Katastrofizmi

Bilo bi zanimivo filozofirati o grožnjah, ki se ne uresničijo, pa jih v okoljevarstvu še kar naprej ponavljamo.
Ali o avtoritetah s področja humane etike, ki na račun poniževanja ostale narave skušajo povzdigniti vrednost človeka.
Ali o neposrednem političnem okoriščanju na račun dejanske ranljivosti in prizadetosti narave .

To so katastrofizmi.

Morda tudi o neznanju množic, ki v svoji nemoči nasedajo spet in spet tistim, ki bi jih morali pravilno podučiti.


Kaj pa o popolnoma drugih ciljih, ki jih predvsem se v tako imenovani družbeni ali aplikativni ekologiji tako pridno množijo? Vse pogostejši kvazistrokovnjaki in na hitro priučeni spoznavalci narave. Saj ni nič narobe, če je človek ljubitelj. A brez poglobljenega znanja in zdrave notranje drže dober namen na papirju ne zadostuje. Še včeraj so streljali ali sekali brez podatkov in če le mogoče brez naravi vzporednih načrtov, danes bodo varovali. Še včeraj so skakali in vreščali ob ognju in vabili kupe pločevine v dotlej sebi namenjen gozd, danes so varstveniki. Ali si utirali kolesnice po gamsovi stečini - danes jo bodo varovali.
?
Morda danes, ko je ni treba, ko zadosutje papir.
Jutri vprašanje, ko narava pride sama.

To so katastrofe človeka.

Volitve so odločene

602.000 volilcev ZPIZ
127.000 volilcev ZZZ
160.000 volilcev UDU+UJU
------------------------
889.000 skupaj nujnih podpornikov vsakokratne oblasti, ne glede na to, katera ali kakšna je.

Če je skupaj 1.710.000 volilnih upravičencev je ostanek (prostih) volilcev enak 821.000 (= 48%).


ZPIZ Zavod za pokojninsko zavarvoanje
ZZZ Zavod za zaposlovanje
UDU uslužbenci državnih ustanov
UJU Uslužbenci javnih ustanov

Trajen umik države

Za trajen umik oglasa je potrebna namestitev piškotka:
add_sigov, veljavnost: 30 dni.

Za trajen umik neumnosti je potrebna namestitev pameti:
add_um, veljavnost: neomejena.

http://idejalist.blogspot.com/2014/02/financno-oglasevanje-z-rokom-ne-trajanja.html

Finančno oglaševanje z rokom ne-trajanja

Vsaka država ima drugačne pristope k vzgoji državljanov in nekatere bi rade bile prijazne in lepo opozarjajo na področja, ki so jih sicer uredila, pa državljanom ni kaj zelo zato, da bi te ureditve upoštevali.
Tako ti včasih ob avtocesti ali na spletni strani kakšne od vrhovnih državnih ustanov, ali kje drugje v javnosti pred nosom skače kakšen prijazen oglas, na primer "plačujte davke" , "spoštujte prometne predpise" ali "varujete naše vode". Vekakor hvale vredna prijaznost, za katero pa ne morem doumeti, kakšno ozadje imajo.
Zdi se namreč, kot da je reklama, s katero neka ustanova kaže na nesposobnost doseči željeno po običajni zrelo človeški poti, in se pač poslužuje prijemov, ki tu in tam zažgejo pri ličilih, poceni hrani, neskončno znižani ceni pohištva ali obleki. Torej rečeh, ki jih človek morda niti ne potrebuje, sploh pa jih ne bi potreboval, če zanje ne bi vedel. Ali o rečeh, ki na videz lajšajo obremenitve denarnice, ob skupnem seštevku pa pogosto - če ne vedno - ugotovimo, da je kakovost glede za pocenjen izdelek daleč nižja, kot je nižja njegova oglaševana cena. Cenenost torej.
In ta cenenost je očitno napadla visoke državne ustanove, tudi na primer finančno ministrstvo neke države.


