Zagovor in opravičilo

Misli so resnične samo same v sebi, v njihovem prostoru in času. Njihov tok je kot nekakšen priročnik za uporabo lastnega življenja, in to ne življenja v imenovalniku, ampak predvsem v rodilniku. Ko se misli rodijo, se jim namreč odprejo neslutene možnosti. A ne za izrabo, samo za vsakdan.

Misli so celovitost in gibanje. Na videz ista je jutri drugačna kot je bila včeraj, in na pogled različne so del istega toka. Kljub svoji posameznosti, ponekod kar izrazito individualni jasnosti, jih težko iztrgaš, sploh pa ne uporabiš, brez njihovega okolja. Njihovo gibajoče okolje je interaktivno, zato posamezne zadenejo, tudi prizadenejo; vse skupaj nikoli.

Misli so človekova prvobitna notranja narava, a se vedno ustavijo daleč pred besedami in stavki, ki pa so družba, zato ostane zanje le senca, večina pa se skrije med drobno pokončnost črk in malo širšo vodoravnost vrstic in stavkov. Še največ pa v čas, ko človek preneha brati in spusti svoje misli njihovi poti.


Kaj je bilo mišljeno ti ne moreš vedeti. In kaj je neka misel zbudila v tebi, jaz ne morem vedeti. Oba veva, da se je zgodilo. Zanesljivo se zgodi pravzaprav samo to, kar je vmes, med tvojo in mojo mislijo.

Kakor misli(š)

Obstajajo ljudje, ki v medsebojnih odnosih dajejo drugim popolno svobodo. Vsak njihov odgovor na katerokoli naše vprašanje se glasi "Kakor misliš". To je svoboda, ki zavezuje, ki zahteva odgovor, ki zahteva, da se misli oblikujejo v besede, predvsem pa da spodbudijo dejanja.

Aktiv v sedanjiku in pasiv v trajniku

Zdi se, da je sodobna zahodna potrošniška družba presegla pojem stiske. Ni je več, situacijo obvladujemo. Naravo imamo pod kontrolo, družba si je ustvarila pravne norme, pravno varnost. Izjeme so redke, in jih uvrščamo v kategorijo katastrof ali izjemnih obrobnih dejanj. Tako smo samoprepričani.

Pa vendar je tako le v površnem vsakdanu. Stisko namreč danes razumemo predvsem kot posledico in ne kot vzrok. Torej, v primeru človekovega odnosa do narave, stiske glede neposredne ogroženosti človeka ni (je ne vidimo ali pa jo, a si jo drugače razlagamo). Je pa stiska, ki je v bistvu potencialnost: v stisko bomo padli, če bomo naravo uničevali, je ne spoštovali ipd. In to nas stiska, ker bodo morda težave. Torej posledica, ki se ne bo nujno zgodila, oziroma bistveno premalo vemo, da bi lahko trdili, da se bo nekaj "hudega" res zgodilo.

V takšnih razmerah je najbolj enostaven odziv prav tisti, ki je zelo verjetno napačen: obvladovanje tistega, kar te (lahko potencialno) ogroža in ti povzroči stisko. Celo naravovarstveni stroki ni potrebno narave varovati kar tako, ampak zadostuje minimalizem, po katerem ljudi svariš pred potencialno stisko in težavami.

Ker stisko razumemo kot posledico, verjetno nismo ustrezno pripravljeni na reševanje.

In se tudi ne pripravljamo. Večina namreč - tako se zdi - te zadeve enostavno ignorira, in se seveda strašansko čudi nad krutostjo narave, ko ta prihrumi s katastrofami. A ne gre le za takšno pasivnost. Gre tudi za bistveno bolj globinsko pasivnost, ko človek o teh rečeh niti ne razmišlja, predvsem pa ne razmišlja o svoji lastni naravi. Gre za isti princip, kot se pojavlja v družbi, ko ignoriramo stisko drugih, in vidimo zgolj in izključno možnost stiske samega sebe. Ponavljam, vidimo možnost, torej potencialnost, in ne dejanskosti. In pred to stisko, v katero bomo sami potencialno padli, nas je hudo strah, in edino strah. Da so drugi v stiski, kje šele, da je preostala narava lahko v stiski, od tega dejstva enostavno zbežim.

