoraj v bistvu niso komunikacijske, ampak neredko zgolj propagandne. Na čim bolj poslovno uspešen način morajo prodajalci stvari ali storitev doseči, da jih javnost opazi in da njihovo ponudbo sprejme ter zanjo plača.

Tudi v idealističnem svetu obstajajo komuniacijske strategije. Na primer za javno zdravje, za varstvo narave, za varnost otrok, proti vojnam in nasilju, za pismenost, splošno kulturo in podobno. Tudi te imajo podoben cilj kot zgornje, le učinek je načrtovan bolj dolgoročno, in blaginja, ki naj bi bila poglavitni sad takšne strategije se lepo raporedi na širšo skupnosti. Tudi te strategije nekdo pripravi, in javna služba, ki jih plača, je seveda podvržena raznim omejitvam, ki niso ekonomske narave, ampak prej politične, najpogosteje pa povsem nepomembne. Skratka, tovrstne komunikacisjek strategije so običajno enako obsežne, v pripravah sodelujejo podobno pomembna imena. in neredno so precej cenejše kot marketinške. Cenejše so tudi zato, ker cilj naročniku ni povsem jasen in niti ni pomemben, saj lahko javna služba iz davčnih zalog pridobi ponovitev denarja in ne bo propadla zaradi zavožene naložbe v komunikacijo. Ob večkratnih ponavljanjih, ki pri birokraciji zahodnega tipa niti ni tako redko in postaja celo uspešen posel sam na sebi, se lahko zgodi, da je na koncu seštevek stroškov celo višji, kot bi bil, če bi dali strategijo v izdelavo usposobljenemu in visoko cenjenemu podjetju.

Ker si javne ustanove pogosto med seboj pomagajo - nenazadnje se financirajo iz istega proračuna - ni redko, da pri pripravi sodelujejo akademske inštitucije. Nikakor ni mogoče zanikati, da o komunikacije ne bi nič vedeli. Celo zelo veliko vedo, kar največ je možno. A problem je, da vedo veliko teorije, ki pa v praktični izvedbi strategije le redko lahko uspe. Žal imamo veliko takšnih primerov na področjih izobraževanja, zdravstva, naravovarstva in celo politike. Debela in lepo oblikovana poročila z (navidez) nazornimi usmeritvami zgrešijo osnovi cilj: komunikacijo. V bistvu so teoretično povem pravilne, a praktično komunikacijo zgrešijo že kar same - kaj šele, da bi v uspeh usmerjale in uravnavale naročnika oziroma komunikacijo, ki jim je naročena.

Vsekakor je torej boljša rešitev, da komunikacijsko strategijo pripravi ne le interdisciplinarna skupina, ampak da jo pripravi skupina teoretikov in praktikov.

Najboljšo komunikacijsko strategijo pa vedno lahko pripravijo predvsem tisti, ki konkretno komunicirajo, in to ne le z letaki, predavanji, delavnicami, ampak predvsem s konkretnimi stiki, še najbolj pa s konkretnim delom in sodelovanjem na terenu. Skupno delo, ki ga izjemno redko srečaš kot del neke komunikacijske strategije, je pravzaprav najbolja komunikacija.

29. jun. 2016

O nebesih in peklu, in vilicah

Znana je prispodoba rezlike med nebesi in peklom. V obeh krajih (naj bosta v tukajšnjem ali kakšnem kategorično drugem življenju) sedijo ljudje za polno obloženo mizo in se pripravljajo k jedi. Oboji imajo v rokah vilice s strašansko predolgimi ročaji. V peklu se na vse načine trudijo, kako bi hrano z mize nosili sami sebi v usta, a jim ne uspe, ker so ročaji pač predolgi in vilice nikakor ne morejo obrniti, da bi se nasitili. Tako se izčrpavajo ob polni mizi dobrot. V nebesih gre drugače: ljudje tam z dolgoročajnimi vilicami hranijo vsak svojega bližnjega čez mizo. Ročaji so namreč ravno prav dolgi, da lahko nasadijo hrano in jo čez mizo nesejo sočloveku v usta. Vilice torej nikakor niso predolge.

