Zdravstveni sistem zahodnega sveta je dokaj jasno razločen na dve področji, in sicer fizične in psihične bolezni. Tako se potem ločijo tudi tipi bolnišnic. Dandanes na obeh področjih prevladuje pristop, ki mu bomo rekli fiziološki, kar pomeni, da so razlogi obolelosti v obeh primerih fiziološki - v drugem primeru osrednji živčni sistem, v prvem vse ostalo - torej telesni, in da temu sledi tudi prevladujoče zdravljenje, z medikamenti. Okrevanje je druga reč, pri obeh se "priključi" psihični pol.
Zgornja razdelitev ni prav nič jasna, in mnogi, ki se ukvarjajo z zdravjem in nezdravjem vedo, da obstaja močna povezava med t.i. fizičnim in t.i. psihičnim delom človeka. Predvsem se dokaj jasno kaže, da gre izjemno pogosto za celovite pojave, t.i. psihofizične bolezni. To v laičnih očeh dokazujejo tudi stanja človeka, ko je zaradi določenih okoliščin, ki so povsem psihčne narave, bistveno bolj podvržen fizičnim obolenjem in obratno. V bistvu gre celo zato, da fizičnih obolenj kot takšnih (razen morda poškodb) niti ni, oziroma so to ekološki procesi, ko se človekovo telo nekoliko bolj od blizu in neuravnoteženo sreča z drugimi organizmi.
Poleg navedenih pa se zdi, da bostaja še en tip bolezni, ki pa je sorazmerno na omenjene, skrajno zanemarjen in potisnjen v stran. Kaj je vzrok, je težko govoriti, morda pa je nekje v smeri nejasnosti ločevanja duha in duše kakor ga pojmujemo v zahodni helenistično-krščanski kulturi, oziroma v nekaterih jezikih - tudi slovenskem - nekoliko neposrečeno imenovanje psihičnih bolezni kot duševne, torej (morda) bolezni duše. Kar pa je celo nekoliko daleč od pojmovanja duše v teološkem smislu.
Duhovni svet je svet, ki ga zaznavamo v sebi, torej je, vendar ga ne moremo utemeljiti - vsaj zaenkrat - s preprostimi mehanicističnimi ali monističnimi vzroki človekovega živčnega sistema. Nekateri sicer trdijo, da ga, vendar z metodami, ki stojijo znotraj izbrane in določene paradigme. Da duhovni svet je, vemo, saj ga izkušamo in se ga zavedamo, in to se ga zavedamo bolj, kot ga lahko dokažemo z zaznavanjem in meritvami npr. nevronskih odzivov. Vemo, da mislimo, da čustvujemo in sočustvujemo. Vemo, da nas nekaj prizadene in razburi, vemo, da si nekaj želimo ali da nekaj razumemo. Vemo tudi, da se okrog nas nekaj dogaja, in da te reči na nas nekako vplivajo. Vemo, da lahko v sebi nekaj storimo, da lahko nekaj obrnemo, da lahko popravimo ali pokvarimo. Celo to vemo, da lahko s svojim delovanjem, besedami in celo mislimi do neke mere vplivamo na druge, včasih celo zelo močno. Prav tako je ljudem jasno, da obstaja lepota, umetnost, da obstaja izvirnost, hrepenenje, nemoč ali moč, ali stiska. Vemo tudi, da v izjemnih okoliščinah ljudje zmoremo neverjetna in fizično neobičajna ter psihično nerazumljiva dejanja, na primer žrtvovanja, izjemne stvaritve, celo t.i. čudeže.
In vse te reči, ali vsaj večina - ne obstaja samo v meni, ampak tudi v bližnjem. Iz tega nas - večino ljudi, in zaradi tega smo ljudje - napeljuje na zavedanje, da to niso samo moje lastnosti, ampak značilnost, ki se je morala nekako razviti, podedovati, prenašati.
Duhovne bolezni so odsotnost zgoraj našteta védenja.
Dunovne bolezni so dokaj drugačne od ostalih dveh tipov, fizičnih in psihičnih bolezni. Drugačne so predvsem v tem, da se zgodijo po drugačnih vzrokih, in da imajo drugačne posledice. Predvsem torej po tem, da zanje nikakor ne obstajajo zunanji vzroki, hkrati pa posledično tudi ne zunanja zdravila. Če bi se slučajno komu v mislih našel primer zunanjega vzroka, bi to ne bila duhovna, ampak psihična, "duševna" bolezen. Ta pa morda v nekaterih primerih vpliva na človekove duhovne bolezni, kakor tudi na telesne, seveda. Človek seveda ostaja celovit!