No ampak, nekako človek to še požre. Pač oglašujejo svoj trud, svoje poslanstvo. Pač skušajo na lep način prepričati odjemalce, da obstajajo, da se trudijo, da skušajo vsaj medijsko nekaj postoriti, če že vsebisko nekako ne gre.
Ampak zgodi se nekaj še hujšega. Ko ti na desni zgornji X uspe zapreti oglas, ki poziva "vzemite račun", se pod njim pokaže nov pamflet, ki pravi: "če želite, da se prejšnji oglas ne bo pojavljal naslednjih 30 dni, potrdite sprejem spletnih piškotkov". Torej - prijaznosti se je prav lahko znebiti, če sprejmeš neko svetovno neumnost, za katero capljamo brez vednosti zakaj. Preprosto, kajne.
Človek se ob tem samo vpraša, ali je 30 dni zakoniti rok brez oglaševanja finančne discipline. Mar ni po ZUP-u za take zadeve najbolj običajen rok 60 dni? In zakaj sploh rok trajanja, ki je povrh še rok netrajanja.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/kaj-pa-ce-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/druzbeni-korektorji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/kupovanje-po-pravilu-n1-in-n-1.html

Neskončna lahkota podpisa, in narodna zavest

Ste že kdaj poslovali z državo? Morda? Ste imeli konkretno naročilo, konkretno pogodbo za storitev? Ste imeli konkretne naloge, konkretnega odgovornega, konkretne datume, konkretne pogoje za izvedbo?
Ker je bil razpis v začetku leta, ste morda načrtovali izvedbo vsaj sredi leta, pa so vam na koncu dali formalnega časa od 30. oktobra do 10. oktobra, ko se prične zaključevanje postavk državnega proračuna?
Je bila pogodba napisana na dolgo in široko, z vsemi potankostmi, z vsemi sklici na to in ono uredbo, na tisto ali ono postavko ali vir sredstev? Je bilo točno določeno, da boste nek produkt ali delo opravili prav vi in ne kdo drug, in da bo vsekakor v vaših rokah, katere sodelavce ali podizvajalce si boste pri tem izbrali? Ste pogodbo podpisali in verjeli, da zraven ni obstajala še ena pogodba, zaradi katere ste vi dobili sredstva ali poplačilo za uslugo državi? Je bilo pod pogodbo navedenih več dodatkov, ki so podrobno določali splošne pogoje, ki so vezani na to ali ono državno ali meddržavno dokumentacijo, ki so je sprejeli takrat in takrat?
Podpisi so bili glavni, pomembni, čakali ste jih dolgo. Podpisi.

Verjetno je bilo še mnogo tega.
Zelo verjetno ste tako pogodbo podpisali za nazaj. Ja. Z državo ste jo podpisali za nazaj. To se zdi že vsem povsem normalno.
Verjetno je bila taka pogodba brezpogojna že v razpisu in niste mogli spremeniti drugega kot morda svoje napačno zapisano ime, in še ta sitnost je trajala enkaj tednov. Tako pač moraš sprejeti.
Verjetno ste nanjo, pogodbo, dolgo čakali, od odobritve do podpisa najmanj nekaj tednov, če ne mesecev, do jeseni. Se boš že znašel, če moraš jeseni popisati spomladansko rastlinje.
Verjetno ste imeli časa za izvedbo nekaj tednov, čeprav je vsakemu otroku jasno, da se mora beton posušiti, da je treba otroke v vrtcu hraniti od prvega dne naprej, da znanstvenih dognanj nima nihče na zalogi.

In verjetno ste vse to požrli, ker pač ne verjamete v pravno državo in ste zadovoljni s plačilom 31. decembra - ali pa 15. januarja, da vam in vaši davčni kontrolorki zmeša vse obrazce, tiste nesrečne obrazce te iste države.

Nihče se ne vpraša, zakaj je kakovost izdelkov in storitev, ki jih nekdo opravi za državo in za denar davkoplačevalcev, še vedno tako hudo odvisna od narodne zavesti izvajalcev. K sreči jo nekateri še imajo.