Verski moralizatorji take prispodobe pogosto uporabljajo za prikaz stanja med ljudmi, še večkrat pa kot grožnjo, kaj se bo zgodilo, in kaj se dogaja, če mislimo samo nase in na basanje lastnega trebuha. Prispodoba je res močna in res nekoliko versko obarvana, čeprav, kot smo že nakazali, takšen pekel ali takšna nebesa neredko opažamo tudi v svetu, v katerem živimo zdaj.

Problem verkega moralnega nauka iz te zgodbe pa ni v hrani in preobilju, ampak materializirana duhovnost. Namreč, redki, izredno redki pomislijo, da pri hrani, ki je v onostranskih ali tostranskih nebesih in v peklu na mizi ne gre (le) za materialne dobrine, ampak predvsem za duhovne, za dejanja, za vrline, za odpiranje in posredovanje človekove notranjosti. Celo za molitev, ki je ključno orodje vsake vere: je na svetu sploh kakšen vernik, ki nikoli (sebično) ne moli zase, ampak vedno za druge? Je kdo, ki se na Boga vedno obrača za pomoč drugim? Je torej kdo, ki v svoji moralizatorski vnemi svoje duhovne vilice s "predolgim" ročajem uporablja tako, kot jih ljudje v gornji prispodobi nebes?


28. jun. 2016

Zrcaljenje zrcala

Zdi se, da današnji mediji vse manj poročajo o nekih dogodkih, in vse več zrcalijo dogodke, ki se dejansko zgodijo. Vendar zrcalo ni popolno, ampak dejanskost najprej obrne, potem pa še nekoliko ukrivi. Razlogi so različni in očitno gre za poslovno uspešnejši model.

Je razlog v poskusih zavajanja? Verjetno ne, oziroma v redkih primerih, ko pride ukaz "od zgoraj". Torej, ko gre za režirano poročanje z določenim namenom, ki pogosto ni neposredno povezan z medijem samim. Tako npr. v neki politični kampaniji neka "neodvisna" časopisna hiša, v upanju na kasnejše dobrobiti očitno, podpira eno opcijo. Vsebina in sedanjost ji torej nista pomembni. V teh primerih pravzaprav sploh ne gre za zrcaljenje, ampak bolj za "ustrezno" prevajanje.

Je razlog v zakrivanju ali namernem povečanju zanimivosti? Morda. Življenje samo na sebi je namreč resno, in prikazovanje resnega življenja bi bilo morda celo moralno sporno. Zato je nujno prikazati zadeve nekoliko prikrojeno, saj sicer le preveč vdremo v zasebnost udeležencev. Življenje je tudi neredko dolgočasno, in, kdo bi bral novice o večmesečnih premirjih, če pa se vsake toliko časa zgodi ena huda bitka. In kdo bi bral o treningih nogometašev, ko pa je pomembna tekma, in končno nič drugega kot zadetek.

Je razlog v aktivni paticipaciji? Očitno je to še najbolj. Namreč, če prebereš novico, ki je povsem naturalistično daktilografska, te pravzaprav nič ne zadene, celo odbije, še preden prideš do konca. V njej bralec ne vidi samega sebe. Če pa je vsebina obrnjena in nekoliko prikrojena, me kot bralca vznemirja, in ker je vseeno nekakšno zrcalo, je posrednik - npr. novinar - dosegel svoj zrcalni namen: mene je spodbudil, da razmišljam in (v sebi) iščem, kaj je pa zares bilo, kaj se je torej dejansko zgodilo. Ali to lahko sploh ugotovim, je zame seveda vprašljivo, saj niti s primerjanjem različnih (spet zrcalnih) medijev - ki vsebine neredko kar medsebojno (zrcalno) prepisujejo - težko pridem do jedra. Medijski krog je tako zaključen, in jaz v njem.

