Podjetja, ustanove, javne in zasebne, izobraževalne in promocijske. Vse jo imajo, komunikacijsko strategijo namreč. Če je nimajo, je verjetno nekaj narobe. Tudi posamezni projekti - tisti za EU denar jo morajo imeti obvezno že v prijavnici -, ali posamezne osebe, ki načrtujejo biti uspešne. Pravzaprav je dobra komunikacija lahko več kot samo delo - približno tako, kot dandanes dobra trgovina prinese na Zahodu več kot kakovost samih izdelkov. Zato so podjetja, ki ospešne strategije pripravljajo, običajno lahko draga.
Strategije, ki so naštete zgoraj v bistvu niso komunikacijske, ampak neredko zgolj propagandne. Na čim bolj poslovno uspešen način morajo prodajalci stvari ali storitev doseči, da jih javnost opazi in da njihovo ponudbo sprejme ter zanjo plača.
Tudi v idealističnem svetu obstajajo komuniacijske strategije. Na primer za javno zdravje, za varstvo narave, za varnost otrok, proti vojnam in nasilju, za pismenost, splošno kulturo in podobno. Tudi te imajo podoben cilj kot zgornje, le učinek je načrtovan bolj dolgoročno, in blaginja, ki naj bi bila poglavitni sad takšne strategije se lepo raporedi na širšo skupnosti. Tudi te strategije nekdo pripravi, in javna služba, ki jih plača, je seveda podvržena raznim omejitvam, ki niso ekonomske narave, ampak prej politične, najpogosteje pa povsem nepomembne. Skratka, tovrstne komunikacisjek strategije so običajno enako obsežne, v pripravah sodelujejo podobno pomembna imena. in neredno so precej cenejše kot marketinške. Cenejše so tudi zato, ker cilj naročniku ni povsem jasen in niti ni pomemben, saj lahko javna služba iz davčnih zalog pridobi ponovitev denarja in ne bo propadla zaradi zavožene naložbe v komunikacijo. Ob večkratnih ponavljanjih, ki pri birokraciji zahodnega tipa niti ni tako redko in postaja celo uspešen posel sam na sebi, se lahko zgodi, da je na koncu seštevek stroškov celo višji, kot bi bil, če bi dali strategijo v izdelavo usposobljenemu in visoko cenjenemu podjetju.
Ker si javne ustanove pogosto med seboj pomagajo - nenazadnje se financirajo iz istega proračuna - ni redko, da pri pripravi sodelujejo akademske inštitucije. Nikakor ni mogoče zanikati, da o komunikacije ne bi nič vedeli. Celo zelo veliko vedo, kar največ je možno. A problem je, da vedo veliko teorije, ki pa v praktični izvedbi strategije le redko lahko uspe. Žal imamo veliko takšnih primerov na področjih izobraževanja, zdravstva, naravovarstva in celo politike. Debela in lepo oblikovana poročila z (navidez) nazornimi usmeritvami zgrešijo osnovi cilj: komunikacijo. V bistvu so teoretično povem pravilne, a praktično komunikacijo zgrešijo že kar same - kaj šele, da bi v uspeh usmerjale in uravnavale naročnika oziroma komunikacijo, ki jim je naročena.
Vsekakor je torej boljša rešitev, da komunikacijsko strategijo pripravi ne le interdisciplinarna skupina, ampak da jo pripravi skupina teoretikov in praktikov.
Najboljšo komunikacijsko strategijo pa vedno lahko pripravijo predvsem tisti, ki konkretno komunicirajo, in to ne le z letaki, predavanji, delavnicami, ampak predvsem s konkretnimi stiki, še najbolj pa s konkretnim delom in sodelovanjem na terenu. Skupno delo, ki ga izjemno redko srečaš kot del neke komunikacijske strategije, je pravzaprav najbolja komunikacija.