Presežno je v vprašanju

Človek ima ogromno sposobnosti - kot posameznik in kot družba. Sposobnosti so v svoji izrazni zmožnosti zelo dinamične - se pojavijo in spet zamrejo. Na primer v težkih trenutkih smo sposobni prenesti neverjetne, dobesedno nečloveške napore; pomislimo samo na vojno, na epidemije bolezni, na totalitarne in zakrito totalitarne politične režime. V mirnem in običajnem času raje sploh ne pomislimo na možne težave in gorje.

Ugodno življenje človeka uspava. Civilizacija, ki je usmerjena v potrošništvo, povzroča tako imenovano zamiranje vseh možganskih in čustvenih delov človekove notranjosti, ki jih potrošništvo ne potrebje - oziroma so za izkoriščevalce potrošništva moteči. Počasi človek ne čuti več potrebe, da bi šel kdaj pa kdaj v naravo, da bi si ogledal gledališko predstavo ali šel navijat za vaške nogometne zanesenjake. Saj ni treba, saj nam vse vrhunske reči servirajo po žicah, iz oblaka, v izložbah. Povsod imamo prireditve, ki nudijo povsem enake občutke, kot bi jih doživeli v naravi, ob kulturi ali navdušujoči telesni sprostitvi.

Človek tudi pozabi na kakšne preproste rešitve, ki so bile nekdaj povsem vsakdanje, danes pa ne obstajajo več. Hudo mi je ob pogledu na gospodinjo, ki ob ogromnih kupih snega in ledu okrog hiše v kamero tarna, da se bo meso v zmrzovalni skrinji pokvarilo. Težko gledam noč za nočjo prižgane luči na sprehajalni stezi, pred katero je tabla Prehod prepovedan, smrtno nevarno. Ne morem verjeti, da me uradnik še kar prepričuje, naj se fizično podpišem pod potrdilo, da je digitalni podpis res moj.


Kriza, kot jo mnogi poimenujejo, (a gre pogosto le za ponavljanje za kom drugim ali kvečjemu za težave, ki jih ima človek sam s seboj), bo še trajala. A ne le zato, ker enostavno še ni tako hudo, da bi spregledali in videli enostavne rešitve (od arhaičnih do najsodobnejših kot zgoraj), ampak predvsem zato, ker je v človeku zamrla sposobnost presežnosti. Človek se zapikuje v vsakodnevno razumsko reševanje problemov in pozablja, ne, kar sili se k pozabljanju, da je življenje in svet nekaj širšega, nekaj kar ga presega, kar je enostavno večje, kot lahko razume, doživlja, doumeva ali čuti.

Presežnega seveda ni mogoče zaobjeti, in zato na videz tudi nemogoče upoorabiti v praksi življenja. Vendar to ne pomeni, da ni prav s presežnim mogoče premagovati vsakodnevnih in trajneših težav ali krize. Krize bo namreč konec natanko v trenutku, ko se bo človek v vsej ponižnosti pred samim seboj, družbo in vsem naravnim okoljem, ki ga obdaja, vprašal, ali je laž, da v človeku ni nič presežnega, zadosti trdna, da se je ne splača čisto malo raziskati, se torej se čisto malo o tej presežnosti vprašati. Tiho, brez panike, navznoter, brez šopirjenja, zase, brez medijske vednosti.

Vprašanje je prvi korak. Odgovor je že pripravljen. Od nekdaj. V nas.

Brezčasno

Ko odpove reševanje težav z orodji vsakdana, tako imenovane realnosti, je treba poseči po brezčasnem. Po kulturi, umetnosti, po mistiki, po globinah.