Redka zrcala - če sploh - so idealna, in vsako zcaljenje sliko nekoliko spremeni, če ne drugega, jo oslabi.




26. jun. 2016

Brez lastništva

Lastništvo je običajne sestavni del materialističnega modela življenja. Tu ne gre za politični sistem ali nasprotje idealističnemu modelu. Tudi ne za politološko vprašanje, ali je lastnina zasebna, družbena ali še kakšna drugačna. Gre za enostaven vsakdan, v katerem se materialne dobrine sveta nekako opredeljujejo za moje, tvoje, naše, vaše, njihove; nikogaršnje ali vseh.

Če torej vztrajamo v materialistničnem ali "stvarnem" modelu življenja, se neredko trudimo, da bi tudi zadeve, ki imajo kategorično drugačen pomen, uvrstili v ta svet. Predvsem jih hočemo olastniniti, kot lastninimo predmete. In to nam je že dodobra uspelo pri vrednostah, verovanjih in mistiki, celo pri čutanju. To je moje, ono je tvoje. Tako je npr. neka vrlina "moja". To pa ni res, ampak je pravzaprav - če hočemo, da ostane vrlina - le obratno: jaz sem njen, moja dejanja so del vrline, ki je nadlastniška, tudi nadštevna in nadopisljiva. Ko postane moja namreč izgubi svoje bistvo vrlosti. Podobno katerkoli lastnost neke reči: lastnost je sama na sebi, in če si jo prilastim, jo v bistvu omejim, ujamem jo v meje svoje zmožnosti dojemanja. S tem oropam tisto reč, hkrati pa oropam sebe, saj si zaprem možnosti spoznavanja in širitve dojemanja.

Marsikatere nesnovne reči tega sveta si ljudje prilaščajo. Npr. kultro, znanje, verovanje. Kar organizacije smo si ustvarili, ki so varuhi - in v najtežjih primerih izključevalci drugih - vsega tega. Pri verskih organizacijah, ki so na tem področju organizacijsko najbolj daleč, se zadeve že kar dobro kristalizirajo. Prevsem neverniki zato hitro opazijo, da si neka religija izključujoče prisvaja npr. moralo. Pazimo: ni priblem, da jo izvaja ali uči, ampak je težava, če si jo izključujoče prisvaja. Podobno spoznavamo pri znanostih, kjer samo "jaz", ali samo "mi", - običajno znotraj neke paradigme medsebojno potrjeni - vemo, kako je to, kaj in kako je nekaj znanstveno in zato edino in izključno veljavno. In s kulturo in organizirano umetnostjo ni posebej drugače. Je naša in vaša: in naša seveda presega vašo.

Poleg tega, da pri omenjenih duhovnih rečeh vse ni absolutno in očitno obstaja zadosti neprilaščanja, da se zadeve ohranjajo, ima ta svet srečo, da so nekatere reči doslej vseeno ostale neprilastljive. Tudi če odmislimo tisti antimaterialistični model, ki ga večinoma imenujemo idealistični, in ima prav tako "stvarni" svet npr. svet vrednot, čutenj, verovanj, mistike - ta svet pogosto povezujemo z moralo in religijami in je v mnogih primerih celo popredmeten ali personificiran. Obstaja še nekaj.

To je torej svet, ki je že sam na sebi gibljiv - in ga celo ne bi bilo, če bi miroval. To je svet, ki se ne meni za naš pogled materializma ali idelaizma ali katerekoli druge podobne kategorizacije, kaj šele ideologije. To je svet, ki je skupaj z materialnim in nematerialnim, tudi še nedojetim in celo nedojemljivim. Torej: procesi, odnosi, lastnosti, dogodki v prostor-času ... in najbrž še kaj.

25. jun. 2016

Kompas

Malokateri človekov tehnični izum je svetu prinesel tako pomemben napredek kot je to kompas. Z današnjega vidika sicer neugledna stvar, brez vsake "tehnologije", pravzaprav preprost magnet, skorajda lebdeč. Dandanes, v dobi elektronike in vsega tega, ga tako rekoč omalovažujemo, saj s svojo preprostotjo enostavno ne sodi več v naše delovno, izobraževalno ali zabavno okolje.

