Narava nima intrinzične vrednosti

V okoljskih in naravovarstvenih krogih se zadnjih nekaj let vse pogosteje uporablja pridevnik intrinzičen, in to v pomenu lasten, sebi bistven, notranji ... O intrinzičnem govorimo takrat, ko želimo zanikati instrumentalno, torej, v naravovarstvu je na eni strani uporabna vrednost narave za človeka, na drugi strani intrinzična.

Seveda obstajajo različne razlage, kaj naj bi sploh to pomenilo, najbolj radikalne pa so kritike, da človek pravzaprav ne more vedeti, kaj je naravi vredno in njej sami pomembno. In to je v bistvu res. Na koncu se izkaže, da morda naravovarstveniki sploh ne vemo, kaj je dobro za naravo, in se odločamo zgolj teko, kot mislimo, da naj bi bilo za naravo dobro. Kako to je in kako mislimo, pa smo seveda ljudje omejeni na svoje misli in družbeno okolje, ki smo ga ljudje sami sooblikovali. Žal. Ali ksreči.

Čeprav se izrazoslovje rado udomači, je nevarno, da postane domače napačno pojmovanje besede. Takih primerov imamo zelo veliko, tudi v naravovarstvu. No, pri intrinzičnosti ne gre za napačno razumevanje besede, niti za morebitno nezmožnost človeka, da spoh to spozna. Tu gre za napačno prisojanje.

Narava namreč ne more imeti instrinzične vrednosti. Narava je samo pojem, pa naj zgleda še tako konkretna in materialno dokazljiva. Seveda ima vrednost, ampak ta vrednost ni lastna, sploh pa ne samolastna. Narava kot celota je najmanj taka, da bi sama na kakršenkoli način lahko vedela zase. Ja, zdi se, in to kar precej očitno in tudi človekova izkušnja ob komunikaciji je takšna, da se na svoj način sebe zavedajo druga živa bitja. Primatom in sesalcem smo sploh dovolj blizu, da so celo reakcije podobne. O takšnem zavedanju potem lahko posredno sklepamo tudi za druga bitja, le naše dojemanje je še bolj omejeno. Vsekakor se vsako živo bitje na svojstven način zaveda življenja, saj ga sicer ne bi skušalo ohranjati - bodisi osebkovega, bodisi potomcev, bodisi vrste. Vse živo teži k samoohranjanju, in če tako teži, mora biti nekakšen vzrok, nek razlog. Ampak narava kot celota, to pa zaenkrat ni nobenega dokaza, da bi težila k samoohranitvi. Tudi nima pomena in smisla, saj njeni posamezni živi deli za to že kar nekaj časa uspešno skrbijo. Tudi človek.

Če ni samolastnosti, tudi ne more biti vrednotenja te samolastnosti.

Prisojanje je napačno tudi v smislu dvojnega prisojanja. V sedanjem smislu se namreč človek, ki govori o intrinzični vrednosti narave, samega sebe izloči iz narave. To pa ni mogoče, saj smo njen povsem soodvisni del. Torej, sploh ni naspotja od instrumentalne vrednosti. Celo oboje hkrati je lahko. Vrednost je samolastna, ampak tisto reč lahko uporabljamo, se nam tudi pusti uporabljati, ali celo moramo uporabljati za preživetje. Torej je instrumentalna.

Obramba in najboljši napad

Človek včasih stopi sočloveku v obrambo. Se že kaj zgodi, da misliš, da jo potrebuje. Na primer, da ga blatijo, da mu delajo krivico ali ga zanemarjajo. Ob dobrem delu se počutiš dobro, na tihem celo pričakuješ nekakšno hvaležnost, čeprav bi ti bilo kar lažje, če ti hvaležnosti ne bi na koncu nihče izražal.

Človek stopi v obrambo tudi določeni ideji. To pomeni, da se ti zdi, da so nekatere zadeve tako pomembne, da jih je vredno braniti. V teh primerih kakšne hvaležnosti ni mogoče pričakovati. Ideja je pač imaginarna reč, obstaja nekaj časa, posem jo zgodovina ali moda ali boljša ideja povozijo.