Relativizacija lastnih trditev (zgodovina slovenstva)

Vzemimo znanstvenika, ki celo življenje zbira dejstva in jih intepretira v skladu z doktirno, v kateri je vzgojen in v kateri tudi edino lahko napreduje do sedanjega ali prihodnjega akademskega naslova. Zanesljivo delo, trdni dokazi, jasne povezave, skladnost in logično zaporedje, nedvomna resnica.
Vzemimo amaterja, ki se ukvarja z isto vsebino. Z navdušenjem zbira dejstva, pojma nima o kakšni doktrini, ki da vlada v stroki, ostaja skrit s svoji obrobnosti in vesel v svojih uspehih, ki jih nihče ne zmore izmeriti. Veselo delo, smiselni dokazi, logika in povezljivost z dejstvi, življenjske resnice.
Potem se zgodi neprijeten dogodek. Drugi prvemu pokaže razliko med življenjsko in nedvoumno resnico.
Prvi ve, da je življenjska resnica v večini primerov močnejša, vendar tega noče vedeti, ker doktrina te podrobnosti enostavno ne vsebuje in je zato ne obravnava.

Večini se zdi, da bi bila najbolj logična reakcija prvega proti drugemu argumentirano nasprotovanje nedoktinarnim vsebinam in metodam. Morda se v začetku res kaj takšnega pojavi, ampak življenjska resnica je močnejša in hkrati še dinamična. Najbolj pogosta rešitev prvega zato je, da relativizira vsa dejstva, vse dokaze, vse delo, vse smiselne in nesmiselne povezave. A to ne le tista, ki jih je sestavljal drugi, ampak celo svoje, še več, celo prednostno svoje. Drugega s tem tako zmede, da ta drugi ne ve, če ima vse skupaj sploh kakšen smisel, če prvi, ki je strokovnjak tako vse zabriše.

Potem se pojavi tretji, ki vsebine napiše po svoji presoji, na podlagi dejstev, ki jih razume (tudi in predvsem jezikovno), in če je to slučajno napisano v jeziku z večjim številom govorcev, seveda demokracija zmaga. Pojavi se demokratična resnica, proti kateri se je mogoče boriti samo demokratično - a le, če imaš zadosti demokratičnih glasov.

Približno tako na Slovenskem pišemo zgodovino slovenstva.

Prepoved učenja

Najslabša možna oblika odnosa med učiteljem in učencem je prepoved učenja vsega tistega, kar ni po učnem programu učitelja.

Filozofija vnaprej kupljene karte

V življenju si človek zadaja različne cilje, ki jih seveda želi uresničiti. Najbrž odvisno od posameznika, ampak nekateri imajo cilje zelo visoko, nekateri jih imajo zelo veliko; drugi manj in morda na videz nižje. Zdi se, da je višina v obeh primerih nekoliko odvisna tudi od starosti, predvsem tiste duhovne starosti, oziroma mladosti, na kaktero pogosto pozabljamo.
Problem večine ciljev je težka uresničitev, oziroma pri zrelih ljudeh zavedanje, da se je treba zanje potruditi, in da le cilj, ki je dosežen s trudom, navznoter nekaj velja.

Včasih si človek postavi cilj prenizko, celo občutno prenizko. In potem uredi vse okoliščine tako, kot da nikakor ni mogoče doseči boljšega rezultata, bolj kakovostnega proizvoda, višjega cilja.
Problem v takem primeru privede lahko do skrajnih absurdov, so katastrofalno nepotrebnega pesimizma in obupa tik pred koncem, do apatije, ki te žre celo življenje.
Sem res zaradi vnaprej kupljene letalske karte popustil že 20 minut pred koncem?



Nikar ne umirajte pred smrtjo.

Je priprava projekta projekt?