Taka ubežnost, skrivanje, celo pred samim sabo in svojo notranjo naravo, ki sicer nenazadnje človeka dela človeka in ga po dosedanjem vedenju loči od drugih bitij,  je spet odziv, ki kaže na nezmožnost reševanja katerekoli stiske, niti sedanje, v kateri so morda drugi soljudje ali druga bitja, niti ne tiste potencialne, ki bi lahko prišla. Na obe bi se morali vaditi v odgovarjanju, torej biti odgovoren. In odgovornost je aktiv v sedanjiku in ne pasiv v trajniku. Odgovornost je torej v odgovoru, in v pogovoru. Pri ljudeh v človeški komunikaciji, z drugimi bitji morda bolj v spoznavanju, opazovanju, pozornosti; nikakor ne v obvladovanju drugih, celo ne njihove stiske, ampak predvsem v obvladovanju svoje notranje narave.

Strah pred lastno potencialno stisko je skrajni globinski antropocentrizem.

Bioritmi v živem

Presenetljivo zanimivo se zdi dejstvo, da nekateri biološki ritmi niso vezani na fizikalnokemijske razmere v okolju. In to ključni, pri vretenčarjih na primer bitje srca, dihanje ali prehranski metabolizem. Ali to kljub vsemu nakazuje, da protientropično stanje in dogajanje v živih organizmih pomeni ključen odmik od sicer splošno veljavnih in spoznanih fizikalnih oziroma termodinamičnih procesov v znanem Vesolju, in da je antientropija v živem morda celo inicirana s takšnimi ritmi, saj se po smrti organizma v bistvu obrnejo v običajno težnjo narave k t.i. energijski uravnovešenosti na najbolj ugodnem nivoju?

Duhovno zdravje

Zdi se, da so duhovno zdravi ljudje bolj pogosto prenašalci duhovnih bolezni, kot bolniki sami. In če si prenašalec, si nekako kriv, da se bolezen širi in ne ustavi.

A pazimo. Morda le ni čisto tako, namreč, vzrok duhovne bolezni ni izrecno tisti, ki jo povzroči s svojim "duhovnim zdravjem", torej notranjimi lastnostmi, ki same silijo ven, kot so veselje, srčnost, notranja moč, preprostost in podobne, pač različno pri različnih ljudeh.

Če razmišljamo o duhovno zdravem kot prenašalcu in zato odgovornem za širjenje duhovne bolezni, lahko (pre)hitro preidemo na misel, da ta "krivda", ki seveda to ni, prinaša s seboj vsaj odgovornost. Neke vrste odgovornost že, vendar ne neposredne, saj takšna ni mogoča iz razlogov človekove notranje narave in lástnosti lastnósti, po drugi strani pa zato, ker gre v družbi skoraj vedno za multulateralne odnose, in bi navezava enega človeka na drugega pomenila nekakšen dualistični individualizem. Odgovornost prenašalca vseeno obstaja do te mere, da njega samega kroti - vendar ne v tisti svetli lastnósti sami, ampak je prenašalec orgovoren (torej odgovarja, se pogovarja) v notranjem nasprotju tiste lastnosti, ki prav tako obstaja, in je pocrh prav tako lastna.

Bolj verjetno je zato vzrok za obolevanje in nalezljivosti odnos med nosilcem (prenašalcem) in kasneje obolelim prejemnikom. In pri tem pogosto ne gre za medsebojni odnos, ampak odnos, v katerem prenašalec ne ve, da nekdo v njegovi okolici (obratno) zboleva. Kdar gre za obojekstranski odnos namreč takšna obrnjena nalezljivost ni mogoča, ker gre za izmenjavo. In ker ima vsak od nas nekaj tega in nekaj onega (slabosti in kreposti), se zadeva v svoji naravno-duhovni ekologiji uravnoteži.

V uravnoteženosti smo tako eden drugemu nalezljivost in prenašalci, in to je humanost, to je človeškost, to je v naravi človeka in v naravi celotnega življenja kot pojava.

http://idejalist.blogspot.com/2015/04/duhovne-bolezni.html

Iskrenost in odprtost

Mnogi se danes na iskrenost in odprtost odzovejo patološko. Zdi se jim, da gre za otroškost, celo otročjost, vsekakor pa za naivnost.

