Zdi se, da je sodobna zahodna potrošniška družba presegla pojem stiske. Ni je več, situacijo obvladujemo. Naravo imamo pod kontrolo, družba si je ustvarila pravne norme, pravno varnost. Izjeme so redke, in jih uvrščamo v kategorijo katastrof ali izjemnih obrobnih dejanj. Tako smo samoprepričani.
Pa vendar je tako le v površnem vsakdanu. Stisko namreč danes razumemo predvsem kot posledico in ne kot vzrok. Torej, v primeru človekovega odnosa do narave, stiske glede neposredne ogroženosti človeka ni (je ne vidimo ali pa jo, a si jo drugače razlagamo). Je pa stiska, ki je v bistvu potencialnost: v stisko bomo padli, če bomo naravo uničevali, je ne spoštovali ipd. In to nas stiska, ker bodo morda težave. Torej posledica, ki se ne bo nujno zgodila, oziroma bistveno premalo vemo, da bi lahko trdili, da se bo nekaj "hudega" res zgodilo.
V takšnih razmerah je najbolj enostaven odziv prav tisti, ki je zelo verjetno napačen: obvladovanje tistega, kar te (lahko potencialno) ogroža in ti povzroči stisko. Celo naravovarstveni stroki ni potrebno narave varovati kar tako, ampak zadostuje minimalizem, po katerem ljudi svariš pred potencialno stisko in težavami.
Ker stisko razumemo kot posledico, verjetno nismo ustrezno pripravljeni na reševanje.
In se tudi ne pripravljamo. Večina namreč - tako se zdi - te zadeve enostavno ignorira, in se seveda strašansko čudi nad krutostjo narave, ko ta prihrumi s katastrofami. A ne gre le za takšno pasivnost. Gre tudi za bistveno bolj globinsko pasivnost, ko človek o teh rečeh niti ne razmišlja, predvsem pa ne razmišlja o svoji lastni naravi. Gre za isti princip, kot se pojavlja v družbi, ko ignoriramo stisko drugih, in vidimo zgolj in izključno možnost stiske samega sebe. Ponavljam, vidimo možnost, torej potencialnost, in ne dejanskosti. In pred to stisko, v katero bomo sami potencialno padli, nas je hudo strah, in edino strah. Da so drugi v stiski, kje šele, da je preostala narava lahko v stiski, od tega dejstva enostavno zbežim.
Taka ubežnost, skrivanje, celo pred samim sabo in svojo notranjo naravo, ki sicer nenazadnje človeka dela človeka in ga po dosedanjem vedenju loči od drugih bitij, je spet odziv, ki kaže na nezmožnost reševanja katerekoli stiske, niti sedanje, v kateri so morda drugi soljudje ali druga bitja, niti ne tiste potencialne, ki bi lahko prišla. Na obe bi se morali vaditi v odgovarjanju, torej biti odgovoren. In odgovornost je aktiv v sedanjiku in ne pasiv v trajniku. Odgovornost je torej v odgovoru, in v pogovoru. Pri ljudeh v človeški komunikaciji, z drugimi bitji morda bolj v spoznavanju, opazovanju, pozornosti; nikakor ne v obvladovanju drugih, celo ne njihove stiske, ampak predvsem v obvladovanju svoje notranje narave.
Strah pred lastno potencialno stisko je skrajni globinski antropocentrizem.