Pred leti je eminentni in precej vplivni gospod, dolgoletni direktor ene najbolj pomembnih ustanov v državi, Zavoda oziroma Statističnega urada, pogosto izjavljal, da v Sloveniji več služimo s pripravo vnaprej propadlih projektov, kot s projekti samimi oziroma njihovimi razultati. Velik poudarek je bil na besedi propadlih. Nekateri smo ga sicer prepričali v nasprotno, vendar mož ni le imel prav, ampak je verjetno zanemaril dodatno tragiko tega pojava. Namreč trend. Njegova napaka je razumljiva, ker za ta merjenje tega trenda Statistični urad še danes verjetno nima ustreznih meril in kazalnikov.
Prvi sestanek nekega projekta je danes pogosto popolnoma nepartnerski. Prvo vprašanje večine udeležencev je višina honorarja. Drugo vprašanje je, ali je honorar odvisen od uspeha prijave. Tretje vprašanje je, kdaj bo ta honorar izplačan: pred odobritivjo ali morda slučajno po njej. Zaradi teh treh vprašanj so ljudje tako zelo navdušeni nad projektnim delom. (Ker je seveda taka vprašanja nelagodno postavljati, jih pri projektih na državni ravni ljudje znajo skriti kar v zakonodajo, podobno na občinski ravni, pri malenkostnih projektih pa se take stvari dogovorijo predhodno ob kavi ali pivu.)
Potem dolgo ni vprašanj. In se pogovarjamo o obrazcih, pragmatiki meril razpisa , morebitni znani konkurenci, morda celo o vsebini in delitvi dela; morda.
Zadnje vprašanje pa je pogosto v obliki nekakšne trditve: Saj se javljamo z namenom, da projektna sredstva dobimo, kajne?
Vau!
(avtoceste, bančna luknja, šesti blok, vrednotenje nepremičnin, dutb, množica obvoznic nekaterih manjših mest, pokojninske in davčne reforme, racionalizacija javnih uprav ... toliko za začetek razmišljanja)

In odgovor na prvotno zastavljeno vprašanje.
Priprava projekta je nedvomno zelo zahteven projekt po vsebinski in organizacijski plati. Vendar morajo biti poslovni partnerski odnosi že od vsega začetka korektni in odkriti. S poudarkom na besedi partnerski.

Etika in filozofija kulturne dediščine

Etika kulturne dediščine se večinoma ukvarja s tem, kaj se sme vzeti, kako se sme z neko dediščino ravnati, kaj je treba stroriti in podobno. Na svetovni ravni se na primer pojavljajo vprašanja upravičenosti razstavljanja in posredno služenja nekekga Londonskega muzeja z arheološkimi izkopaninami iz Egipta, ali pa, ali je prav, da so slike iz Pprimorskih cerkva, odvzete v vojnem času, razstavljene v muzejih danes sosednje države. A poglejmo še eno plat, potrebno etične obravnave. Človeško plat. Primerov je veliko.

Na primer, ali v muzejih, v katerih so predmeti iz recentnega življenja, s tem ponužujemo ljudi, ki tiste predmete še čisto normalno uporabljajo vsak dan? Jih proglašamo za nesodobne, za zaostale, za necivilizirane? Mladim, ki obiščejo tak muzej, se namreč zdijo stari starši nekje za luno, ne le to, celo vsa kultura, na primer ljudska, se jim zdi primitivna, muzejska, dolgočasna ... ne vedoč, da so dejansko iz nje zrasli in da so oni to kar tam vidijo.
Drug primer so nekateri dogodki nesnovne dediščine, ki se intenzivno izkoriščajo v promotivno-turistične namene. Proglasijo ga za ljudsko blago, zanimivost. Ljudem, ki morda tisti običaj še živijo in jim je verjetno celo nekako svet, pa z velikimi besedami dokazujejo, kako je pomembno za njihov napredek, predvsem pa, da bo to prineslo veliko denarja za prav tisto skupnost. A žal je doslej vedno ostalo pri besedah. Dogodki so bili ukradeni, avtentičnost modernizirana za prodajo na trgu. Več kot modernizirana, pogosto prilagojena sodobnim standardom. Podobno je z nekaterimi avtentičnimi izdelki s tako imenovanim poreklom, ki ga je treba zaradi pridobitve certifikata prilagoditi, napr. sanitarnim zahtevam, - s tem pa seveda izgubi avtentičnost.
Tretji primer je kulturna dediščina družbenih skupin, s katerimi se ljudje ne poistovetijo, spomenikov, gradov, cerkva, pomnikov raznih vojn in podobno. Ljudje se upravičeno sprašujejo, čemu vzdrževati ali vlagati v neko dediščino gradu nekega fevdalca, ki je njegove prednike izkoriščal, in kgrad niti kot zgradba ne predstavlja kakšnega posebnega umetnostnega vrhunca. Torej je vprašanje, ali je etično davkoplačevalski denar vlagati v nekaj, kar je v nasprotju z družbo.