Hkrati se zdi, da se večini zdita laž in lažnovost, vključno s prikrivajočim molkom, družbeno sprejemljiva, celo pravno priznana v smislu, kar ni prepovedano, je dovoljeno.

K sreči se zdi tudi, da gre za odziv, in ne za dejansko čutenje.

Duhovne bolezni

Zdravstveni sistem zahodnega sveta je dokaj jasno razločen na dve področji, in sicer fizične in psihične bolezni. Tako se potem ločijo tudi tipi bolnišnic. Dandanes na obeh področjih prevladuje pristop, ki mu bomo rekli fiziološki, kar pomeni, da so razlogi obolelosti v obeh primerih fiziološki - v drugem primeru osrednji živčni sistem, v prvem vse ostalo - torej telesni, in da temu sledi tudi prevladujoče zdravljenje, z medikamenti. Okrevanje je druga reč, pri obeh se "priključi" psihični pol.
Zgornja razdelitev ni prav nič jasna, in mnogi, ki se ukvarjajo z zdravjem in nezdravjem vedo, da obstaja močna povezava med t.i. fizičnim in t.i. psihičnim delom človeka. Predvsem se dokaj jasno kaže, da gre izjemno pogosto za celovite pojave, t.i. psihofizične bolezni. To v laičnih očeh dokazujejo tudi stanja človeka, ko je zaradi določenih okoliščin, ki so povsem psihčne narave, bistveno bolj podvržen fizičnim obolenjem in obratno. V bistvu gre celo zato, da fizičnih obolenj kot takšnih (razen morda poškodb) niti ni, oziroma so to ekološki procesi, ko se človekovo telo nekoliko bolj od blizu in neuravnoteženo sreča z drugimi organizmi.

Poleg navedenih pa se zdi, da bostaja še en tip bolezni, ki pa je sorazmerno na omenjene, skrajno zanemarjen in potisnjen v stran. Kaj je vzrok, je težko govoriti, morda pa je nekje v smeri nejasnosti ločevanja duha in duše kakor ga pojmujemo v zahodni helenistično-krščanski kulturi, oziroma v nekaterih jezikih - tudi slovenskem - nekoliko neposrečeno imenovanje psihičnih bolezni kot duševne, torej (morda) bolezni duše. Kar pa je celo nekoliko daleč od pojmovanja duše v teološkem smislu.

Duhovni svet je svet, ki ga zaznavamo v sebi, torej je, vendar ga ne moremo utemeljiti - vsaj zaenkrat - s preprostimi mehanicističnimi ali monističnimi vzroki človekovega živčnega sistema. Nekateri sicer trdijo, da ga, vendar z metodami, ki stojijo znotraj izbrane in določene paradigme. Da duhovni svet je, vemo, saj ga izkušamo in se ga zavedamo, in to se ga zavedamo bolj, kot ga lahko dokažemo z zaznavanjem in meritvami npr. nevronskih odzivov. Vemo, da mislimo, da čustvujemo in sočustvujemo. Vemo, da nas nekaj prizadene in razburi, vemo, da si nekaj želimo ali da nekaj razumemo. Vemo tudi, da se okrog nas nekaj dogaja, in da te reči na nas nekako vplivajo. Vemo, da lahko v sebi nekaj storimo, da lahko nekaj obrnemo, da lahko popravimo ali pokvarimo. Celo to vemo, da lahko s svojim delovanjem, besedami in celo mislimi do neke mere vplivamo na druge, včasih celo zelo močno. Prav tako je ljudem jasno, da obstaja lepota, umetnost, da obstaja izvirnost, hrepenenje, nemoč ali moč, ali stiska. Vemo tudi, da v izjemnih okoliščinah ljudje zmoremo neverjetna in fizično neobičajna ter psihično nerazumljiva dejanja, na primer žrtvovanja, izjemne stvaritve, celo t.i. čudeže.
In vse te reči, ali vsaj večina -  ne obstaja samo v meni, ampak tudi v bližnjem. Iz tega nas - večino ljudi, in zaradi tega smo ljudje - napeljuje na zavedanje, da to niso samo moje lastnosti, ampak značilnost, ki se je morala nekako razviti, podedovati, prenašati.

Duhovne bolezni so odsotnost zgoraj našteta védenja.