Duhovne bolezni se lahko stopnjujejo, vendar ne same po sebi, ampak jih stopnjujemo sami. A ne s siljenjem ampak, presenetljivo, z opuščanjem. To pomeni, da nekatera dejanja, ki nas delajo ljudi, opuščamo, in to celo namerno ali po nemarnem, z voljo ali v brezvoljnosti, z vestjo ali brezvestno, ki sčasom rado preraste v brezzavestno - a nikoli ne v stalno brezzavedanje, saj znotraj v človeku ostane vest, in se tudi v posebnih okoliščinah pogosto prebudi.
Čeprav bolezen nastane v človeku, se vseeno prenaša med ljudmi. Za razliko od fizičnih bolezni, kjer gre v ekološkem smislu za prenašanje tujih organizmov, in t.i. psihičnih kjer gre večkrat (tako kaže) za dedne nastavke, se duhovne bolezni prenašano presenetljivo iz in v dve skrajnosti. Namreč, po eni strani nekdo lahko zboli ob sočloveku, ki ima podobne sindrome, po drugi strani nekdo lahko zboli ob človeku, ki ima prav nasprotne sindrome. Za prvi primer razlaga ni potrebna, v družbi se to stalno dogaja. Drugi primer, obrnjena nalezljivost, pa je posebnost. Gre za to, da nekdo zboli na duhu iz nečesa, kar je podobno npr. zavisti. Morda opazuješ nekega kot-da idealnega človeka, in bi rad postal/a tak kot on/a. Ker ti to ne uspe, kar ti tudi ne more, saj je vsak človek v jedru ravno najboljši sam na sebi kakršen je, se zagreniš. In to je to. Morda je nekdo srečen, vse mu gre od rok. Tebi pa nič. Iz njegove veselosti se vate naseli jeza, razočaranje, obup nad samim sabo. To je to, duhovna bolezen. Morda je kdo v tvoji bližini ali daljini velik ustvarjalec ali športnik. Tvoji talenti na tistem področju pa so bolj ubogi. V krčevitosti vseeno in na vsak način skušaš doseči raven, ki je tistemu sočloveku dana. Trud je enormen, uspehi so borni, vsekakor neprimerljivi. Duhovna bolezen sta potem krčevitost in neuspešnost - oboje hkrati, povrh pa še velike možnosti za duševne in celo telesne bolezni. Očitno je, da so duhovne bolezni na poseben način odvisne od medčloveških odnosov, morda tudi od naših odnosov do narave.
Duhovne bolezni lahko, in občasno močno, vplivajo na družbo. Že verstva jih nekako tipajoče poznajo, morda so to t.i. naglavni grehi v krščanstvu, z latinsko kratico SALIGIA (Superbia, Avaritia, Luxuria, Ira, Gula, Invidia, Acedia), ki smo jih v slovenščino nekoliko nerodno prevedli kot napuh, pohlep, pohotnost (nečistost, poželjivost), jeza, požrešnost, zavist in lenoba. Ja, gre za človekove lastnósti, vendar tudi lástnosti, zato tem zadevam težko neposredno rečemo bolezni, saj človek - nenazadnje niti v krščasntvu, ki je te naglavnosti zbralo in posredovalo v zahodno družbo - ni v osnovi ustvarjen za bolezen, ampak za zdravje in za življenje v vsej polnosti.
Kaj lahko storimo? Medikamentov tu (še) ni. Psihično okrevanje ... morda pomaga, vendar ni popolnoma jasno, če ne gre za umanjkanje jasne ločnice med duhovno in duševno boleznijo.
Ostane samo tisto, kar je prav tako lastno človeku kot človeku. Notranja zdravila. Dobra volja, odprtost, puščanje hrepenenja, globinsko dopuščanje drugačnost in drugih, vednoznovno odkrivanje neposiljenega notranjega veselja. Tudi ta zdravila so strnjena v različnih kulturah in naukih, in jih zahodni človek pravzaprav - ne glede na izraženo pripadnost ali notranje čutenje - razume kot vero, upanje in ljubezen ter razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost. Kot vrline, ki nas kot družbo označujejo in nas delajo družbo.