Človek včasih brani tudi sebe. Morda potrebuješ to obrambo, morda gre za kašno idejo, ali pa preprosto za tvoje stanje, v katerem ti drugega kot obramba ne preostane več. To je pravzaprav žalostno, a v odnosu do drugih se zdi vseeno nekoliko bolj dostojno kot napad.


Včasih pa se zdi, da se obramba razume kot napad. Človek ali ideja se izkažeta za drugačno, kot si si prvotno predstavljal. Je možno, da človek uživa v trpljenju in mu tvoja obramba povzroči težave, ker ne bo mogel več občudovati sebe v svojem trpljenju? Edini stvari, ki mu še preostane? Ali pa ideja, je tako radikalno drugačna, da enostavno ne prenese, da bi jo kdo kakorkoli branil, zagovarjal ali posegal vanjo? Nenazadnje, ali meni samemu v nekaterih primerih sploh ni do tega, da bi se branil? Pač pustiš življenju svojo pot?

Morda je na koncu napad boljši kot obramba. Trpeči človek bo vedel, da ga ne želiš braniti, ampak da napadaš njegovo trpljenje. Ideja se bo morala boriti s tvojo napadalno idejo, s konkurenco. Če bo nasprotna, se bi iz dialektike razvila nova kakovost. Če bo vzporedna, se bosta ideji medsebojno krepili. Končno, tudi sebe - je najbolje - da se človek stalno napada, kot pa brani. So vsaj rezultati.

Misliti lahkotno

Saj ste že kdaj srečali človeka, ob katerem se vam je zdelo, da je vse tako lahkotno, tako preprosto, tako pristno? Se vam je zdelo, da njegove ali njene misli prihajajo brez vsakega napora, brez kompliciranja in zadušljivosti? Pa ne da bi šlo za kaj plehkega. Ne! Gre za velike globine, hudo resničnost, preplet vsakdanjika v njegovih težkih in veselih dogodkih, tek življenja v krutih in sproščujočih trenutkih. A vseeno, v tako odprti obliki, da postane še naše življenje bolj živo.


Zdi se, da je takšnih ljudi malo in nemara se nihče ne rodi že takšen. Zdi se nam celo, da bi bilo na tem svetu bistveno lepše, če bi jih vendarle bilo kaj več. Zdi se še naprej, da takih ljudi hočemo, ker v nas zbujajo optimizem in vsaj hrepenenje po boljšem, če že to samo ne more priti.

A vse to je kaj malo res. Lahkotnost, pristnost, iskrenost človeka ni nikoli, ponavljam, nikoli, posledica lahkotnosti. Vedno, ponavljam, vedno je posledica stiske in trpljenja. Kdor ni okusil teže, ne ve, kaj je lahkotnost. In ker niti zavestno ne ve niti je intuitivno ne dojema, je enostavno ni zmožen. Lahkotnost je samo iz življenja, ki pa je, kakršno je. Lahkotnost misli, besed in dejanj je odločitev v težavnosti in samo težavnost omogoča njeno odločitev. Sicer enostavno ne obstaja.

Ko me ni ...

... svet ravno tako teče naprej.

Ljudje imamo čudno predstavo o svetu okrog nas. Mnogi mislijo, da se brez njih ne zgodi nič. Torej, če manjkam nekaj tednov, se v podjetju prav nič ne premakne. Če mama ne pospravlja in ne kuha se zdi, da nihče drug tega ne dela in so otroci lačni. Če župnik ne organizira dejavnosti, se mu bo zdelo, da je njegova gmajna povsem zaspala. Tudi na zdravstvenem področju (in vseh ostalih) se zdi, da se dogaja le takrat, ko minister ali ministrica stopita pred kamere; sicer pa okrog hodimo bolni in polomljeni. Da ne govorim o kakšni Ameriki: se poleg tamkajšnjega predsednika sploh še kaj dogaja?