Dunovne bolezni so dokaj drugačne od ostalih dveh tipov, fizičnih in psihičnih bolezni. Drugačne so predvsem v tem, da se zgodijo po drugačnih vzrokih, in da imajo drugačne posledice. Predvsem torej po tem, da zanje nikakor ne obstajajo zunanji vzroki, hkrati pa posledično tudi ne zunanja zdravila. Če bi se slučajno komu v mislih našel primer zunanjega vzroka, bi to ne bila duhovna, ampak psihična, "duševna" bolezen. Ta pa morda v nekaterih primerih vpliva na človekove duhovne bolezni, kakor tudi na telesne, seveda. Človek seveda ostaja celovit!

Duhovne bolezni se lahko stopnjujejo, vendar ne same po sebi, ampak jih stopnjujemo sami. A ne s siljenjem ampak, presenetljivo, z opuščanjem. To pomeni, da nekatera dejanja, ki nas delajo ljudi, opuščamo, in to celo namerno ali po nemarnem, z voljo ali v brezvoljnosti, z vestjo ali brezvestno, ki sčasom rado preraste v brezzavestno - a nikoli ne v stalno brezzavedanje, saj znotraj v človeku ostane vest, in se tudi v posebnih okoliščinah pogosto prebudi.

Čeprav bolezen nastane v človeku, se vseeno prenaša med ljudmi. Za razliko od fizičnih bolezni, kjer gre v ekološkem smislu za prenašanje tujih organizmov, in t.i. psihičnih kjer gre večkrat (tako kaže) za dedne nastavke, se duhovne bolezni prenašano presenetljivo iz in v dve skrajnosti. Namreč, po eni strani nekdo lahko zboli ob sočloveku, ki ima podobne sindrome, po drugi strani nekdo lahko zboli ob človeku, ki ima prav nasprotne sindrome. Za prvi primer razlaga ni potrebna, v družbi se to stalno dogaja. Drugi primer, obrnjena nalezljivost, pa je posebnost. Gre za to, da nekdo zboli na duhu iz nečesa, kar je podobno npr. zavisti. Morda opazuješ nekega kot-da idealnega človeka, in bi rad postal/a tak kot on/a. Ker ti to ne uspe, kar ti tudi ne more, saj je vsak človek v jedru ravno najboljši sam na sebi kakršen je, se zagreniš. In to je to. Morda je nekdo srečen, vse mu gre od rok. Tebi pa nič. Iz njegove veselosti se vate naseli jeza, razočaranje, obup nad samim sabo. To je to, duhovna bolezen. Morda je kdo v tvoji bližini ali daljini velik ustvarjalec ali športnik. Tvoji talenti na tistem področju pa so bolj ubogi. V krčevitosti vseeno in na vsak način skušaš doseči raven, ki je tistemu sočloveku dana. Trud je enormen, uspehi so borni, vsekakor neprimerljivi. Duhovna bolezen sta potem krčevitost in neuspešnost - oboje hkrati, povrh pa še velike možnosti za duševne in celo telesne bolezni. Očitno je, da so duhovne bolezni na poseben način odvisne od medčloveških odnosov, morda tudi od naših odnosov do narave.

Duhovne bolezni lahko, in občasno močno, vplivajo na družbo. Že verstva jih nekako tipajoče poznajo, morda so to t.i. naglavni grehi v krščanstvu, z latinsko kratico SALIGIA (Superbia, Avaritia, Luxuria, Ira, Gula, Invidia, Acedia), ki smo jih v slovenščino nekoliko nerodno prevedli kot napuh, pohlep, pohotnost (nečistost, poželjivost), jeza, požrešnost, zavist in lenoba. Ja, gre za človekove lastnósti, vendar tudi lástnosti, zato tem zadevam težko neposredno rečemo bolezni, saj človek - nenazadnje niti v krščasntvu, ki je te naglavnosti zbralo in posredovalo v zahodno družbo - ni v osnovi ustvarjen za bolezen, ampak za zdravje in za življenje v vsej polnosti.

Kaj lahko storimo? Medikamentov tu (še) ni. Psihično okrevanje ... morda pomaga, vendar ni popolnoma jasno, če ne gre za umanjkanje jasne ločnice med duhovno in duševno boleznijo.