Pa vendarle, človekov način življenja se je s kompasom bistveno spremenil, predvsem so se mu razširila obzorja. Dotlej kratke razdalje, kjer je teren obvladal glede na bližnje hribe ali čas, ko je na nebu videl sonce ali zvezde, so zamenjala daljša potovanja skozi meglene in turobne dneve, po neskončnih ravninah in pustah, predvsem pa po morju. Tu seveda brez dobrega sekstanta ali sorodnih priprav tudi ni šlo zlahka. In nenazadnje, s kompasom je mogoče uspešneje potovati po gozdovih, kjer človek zaradi dreves ne vidi gozd.

Človekovo duhovno okolje se neprestano spreminja. Izumlja si nove, naprednejše stroje, s katerimi si pomaga hoditi po svetu in v svetu. Preproste reči se umikajo zapletenim in te še naprej zelo zapletenim in morda gre celo v neobvladljivo zapletene. Človek izgubi neposredno povezavo s stvarjo, ki jo upravlja, tudi s stvarjo, ki naj bi mu pomagala v življenju, in žal tudi s takimi, ki jih v življenju nujno potrebuje. Med človeka in stvar se postavi posrednik, serviser, programer, načrtovalec, upravljalec, ki "zna" s stvarjo delati, ki obvlada tehnologijo, družbene razmere, in tudi notranjost tako in drugače. Nujnost postanejo različni posredniki, ki med menoj, človekom, in stvarjo, na primer življenjskim orodjem kot je kompas, vzpostavijo bistveno drugačen odnos. In "kompas" ni več orodje v mojih rokah, ampak orodje nekoga drugega, ki mu ne le zaupam, da upravlja s strojem namesto mene, ampak mu zaupam tudi pot, po kateri sicer mislim, da bi me kompas lahko pripeljal do željenega ali vsaj zaslutenega cilja.

Izgubiti kompas je verjetno za popotnika svetovnih širjav ena največjih možnih tragedij. Ker je Zemlja okrogla, namreč potem v njeni širini ne obvlada več, v katero stran je ta zemlja obrnjena, oziroma bolje, v katero smer te okrogline naj se on ali ona sploh giblje, ali še bolje, kako je na in v tej poti sploh z odnosom med njim in Zemljo. Človek postane tavajoč, nenamerno krožeč in končno brezciljno obupajoč. .

Sreča človeka in vsakega živega bitja je ta, da kompas za svoj odnos do Zemlje nosi v sebi. Pravzaprav ne obstaja noben posrednik, noben družbeni voditelj, noben guru ali duhovnik, noben zvezdnik ali znanstvenik, prav noben, ki bi ta kompas človeku lahko vzel. Človek ga lahko le da samo od sebe. In prav tu se obrne zadeva: tavanje, brezciljno kroženje in mukotrpno obupovanje namreč niso posledica izgubljenega kompasa, ampak je izguba kompasa posledica moje opustitve biti človek. In to pomeni to, da človek da v upravljanje svoj kompas: ne biti več človek.

Zdi se - čeprav nas lažnivi posredniki prepričujejo nasprotno - da kompas v svojem bistvu nosi tudi vsaka skupina, vsak narod, civilizacija, morda kar celo človeštvo. In živeti na tej zemlji, če gre za neko državo, ali živeti na tej Zemlji, če govorimo o človeštvu, ni prav nič drugega, kot dnevno, celo neprestano stalno odkrivanje in potrjevanja kompasa, preprostega kompasa, ki je v našem zgodovinskem spominu, zavzetosti za sedanji trenutek, in vizionarstvu, ki edino lahko v prihodnje odganja lažnive posrednike in nas razpoloži v zdrav odnos do vsega kar zmoremo dojemati na tem svetu, predvsem narave in sočloveka, obojega v njuni njunosti na zunaj in navznoter.