Morda je včasih res tako, da si ljudje ob odsotnosti "šefa" kaj privoščijo. Ampak večrat je tako, da gre le za šefovo percepcijo, in promocijo te percepcije. In to dvoje se lepo uskladi: oboji imajo kaj od tega: prisotni in odsotni. Svet pa teče naprej.

... se nič ne zgodi, kot bi se zgodilo, ko/če bi bil/a.

Je pa dejstvo, da ni nič narejenega, če me ni. Ampak tokrat gre za drugačen "ni". Namreč, če nisem pri stvari, ki jo delam, iz tiste stvari ne bo veliko. Ali pa res nič. To velja ne glede na (moj) prostor in čas.

Nauk na kratko: bodi!

Trump, ali politika proti politiki?

Verjemite, tele okoljske zadeve so en velik nateg. (In oprostite izrazu). Vendar ne gre za nateg po vsebini, ampak po pristopu in dojemanju. Filozofi bi rekli, da gre za epistemološki problem in ne ontološki. A se zdi, da je celo epistemologija, torej odgovarjanje na vprašanje, kaj smo sploh zmožni dojemati, deli na več plasti.

Malokdo - če sploh - od ljudi ve, kaj se v naravi res dogaja. In še, če kdo kaj ve, je tako zunaj prevladujoče (?politične) paradigme, da mu/ji ne ostane drugega kot umik.

Tudi vrhunski raziskovalci, na katerih besedo največ damo, so žal specializirani v svoje ozke discipline; še več, v povsem določeno specialnost nekega delčka narave. Večina raziskav še vedno vztraja na analitiki. Njihov končni produkt analize so rezultati analize, ki samo izgledajo kot sinteza. Pa so daleč od tega, kljub morebitno lepi interpretaciji. Večina ljudi na zahodu se nas je tako oddaljila od konkretne narave, da je sploh ne občutimo več, kaj šele, da bi z njo konkretno živeli.

Na ekonomsko razvitem zahodu smo naravo tako objektivizirali, da je res postala predmet, pred - met. Dobesedno, kot beseda kaže: mečemo jo predse.

Saj ne gre toliko, za to, da jo (?pretirano) izkoriščamo. Problem postaja, da težav ne rešujemo tam, kjer je treba, ampak tam, kjer naj bi bilo treba po našem prepričanju. In pri tem ni pomembno, kaj, kako in kje rešujemo, ampak je pomembno naše prepričanje.

Mar ni vrstni red postal napačen? Na prvem mestu se najprej v nekaj prepričamo, kar naj bi bilo, potem nekako delujemo, kot pač je.

Danes je večina ljudi prepričanih, da je težave z naravo treba reševati s politiki. Da je to edina pot in edini način. Pravzaprav so si politiki sami in bržkone z veseljem privzeli to "pomembno" nalogo, v katerih se lahko obetajo pomembne "zmage". Mi, volilci in davkoplačevalci pa ostajamo njihovi navijači. Nič nam ni treba storiti. Samo na postavljene tribune se vsedemo in čakamo. In navijanje je enako dobro utečeno kot igra; in enako dobro organizirano.

 

Uspeh t.i Pariškega sporazuma se nam ne zdi v tem, da bomo v človekov odnos do narave vnesli neka nova spoznanja ali nujno delovanje oziroma opustitev določenih dejanj. Ne. Politični sporazum je v tem, da se diplomacija medsebojno sporazume. Da podpišejo, da ratificirajo. Ja, da naravo vzamejo v svoje politično kolesje, in navijaško. Sporazumno smo se sporazumeli. In ploskali sami sebi. Rio, Kyoto in Kobenhaven so že davna preteklost. Smo izpolnili kaj več kot tisto, kar smo se sporazumno sporazumeli? Se je trend uničevanja - tudi v epistemološkem smislu, če ontološkega pač ne zmoremo - že sploh kam obrnil? Ali vsaj ustalil?


