Vsak se boljkotne strinja, da so težave običajen del vsakdana in daljših razdobij, nekatere celo življenjske in po sedanjih merilih ali s t.i. človeškimi močmi nerešljive.
Težave običajno skušaš rešiti, in vsebinsko gledano za to obstaja več poti, splošno gledano pa dve. En način bomo imenovali najski, drugega pa dejski. Najski način je tisti način, ko se skušaš težav rešiti. Dejski je takšen, v katerem skušaš težavo rešiti. Razlika je diametralna in si jo po kratkem razmisleku lahko takoj razjasniš.
V praksi je se ta bistvena razlika pokaže v smeri odnosa, kakršnega vzpostavljaš s težavo. Najsko reševanje poteka v preprostem vsakdanu tako, da imaš vedno neke izgovore, celo kar serijsko in morda kar podzavestno pripravljene. Bolj če je težava zoprna, večji je tvoj nabor izgovorov in bolj so izgovori prefinjeni. Najbolj se ti zakoreninijo tisti, kjer sebe prepričaš, da tak/a si, da drugače ne more biti, da so to dejstva (čeprav ravno niso dejstva, ampak najbolj trdovratna najstva). Dejsko reševanje je tisto, ko smer odnosa obrneš, ko se torej poglobiš v zadevo, jo po svojih zmožnostih - in te zmožnosti so presenetljive! - opredeliš, in na osnovi dejstev začenš - običajno postopoma - zadevo luščiti proti jedru. Ni nujno, da prideš do jedra, vsekakor pa se težava na ta način rešuje tako, da v notranjosti čutiš "njen" odziv, da torej odnos težave postane nekako dvosmeren - in s tem se nekdanja težava ne neposredno reši, ampak v bistvu uravnoteži v naše dojemanje. Vse to poteče skorajda samodejno.
Nasproti temu pa za najsko reševanje potrebuješ silno veliko energije, ki jo je v reševanje potrebno vlagati. Jasno, vlagaš jo v reševanje samega sebe pred težavo, in za premagovanje same/ga sebe je - to medna vemo vsi - potrebno ravno največ energije.
Še posebej zahtevno in energetsko izredno potratno je najsko reševanje, ki bi mu lahko rekli supervizorstvo. Torej takrat, ko pri reševanju težav niti nisi več na ravni reševanja samega sebe, ampak postaneš nekakšen nadzornik, supervizor, ki ima vse pod nadzorom, samodomnevno vse težave, predvsem svoje lastne težave in pa druge, ki skušajo težave reševati. Nemalokrat se zdi, da ti lahko tak pristop do odnosov s težavami postane način življenja.
Razlikovanje med dejskim in najskim pristopom je sicer relativno preprosto, čeprav se ti diametralnost, zanimivo, silno rada skrije. Za odkritje in vedno znovno odkrivanje je potreben najprej pogum, in to tisti najbolj kratek trenutni pogum, ki ga boš zlahka razumel/a kot trenutek odločitve. Odnos do težav namreč ni tvoja lastnôst, ampak tvoja odločitev.