2. jun. 2017

Trump, ali politika proti politiki?

Verjemite, tele okoljske zadeve so en velik nateg. (In oprostite izrazu). Vendar ne gre za nateg po vsebini, ampak po pristopu in dojemanju. Filozofi bi rekli, da gre za epistemološki problem in ne ontološki. A se zdi, da je celo epistemologija, torej odgovarjanje na vprašanje, kaj smo sploh zmožni dojemati, deli na več plasti.

Malokdo - če sploh - od ljudi ve, kaj se v naravi res dogaja. In še, če kdo kaj ve, je tako zunaj prevladujoče (?politične) paradigme, da mu/ji ne ostane drugega kot umik.

Tudi vrhunski raziskovalci, na katerih besedo največ damo, so žal specializirani v svoje ozke discipline; še več, v povsem določeno specialnost nekega delčka narave. Večina raziskav še vedno vztraja na analitiki. Njihov končni produkt analize so rezultati analize, ki samo izgledajo kot sinteza. Pa so daleč od tega, kljub morebitno lepi interpretaciji. Večina ljudi na zahodu se nas je tako oddaljila od konkretne narave, da je sploh ne občutimo več, kaj šele, da bi z njo konkretno živeli.

Na ekonomsko razvitem zahodu smo naravo tako objektivizirali, da je res postala predmet, pred - met. Dobesedno, kot beseda kaže: mečemo jo predse.

Saj ne gre toliko, za to, da jo (?pretirano) izkoriščamo. Problem postaja, da težav ne rešujemo tam, kjer je treba, ampak tam, kjer naj bi bilo treba po našem prepričanju. In pri tem ni pomembno, kaj, kako in kje rešujemo, ampak je pomembno naše prepričanje.

Mar ni vrstni red postal napačen? Na prvem mestu se najprej v nekaj prepričamo, kar naj bi bilo, potem nekako delujemo, kot pač je.

Danes je večina ljudi prepričanih, da je težave z naravo treba reševati s politiki. Da je to edina pot in edini način. Pravzaprav so si politiki sami in bržkone z veseljem privzeli to "pomembno" nalogo, v katerih se lahko obetajo pomembne "zmage". Mi, volilci in davkoplačevalci pa ostajamo njihovi navijači. Nič nam ni treba storiti. Samo na postavljene tribune se vsedemo in čakamo. In navijanje je enako dobro utečeno kot igra; in enako dobro organizirano.


Uspeh t.i Pariškega sporazuma se nam ne zdi v tem, da bomo v človekov odnos do narave vnesli neka nova spoznanja ali nujno delovanje oziroma opustitev določenih dejanj. Ne. Politični sporazum je v tem, da se diplomacija medsebojno sporazume. Da podpišejo, da ratificirajo. Ja, da naravo vzamejo v svoje politično kolesje, in navijaško. Sporazumno smo se sporazumeli. In ploskali sami sebi. Rio, Kyoto in Kobenhaven so že davna preteklost. Smo izpolnili kaj več kot tisto, kar smo se sporazumno sporazumeli? Se je trend uničevanja - tudi v epistemološkem smislu, če ontološkega pač ne zmoremo - že sploh kam obrnil? Ali vsaj ustalil?


Morda pademo na obeh ravneh, ontološki in epistemološki. Tako Trump in somišljeniki na eni strani, kot tudi njegovi nasprotniki so potem samo logična posledica potencirane razdvojenosti Zahoda.

Moja in tvoja dejanja v odnosu do narave so povsem neodvisna od politike.
K sreči nas narava varuje bolje, kot mi varujemo njo.