23. jun. 2017

Narava nima intrinzične vrednosti

V okoljskih in naravovarstvenih krogih se zadnjih nekaj let vse pogosteje uporablja pridevnik intrinzičen, in to v pomenu lasten, sebi bistven, notranji ... O intrinzičnem govorimo takrat, ko želimo zanikati instrumentalno, torej, v naravovarstvu je na eni strani uporabna vrednost narave za človeka, na drugi strani intrinzična.

Seveda obstajajo različne razlage, kaj naj bi sploh to pomenilo, najbolj radikalne pa so kritike, da človek pravzaprav ne more vedeti, kaj je naravi vredno in njej sami pomembno. In to je v bistvu res. Na koncu se izkaže, da morda naravovarstveniki sploh ne vemo, kaj je dobro za naravo, in se odločamo zgolj teko, kot mislimo, da naj bi bilo za naravo dobro. Kako to je in kako mislimo, pa smo seveda ljudje omejeni na svoje misli in družbeno okolje, ki smo ga ljudje sami sooblikovali. Žal. Ali ksreči.

Čeprav se izrazoslovje rado udomači, je nevarno, da postane domače napačno pojmovanje besede. Takih primerov imamo zelo veliko, tudi v naravovarstvu. No, pri intrinzičnosti ne gre za napačno razumevanje besede, niti za morebitno nezmožnost človeka, da spoh to spozna. Tu gre za napačno prisojanje.

Narava namreč ne more imeti instrinzične vrednosti. Narava je samo pojem, pa naj zgleda še tako konkretna in materialno dokazljiva. Seveda ima vrednost, ampak ta vrednost ni lastna, sploh pa ne samolastna. Narava kot celota je najmanj taka, da bi sama na kakršenkoli način lahko vedela zase. Ja, zdi se, in to kar precej očitno in tudi človekova izkušnja ob komunikaciji je takšna, da se na svoj način sebe zavedajo druga živa bitja. Primatom in sesalcem smo sploh dovolj blizu, da so celo reakcije podobne. O takšnem zavedanju potem lahko posredno sklepamo tudi za druga bitja, le naše dojemanje je še bolj omejeno. Vsekakor se vsako živo bitje na svojstven način zaveda življenja, saj ga sicer ne bi skušalo ohranjati - bodisi osebkovega, bodisi potomcev, bodisi vrste. Vse živo teži k samoohranjanju, in če tako teži, mora biti nekakšen vzrok, nek razlog. Ampak narava kot celota, to pa zaenkrat ni nobenega dokaza, da bi težila k samoohranitvi. Tudi nima pomena in smisla, saj njeni posamezni živi deli za to že kar nekaj časa uspešno skrbijo. Tudi človek.

Če ni samolastnosti, tudi ne more biti vrednotenja te samolastnosti.

Prisojanje je napačno tudi v smislu dvojnega prisojanja. V sedanjem smislu se namreč človek, ki govori o intrinzični vrednosti narave, samega sebe izloči iz narave. To pa ni mogoče, saj smo njen povsem soodvisni del. Torej, sploh ni naspotja od instrumentalne vrednosti. Celo oboje hkrati je lahko. Vrednost je samolastna, ampak tisto reč lahko uporabljamo, se nam tudi pusti uporabljati, ali celo moramo uporabljati za preživetje. Torej je instrumentalna.