Se kdaj vprašaš, kje ali kdaj je prvi korak? Kako nek posameznik začne projekt, ali družba veliko javno akcijo, na primer gradnjo avtoceste ali ustanavljanje narodnega parka? Ti kdaj pride vprašanje, kakšen splet dogodkov, notranje osebnih ali široko družbenih je potrebno, da se njihove silnice kot premice združijo v točko, iz katere potem zraste nova kakovost, nova dimenzija, sveža in prodorna miselna izvedba?
Čudno bi bilo na svetu, če bi nekdo trdil in utemeljeval, da reči nimajo začetka, da kar so, od vekomaj. Če že, bi morali pač ta vekomaj definirati, mu postaviti spodnjo mejo, začetek. To poskušajo raznorazni boljalimanj filozofi, v to skušajo verjeti in se samoprepričevati mnogi verniki in neverniki, in to bi pravzaprav zahtevala naša lastna pamet, še več, naša celotna notranjost.
Če verjameš v razvoj živega sveta, kakor nam ga je odlično predočil in utemeljil Darwin - in če se ukvarjamo za naravo, danes kar ne moremo drugače -, in če bi smel v približno tak razvojni nauk uvrstiti tudi pojav misli, pameti, človeške oblike čustvovanja in samozavedanja, prideš najprej do zaključka, da v naravi nič ne miruje. Tega zaključka sicer ni mogoče utemeljiti na drug način kot s primerjavo s tvojo lastno izkušnjo sveta. In izkušnja ti tako govori zato, ker iz nje tudi izhajaš, si in miselno greš - čeprav gre morda za paradigmo, iz katere bi najraje zbežal.
Etika ni od nekdaj. Je dejstvo ali najstvo človeka; kakor pač gledaš. Živalim ali rastlinam jo ne priznavaš. V bistvu si jo lastiš in s tem v globini zanikaš razvojni nauk, v katerega sicer verjameš in je kar del tvojega prepričanja, domnevno celo izkušnje. A ker je izkušnja po tem nauku prav tako del evolucijskega razvoja, in bo potemtakem doživela tudi svojo nadgradnjo v prihodnosti, se nanjo lahko zanašaš zgolj začasno, zgolj v časovni paradigmi sedanje stopnje razvoja človeka. Torej, danes, hkrati priznavaš preskok in hkrati zanikaš preskok.
Vseeno, etika ni od nekdaj. Nekoč je nastala, ko so se notranje silnice razmišljujočih srečale v neki točki. Morda naključni, morda - oziroma še bolj verjetno pa v tesni ekološki povezanosti predhodnih potekov vsake od njih. Moja se danes sreča s tvojo, njegovo in njeno, in njihovimi. Tudi one med sabo. Iz te točke srečanja, v kateri procesi - med ljudmi predvsem predvsem miselni, ker so besede pač zunanja skorja misli, lahko pa bi govorili tudi o čutenju, čustvih, intuiciji ... - torej procesi, se očitno sami najdejo v takšen odnos, da iz njega, torej iz odnosa med premicami naših misli, zraste nova kakovost. Tako se je rodila etika, in enkrat tudi naravovarstvena.
Verjetno filozofija ne zadostuje za prakso. Za prakso zrelih ljudi je namreč potrebna odločitev. Tvoja odločitev. In kje se tu začne naravovarstvena etika?
Ko boš naslednjič v naravi, ti bo verjetno nasproti prihajala množica odnosov med živimi bitji. Vsako ima svoje lastnosti, svoje posebnosti in skupnosti. Mnogo je takšnih, ki so daleč od zmožnosti tvojega dojemanja; bitij in odnosov. Ko ti bo morda med potjo po tej naravi prišel nasproti ptič, in bo ta potem zaradi tvojega vzklika "glej ptič" tudi hitro pobegnil - na tej točki se bo začelo tvoje vprašanje, kaj in kdaj se začne etični odnos do narave. Namreč dejstvo je, da bodo ptiči večinoma vedno bežali zaradi njihovih lastnih lastnosti, in to je povsem naravno. A dejstvo ni, da ptiči bežijo zaradi tvojega vzklika.
Na tej meji med vzklikom in nevzklikom je tvoj začetek. Tvoj pojav vzklika bi v bistvu moral srečati pojav skakljajočega ptiča pred tabo. A ga ne, zato ptič zbeži. Bil je namreč usmerjen stran od odnosa do ptiča: v najboljšem primeru v ptiča samega, še bolj verjetno pa v tvoje lastno preskakovanje misli.
Tako se premici ptičevega vedénja in tvojih "izrečenih misli" nista mogli srečati v točki, iz katere bi zrasla nova kakovost, nov odnos med teboj in nekim naključnim bitjem. Če bi se - in če bi se, bi to nedvomno opazil - bi bilo srečanje etično.
Kako potemtakem? Nikoli enako, vedno dinamično, gibajoče. Vsekakor pa prej v smer spraševanja kot odgovarjanja. In bolj v smer hkratnega prihajanja in odhajanja, kot stanja.
Naravovarstvena etika se torej začne natančno na točki, ko se dogajanje znotraj tebe postavi v avtentično okolje dogajanja zunaj tebe. Naravovarstvena etika se začne in dogaja povsem ekološko.