Verjamem, da se večkrat ustaviš ob besedah in stavkih, ki so na nek način del naše civilizacije, ki nam brez dolgoveznosti zadenejo misel ravno tja, kamor je potrebno. Naši duhovni predniki Srednjega Vzhoda so tako v svoje svete spise zapisali geslo, ki ga je kasneje morda najbolje povzelo krščanstvo, in sicer ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Če stavek na hitro ošvrkneš, se zdi nekako banalen, nepomemben, vsakdanji, "itak". In potem greš mimo, in se nič posebnega ne zgodi. Ja, pač ljubiš, paš veš, da ljubiš, druge, in malo tudi sebe, ali oboje, ali ... kaj pa veš... O ljubezni do bližnjega govori danes pravzaprav vsaka moralka in vsaka etiška razprava filozofa s takim ali drugačnim prepričanjem.
A malo jih govori o ljubeni do sebe. Stavek namreč postavlja primerjalno normo, ki vsebuje tudi - in predvsem - vprašanje, koliko je treba ljubiti sebe, da lahko prav toliko ljubiš bližnjega.
Se kaj ljubiš? je danes nemogoče in skoraj pregrešno vprašanje. V kontekstu etičnega obnašanja velja kot sebičnost, celo kot ignoranca vseh bližnjih. Zdi se, da hočeš kar zbežati od misli ljubezni do sebe, ker enostavno veš, da se imaš kljub vsej dobri volji nekoliko preveč, in hkrati tudi veš, da moraš ta "preveč" nekako skriti, sicer te lahko družba označi za sebičneža - kar seveda lahko izpade še huje, kot notranje čutenje.
Ko ljudi srednjih let, ali celo mlajše, v pogovoru zasačiš pri pogovoru o službi, se zadeva v mnogih primerih obrne v pogovor o upokojitvi. Vsak rad pove, koliko mu še manjka do penzjona, če seveda oblast ne bo določila drugače. Podobno dijake: vsi, skoraj vsi, čakajo počitnice. In če pogledamo vsakodnevne dogodke: v službi mnogi čakajo uro zaključka, mukotrpno, pa čeprav jim bo potem morda popoldne celo dolgčas. Pred desetletji je bilo v neki tovarni na Slovenskem celo tako hudo, da so ljudje že ob 12h zaključili delo, v 15 minutah pospravili in potem več kot uro in pol čakali pred rampo. Ni čudno, da je tista, sicer zelo velika tovarna, tako rekoč popolnoma propadla. No, tudi pred dvanajstno se niso ravno pretrgali.
Je mogoče, da se v civilizacijskem reklu o ljubezni do bližnjega in sebe skriva navodilo, da ljubezen do sebe in do bližnjega vodi v propad, če se ne zgodi zdaj, in to vsak zdaj posebej, v popolnem sedanjiku? Je mogoče, da ljubiti sebe v prihodnosti, torej med počitnicami, popoldne, v penzjonu, ... ne velja? Je mogoče, da je odlaganje ljubezni do sebe v prihodnost, namesto da bi bilo pristno samospodbujevalno hrepenenje, rojeva v sedanjosti nepopisno trpljenje, ki se ga na koncu naleze tudi tisti čas, ki ga tako hudo težko pričakujemo, torej čas, ko bomo imeli sebe res radi. In bližnjega. Je mogoče, da s prelaganjem česarkoli v prihodnost, nalagamo sedanjemu trenutku večjo težo, kot nam jo nalaga življenje samo?