Morda pademo na obeh ravneh, ontološki in epistemološki. Tako Trump in somišljeniki na eni strani, kot tudi njegovi nasprotniki so potem samo logična posledica potencirane razdvojenosti Zahoda.

Moja in tvoja dejanja v odnosu do narave so povsem neodvisna od politike.
K sreči nas narava varuje bolje, kot mi varujemo njo.

Konec informacijskih projektov za 10€

EU sredstva so še vedno vabljiva za marsikatero lokalno skupnost, večjo nevladno organizacijo ali ustanovo. Namen je prav tako še vedno jasen: mreženje sorodnih idej po Evropi z namenom večje uspešnosti in konkurenčnosti združbe držav proti drugim svetovnim velikanom. Plleg naštetih, lahko v EU finančno shemo vstopa tudi država. Vendar so pravila običajno drugačna. Ustanove konkurirajo med seboj na razpisih oz. na nekakšnem denarno-projektnem trgu, država si sredstva deli sama v okviru neke dogovorjene sheme.

Vsak projekt ima svoj začetek. Takrat so sodelujoči navdušeni predvsem nad uspehom kandidature. Obetajo si velike pridobitve, zadovoljni so s številkami, ki stojijo v odločbah ali pogodbah. Načrtujejo podrobnosti, izvršilne akcije, prirejajo novinarske konference, kjer razpredajo o uspehih, kadrovskih krepitvah, prihodnosti. Obvezno - ja, to je obvezno - mora imeti EU projekt spletno stran.

Vsak projekt ima tudi čas izvajanja. Takrat se delovna ekipa sooča najprej s seboj in medsebojnimi odnosi, v naši državi tudi z odnosi med projektno skupino in ostalimi javnimi uslužbenci v ustanovi, predvsem pa naj bi se ukvarjali z deležniki, torej s tistimi, ki so jim rezultati končno namenjeni. V mnogih projektih je problemov relativno malo. Po eni strani so sredstva glede na integralni del proračuna tiste ustanove običajno malenkostna, po drugi strani gre za enkratne akcije, in tudi če bi bile težave večje je jasno, da jih bo enkrat konec. Po tretji strani se je večina prepričala, da je pri EU sredstvih poglavitno pravilno administrirati, ostalo pa bo že kako.

Vsak projekt ima tudi konec. No, dva konca. najprej se zaključi, potem pa se s strani izvajalca še napiše in izpogaja končno poročilo, s strani EU pa posredno ali neposredno poravna denarne obljube.

Kaj pa zdaj?

Po desetletju in pol aktivne udeležbe države pri mrežnih EU sredstvih se zdi, da nič. Ustanove, ki so operirale z nekaj 100.000 ali milijoni skupnih sredstev, naenkrat nimajo niti 10€ na leto, da bi plačale domeno spletne strani. Morda se kje še slučajno nahaja kakšno vmesno poročilce, v arhivih medijev pa kakšna novica. Vsebina pa izgine.

Pa kaj zato, bomo rekli?

V redu, če gre to za neko zaključeno vsebino, ki se potem integrira v splošno dobro, ni problem. Tudi ni problem, če gre za kakšne lokalne zadeve, ki se potem urejajo lokalno po drugih poteh. Človek (se) že (z)najde.


Problem je, če gre za zbrane podatke. In problem je predvsem, če je tak projekt zbiranja in nudenja podatkov z EU sredstvi delala država in v tem okviru pripravi neke vsebine, ki so (bile) za državljane res koristne. In potem se zgodi, da državljanom - ravno, ko se navadijo - tiste vsebine naenkrat izginejo. Ravno, ko postane zadeva zanimiva in uporabna.


Zaradi 10€ ...

Nauk: država sistemskih informacijskih in podatkovnih projektov ne bi smela izvajati s projektnimi sredstvi drugih proračunov.

Nauk 2: informacijski in podatkovni projekti ne morejo imeti zaključka.