Misli so resnične samo same v sebi, v njihovem prostoru in času. Njihov tok je kot nekakšen priročnik za uporabo lastnega življenja, in to ne življenja v imenovalniku, ampak predvsem v rodilniku. Ko se misli rodijo, se jim namreč odprejo neslutene možnosti. A ne za izrabo, samo za vsakdan.
Misli so celovitost in gibanje. Na videz ista je jutri drugačna kot je bila včeraj, in na pogled različne so del istega toka. Kljub svoji posameznosti, ponekod kar izrazito individualni jasnosti, jih težko iztrgaš, sploh pa ne uporabiš, brez njihovega okolja. Njihovo gibajoče okolje je interaktivno, zato posamezne zadenejo, tudi prizadenejo; vse skupaj nikoli.
Misli so človekova prvobitna notranja narava, a se vedno ustavijo daleč pred besedami in stavki, ki pa so družba, zato ostane zanje le senca, večina pa se skrije med drobno pokončnost črk in malo širšo vodoravnost vrstic in stavkov. Še največ pa v čas, ko človek preneha brati in spusti svoje misli njihovi poti.
Kaj je bilo mišljeno ti ne moreš vedeti. In kaj je neka misel zbudila v tebi, jaz ne morem vedeti. Oba veva, da se je zgodilo. Zanesljivo se zgodi pravzaprav samo to, kar je vmes, med tvojo in mojo mislijo.