Na področju obrti še danes v mnogih deželah veljajo neredko
nenapisana pravila, cehovska pravila. Kljub medsebojni konkurenci, in to ostri
konkurenci, si stanovska družba med seboj pomaga in je solidarna, ustvari pa se
tudi nekakšna kakovostna hierarhija. Sploh složni pa so v nastopanju na tujih
trgih, še bolj pa pri zatiranju šušmarjev. Zamisel sama na sebi očitno sploh ni
slaba in dejansko pomaga h krepitvi gospodarstva ali neke znanosti. Sama na
sebi, pravim, in na podlagi notranjega skorajda samodejnega delovanja in
uravnotežanja.
V državah, ki so znane po večdesetletnih ekperimentih
različnih tipov t.i. socializmov, torej z vrha nadzorovano uravnotežanje
celotne družbe, se je izkazalo, da je tudi narava dela in posameznih znanj,
obrti, ustvarjanja in vseh teh človekovih dejavnosti, deluje zelo podobno kot
narava, kot ekosistemi. Torej v stalni težnji proti dinamičnemu ravnovesku.
Ali smeš nekaj delati, česar ne znaš ali ne zmoreš? Ali
navdušenje ali dober namen zadostujeta, da se nečesa lotiš, kar vpliva na
druge, kar povzroča v neki družbi določene spremembe? Ali smeš stati na mestu,
ki ni tvoje, ki ga kot svojega nisi spoznal, niti ti ga niso dodelili drugi?
Ali smeš povedati to kar misliš, brez da bi prej premislil? Se smeš delati
otročjega, če si odrasel, ali pa moškega, če si ženska? Taka in podobna
vprašanja si misleci zahodne civilizacije zastavljajo že od nekdaj, spošno
ljudstvo pa vede ali nevede naletava nanje, najpogosteje pa odgovarja z
diametralno nasprotnimi odgovori, predvsem pa z zmedo v glavi in umikanjem v
dejanjih.
Ne gre namreč za neposredno vprašanje, če smeš, ampak za
vprašanje, ali imaš zadosti – torej v dialogu z okolico – osnov, naravnih
danosti in kompetenc, da nekaj delaš ali se za nekaj imaš. Obrtniški, umetniški
in podobni cehi so to dobro vedeli, ne da bi vedeli: to je (bil) njihov način
življenja.
Danes se greš politika, ne da bi vedel, kako družba deluje.
Igraš se velikega vodjo gospodarske družbe brez znanja o notranjih človeških
odnosih, hkrati še morda s silno malenkostnim znanjem o poslovanju in trgih. Uradniki
in uradnice se morda nagibajo k manekenstvu, čeprav nimajo potrebnih atributov,
še manj jih davkoplačevalci za to plačujejo. Proglašaš se za umetnika a se pri rezultatih
že jutri izkaže do dna obupujoča plitkost včerajšnje predstave, ki zazeva v
tebi in odjemalcih. Oznanjaš, da si nepogrešljiv pri načrtovanju megalomanskih
ali vsakdanjih težav, a se izkaže, da gre boljkotne za presedanje od
včerajšnjega udobnega stola na jutrišnjega. Morda se ti zdi, da si spoštovan
zdravnik ali znanstvenik, pa se za tvoje znanje izkaže, da je ostalo nekje v
preteklosti, če ne celo skrito za elegantno in pomenljivo obleko.
Avtomobilov ne morejo popravljati ljudje, ki ne ločijo
alternatorja od menjalnika ali kompresorja za klimo; poznavanje in občudovanje množice
tipov avtomobilov različnih znamk niti približno ne zadostuje. Harfe ne more
izdelati nekdo, ki ne loči strune od pedalnega mehanizma; niti potrpežljivost
poslušanja – pa naj bo glasba še bolj romantična – ne zadostuje. Otrok ne more
vzgajati človek, ki ne prenaša pubertetniških muh in nedoumljive inovativnosti
mladosti. ... In kako naj veterinar ali farmacevt predpiše pravo zdravilo, če
ne razume delovanja posameznih organov, celic, organelov, predvsem pa njihovih
interakcij v živali, rastlini ali človeku, in če ne upošteva ekosistemske
vpetosti bitja?
Kaj naj torej? Je najbolje, če vse skupaj opustiš, če se
vsedeš v kot in počakaš, da mine to bedno, ničvredno življenje polno neznanja
in neposobnosti in nevrednosti?
Pravzaprav ne. Odgovor je namreč v vprašanju. A ne v zvitem
vprašanju, ko na druge prelagaš delo iskanja odgovora, ki bi ga moral sam
opraviti. Ne, ampak učenje, trud za odprtost, trud za spoznavanje odnosov,
razpoložljivost za novo, inovativno v tebi in v okolici, in skratka vse kar te
obdaja. Učenje v ponižnem spraševanju in iskanju. Odprtost v tisto kar je, ne v
podobo, ki si jo sam sebi ustvarjaš o nečem tam zunaj. Spoznavanje s pogledom
od zunaj in povezovanjem od znotraj, v lastni inovativnosti. Vse te nastavke
imaš, ker si človek.