Malokateri človekov tehnični izum je svetu prinesel tako pomemben napredek kot je to kompas. Z današnjega vidika sicer neugledna stvar, brez vsake "tehnologije", pravzaprav preprost magnet, skorajda lebdeč. Dandanes, v dobi elektronike in vsega tega, ga tako rekoč omalovažujemo, saj s svojo preprostotjo enostavno ne sodi več v naše delovno, izobraževalno ali zabavno okolje.
Pa vendarle, človekov način življenja se je s kompasom bistveno spremenil, predvsem so se mu razširila obzorja. Dotlej kratke razdalje, kjer je teren obvladal glede na bližnje hribe ali čas, ko je na nebu videl sonce ali zvezde, so zamenjala daljša potovanja skozi meglene in turobne dneve, po neskončnih ravninah in pustah, predvsem pa po morju. Tu seveda brez dobrega sekstanta ali sorodnih priprav tudi ni šlo zlahka. In nenazadnje, s kompasom je mogoče uspešneje potovati po gozdovih, kjer človek zaradi dreves ne vidi gozd.
Človekovo duhovno okolje se neprestano spreminja. Izumlja si nove, naprednejše stroje, s katerimi si pomaga hoditi po svetu in v svetu. Preproste reči se umikajo zapletenim in te še naprej zelo zapletenim in morda gre celo v neobvladljivo zapletene. Človek izgubi neposredno povezavo s stvarjo, ki jo upravlja, tudi s stvarjo, ki naj bi mu pomagala v življenju, in žal tudi s takimi, ki jih v življenju nujno potrebuje. Med človeka in stvar se postavi posrednik, serviser, programer, načrtovalec, upravljalec, ki "zna" s stvarjo delati, ki obvlada tehnologijo, družbene razmere, in tudi notranjost tako in drugače. Nujnost postanejo različni posredniki, ki med menoj, človekom, in stvarjo, na primer življenjskim orodjem kot je kompas, vzpostavijo bistveno drugačen odnos. In "kompas" ni več orodje v mojih rokah, ampak orodje nekoga drugega, ki mu ne le zaupam, da upravlja s strojem namesto mene, ampak mu zaupam tudi pot, po kateri sicer mislim, da bi me kompas lahko pripeljal do željenega ali vsaj zaslutenega cilja.
Izgubiti kompas je verjetno za popotnika svetovnih širjav ena največjih možnih tragedij. Ker je Zemlja okrogla, namreč potem v njeni širini ne obvlada več, v katero stran je ta zemlja obrnjena, oziroma bolje, v katero smer te okrogline naj se on ali ona sploh giblje, ali še bolje, kako je na in v tej poti sploh z odnosom med njim in Zemljo. Človek postane tavajoč, nenamerno krožeč in končno brezciljno obupajoč. .
Sreča človeka in vsakega živega bitja je ta, da kompas za svoj odnos do Zemlje nosi v sebi. Pravzaprav ne obstaja noben posrednik, noben družbeni voditelj, noben guru ali duhovnik, noben zvezdnik ali znanstvenik, prav noben, ki bi ta kompas človeku lahko vzel. Človek ga lahko le da samo od sebe. In prav tu se obrne zadeva: tavanje, brezciljno kroženje in mukotrpno obupovanje namreč niso posledica izgubljenega kompasa, ampak je izguba kompasa posledica moje opustitve biti človek. In to pomeni to, da človek da v upravljanje svoj kompas: ne biti več človek.
Zdi se - čeprav nas lažnivi posredniki prepričujejo nasprotno - da kompas v svojem bistvu nosi tudi vsaka skupina, vsak narod, civilizacija, morda kar celo človeštvo. In živeti na tej zemlji, če gre za neko državo, ali živeti na tej Zemlji, če govorimo o človeštvu, ni prav nič drugega, kot dnevno, celo neprestano stalno odkrivanje in potrjevanja kompasa, preprostega kompasa, ki je v našem zgodovinskem spominu, zavzetosti za sedanji trenutek, in vizionarstvu, ki edino lahko v prihodnje odganja lažnive posrednike in nas razpoloži v zdrav odnos do vsega kar zmoremo dojemati na tem svetu, predvsem narave in sočloveka, obojega v njuni njunosti na zunaj in navznoter.