Šele ko bi bila vsaj okvirno razčiščena ta in še mnoga druga etična vprašanja o kulturni dediščini, bi se lahko začeli pogovarjati o zakonodaji, o avtorstvu, o pravicah v pravnem pomenu besede.

Ozaveščena sebičnost ne zadostuje

Naravovarstvo zelo veliko pozornosti posveča ozaveščanju. Po eni strani na podlagi spoznanja, da ljudje na splošno malo vedo o naravi in problemih med naravo in človekom, po drugi strani kot nekakšno omilitev vse bolj rigoroznih predpisov na državnih in mendarodni ravni.
Ozaveščanje poteka večinoma na razumski ravni, gre torej za učenje, za podajanje podatkov, domnevnih trendov, sklepanj za prihodnost. Kar se tiče čustvene plati človeka so kampanije redkejše in manj načrtne. Večinoma res le, če kaj drugega ne zaleže. Večkrat so zato hudo kontrastne: ne eni strani lepota "uboge" narave, na drugi strani "zverinstvo" človeških dejanj. V precepu med lepoto in hudobijo, in v precepu med dejstvi razuma in razcepom čustev se potem znajde slehernik. Ker je vsega preveč, ker enostavno ne zmore doumeti narave, kot je zaenkrat še nihče ni mogel v njeni preobsežnosti, in ker mu izkušnja pravi, da doslej kljub grožnjam še nikakor ni bilo konca sveta, se ta slehernik lepo uspava in počaka, da ozaveščanje in evforija groženj usahne, preneha, da torej sped dobi možnost živeti po svoje svoj vsakdan.
Ali gre pri ozaveščanju za večjo sebičnost pri tem brezbriženem sleherniku, ali morda sebičnost na poti uspešnega naravovarstvenika, si vsak razlaga po svoje. Dejstvo pa je, da še tako veliko znanje niti pri naravovarstveniku niti pri sleherniku ne pomaga k pravilnim odločitvam, če znotraj, v človeku ne obstaja etični temelj, ki pa je daleč stran od sebičnosti.

Jeza ni kar tako

Tri jeze.

Razjeziti se pomeni čustveno se odzvati na pojav, ki nam ne ustreza.
Jeziti se na nekaj pomeni nekaj neodobravajočega težko prenašati.
Biti jezen pomeni razumsko vzdrževati čustva z namenom sovraštva.

V človeških odnosih predstavlja trajni problem samo tretja vrsta jeze.

Življenje in ljubezen

Morda zadeve glede medčloveških odnosih nekoliko zaostajajo ravno pri razmišljanju, pri konceptih, in, recimo temu, filozofiji. Svetovna javnost, vsaj javni mediji, ki družbo odsevajo, namreč vse bolj mešajo štiri pojave: ljubezen, skupno življenje, spolnost in družino. Je že res, da vse te pojme povezujemo z dvema od osnovnih značilnosti življenja, razmnoževanjem in skrbjo za potomce, vendar ima vsak od njih svoj cilj in svoj namen, ki se je v teku evolucije in zgodovine razvijal. Nikakor ni dobro vsevprek mešanja biološke, osebnostne in družbene ravni pojavov spolnosti, ljubezni, skupnega življenja in družine.