Ostane samo tisto, kar je prav tako lastno človeku kot človeku. Notranja zdravila. Dobra volja, odprtost, puščanje hrepenenja, globinsko dopuščanje drugačnost in drugih, vednoznovno odkrivanje neposiljenega notranjega veselja. Tudi ta zdravila so strnjena v različnih kulturah in naukih, in jih zahodni človek pravzaprav - ne glede na izraženo pripadnost ali notranje čutenje - razume kot vero, upanje in ljubezen ter razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost. Kot vrline, ki nas kot družbo označujejo in nas delajo družbo.

Problem misli

Problem misli ni toliko v njihovi plitvosti ali plehkosti, niti jasnosti ali zavitosti. Problem misli je v njihovi neizrazljivosti.

Nevarnost tipkovnice

Pozor!

Zaradi namestitve te tipkovnice obstaja možnost, da z njo vnesete osebne podatke v računalnik, te podatke pa nekdo lahko izkoristi vam v škodo.

Ali res želite namestiti ta gonilnik in uporabljati to tipkovnico?

 JA    NE

Ali orodje narekuje zlorabo po tretji osebi še preden ga mi vzamemo v roke?

---
(nekoliko prilagojeno po primeru zaslonske tipkovnice Multilanguage keyboard za OS Android)

So relativnostne teorije zadosti relativne?

Vzemimo posebno teorijo relativnosti, po kateri v prostorske dimenzije enakovredno zaobjamemo tudi čas. To je zgodba o žogici, ki jo fant meče na vlaku navpično navzgor, in opazovalcu na železniški postaji v času, ko se vlak premika.

Vzemimo zadevo relativno. Torej, če se vlak premika glede na Zemljo, pomeni to s stališča vlaka, da se zemlja premika glede na vlak. (če gre za tako neprimerljiva objekta, je sicer nekoliko čudno, ampak lahko pomislimo na dve zvezdi, ki se premikata vsakaksebi). In torej prejšnji opazovalec na postaji meče žogico navpično navzgor. Kaj vidi fant z vlaka, če privzame dejstvo, da vlak miruje, Zemlja s postajo vred pa se relativno na vlak premika? Ja zdi se, da prav isto kot v prvem primeru, torej, žogica prepotuje ne le en meter navzgor in potem enega navzdol, ampak poševno gor in poševno dol. Torej hkrati dva metra in hkrati več metrov.
Ali lahko zaključimo, da se je v obeh primerih zgodilo hkrati isto in hkrati različno? Torej, da na glede na to, od kod opazujemo, z vlaka ali s postaje, se nek dogodek v sosednjem gibajočem objektu zgodi na enak način, pri nas pa enak dogodek na drugačen način.

Zamislimo si še tretjo situacijo. Da smo mi sami na žogici in smo prepričani, da žogica v bistvu miruje, vse okrog nje pa se giblje. Kako potem gledamo fanta na vlaku, ki nas meče, in kako opazovalca na postaji, ki vse skupaj opazuje. In, ali res drugače gledamo, če smo z našo žogico vred v rokah opazovalca na postaji?


In še kot vzporednico, zamislimo si potovanje po Vesolju, ko - tako se računa in dokazuje - pri veliki hitrosti čas teče počasneje, ker se čas v bistvu skrči. (To prikazujejo tudi nekateri filmi, ko ob koncu oče sreča svojo ostarelo in umirajočo hči.)
Torej, če nekdo potuje z izjemno hitrostjo, mu čas teče počasneje. Tako naj bi bilo po relativnostni teoriji. Vendar, če oni potuje, se giblje glede na nekaj, glede na neko izhodišče. Na primer na vzletišče na Zemlji. Kako je potem to, če vzamemo relativno, da če se torej neko vesoljsko plovilo goblje napram Zemlji z izjemno hitrostjo, se v bistvu Zemlja glede na tisto plovilo giblje z izjmeno hitrostjo. Torej bi moral čas na Zemlji glede na tisti čas na vesoljskem plovilu teči počasneje.

Kateri čas zdaj teče kako?
Kdo bi se v bistvu moral starati hitreje? Če sploh.
Ali teče čas, ali teče morda gravitacija?
Je gravitatacija stanje ali dogajanje?
Je morda odnos?

Je t.i. big bang na prostorsko-časovnem začetku Vesolja v bistvu začetek nečesa drugega, modra gravitacije, in ne začetek časa?

http://idejalist.blogspot.com/2012/12/posebna-relativnost.html