Saj ste že kdaj srečali človeka, ob katerem se vam je zdelo, da je vse tako lahkotno, tako preprosto, tako pristno? Se vam je zdelo, da njegove ali njene misli prihajajo brez vsakega napora, brez kompliciranja in zadušljivosti? Pa ne da bi šlo za kaj plehkega. Ne! Gre za velike globine, hudo resničnost, preplet vsakdanjika v njegovih težkih in veselih dogodkih, tek življenja v krutih in sproščujočih trenutkih. A vseeno, v tako odprti obliki, da postane še naše življenje bolj živo.
Zdi se, da je takšnih ljudi malo in nemara se nihče ne rodi že takšen. Zdi se nam celo, da bi bilo na tem svetu bistveno lepše, če bi jih vendarle bilo kaj več. Zdi se še naprej, da takih ljudi hočemo, ker v nas zbujajo optimizem in vsaj hrepenenje po boljšem, če že to samo ne more priti.
A vse to je kaj malo res. Lahkotnost, pristnost, iskrenost človeka ni nikoli, ponavljam, nikoli, posledica lahkotnosti. Vedno, ponavljam, vedno je posledica stiske in trpljenja. Kdor ni okusil teže, ne ve, kaj je lahkotnost. In ker niti zavestno ne ve niti je intuitivno ne dojema, je enostavno ni zmožen. Lahkotnost je samo iz življenja, ki pa je, kakršno je. Lahkotnost misli, besed in dejanj je odločitev v težavnosti in samo težavnost omogoča njeno odločitev. Sicer enostavno ne obstaja.