Biološko. Če rečemo, da je zgolj spolnost ljubezen, se ne bo nihče strinjal. Že v živalskem svetu je opazno, da nekateri osebki bolje sodelujejo med seboj kot drugi, in da parjenje ni kar na slepo. Poznamo tudi primere obnašanj, na primer pri ptičjih vrstah, ki so zelo podobni človeškemu obnašanju med moškim in žensko. Morda je podobno pri vseh vrstah, le da človek ne more dojemati, ker so oblike in načini vedenjskih vzorcev tako zelo drugačni od našega. Torej ne gre le za brezosebno zaplojevanje z namenom imeti potomce, ampak gre za nekaj več, nekakšno naklonjenost, nekakšno - z našega stališča primitivno - ljubezen.

Osebnostno. Prav zaradi nejasno razločenih pojmov si na primer povzročamo težave z istospolno usmerjenimi ljudmi, istospolni pa z raznospolnimi. Po eni strani se zdi v javnosti in medijih to zelo aktualna tema, po drugi strani se mnogim zdi nekako dražljiva, celo žgečkljiva, po tretji strani se nekateri od nje ograjujejo, jo smatrajo za tabu, nesramnost, prekletstvo in podobno: same skrajnosti, namesto normalne življenjske sredine. Prav zaradi razcepljenosti in neživljenjskega gledanja pride do medčloveškega zloma. Namreč to ne more biti res in spolnosti ne moremo tako primitivno zamenjevati z ljubeznijo. Kdor jo, jo morda za kratek čas, ki pa se hitro maščuje. Vsak človek je človek v svoji svojosti, predvsem pa vsak od nas ne le, da ima dolžnost ljubiti, ampak pravico ljubiti in biti ljubljen. Istospolne zadeve se zato ne morejo nanašati na druge pojave, sploh pa ne na ljubezen, ampak se, kot beseda sama pove, nanašajo na spolnost, na osebo torej. Ljubezen je namreč lahko samo univerzalna, brezusmerjena, sicer je prikrita sebičnost. Dejanski problem je torej, da nekim tako imenovanim istospolnim ali raznospolnim (na katerikoli strani že pač gledamo), v bistvu ne dovolimo (ali pa dovolimo le deklarativno, kot se to dela na meji med moralo, pravom in politiko), da izpolnjujejo osnovno načelo ljubezni do bližnjega - ali pa jih celo obtožujemo, da na primer zmorejo ljubezen razumeti le kot telesno dejanje; oziroma, jim družba ne dovoli, da bi bili normalni, samo življenjsko normalni.

Družbeno. Pri živalih poznamo sodelovanje, na primer krdela v primerih skupinskega lova, skrb za toploto pozimi pri čebelah, medsebojno taktiko pri osvajanju nasprotnega spola in podobno. In končno pri živalih poznamo skrb za potomce, skupno vzgojo, in to v mnogoterih različnih oblikah. Mislim, da je bistvo tako imenovenega boja za obstanek vrste, tudi človeške, primerna uravnoteženost navedenih pojavov. Torej zadosti ljubezni in nakonjenosti (brez tega bi na svetu ne bilo lepo), ekonomsko učinkovito skupno življenje (zgolj od zraka ni mogoče živeti), zdrava spolnost za namen zdravih potomcev in v veselje (človeška vrsta bi brez tega zanesljivo izumrla), in primerna vzgoja mladičev (s tem povezujemo ostale tri vsebine s prihodnostjo).

In z nekoliko rezerve bi lahko zaključili, da zadnje tri pojave zahodna civilizacija razume kot precej tehnične in ne kot etične zadeve, ljubezen pa kot vrlino, nekatere kulture celo kot najvišjo vrlino in vrednoto - predvsem v smislu ljubezni do bližnjega. Prav slednja pa je univerzalna, ne dela razlik, ni sebična in ne išče svojega. Ljubezen je od znotraj navzven; druge ni.

Strah Germanov, strah Slovanov

Se je še kdaj komu zazdelo, da se Germani bojijo Slovanov? Se ne zdi čudno nasprotovanje kot nekakšna usedlina zgodovinskih dogodkov, ki niso potekali le na ravni vojn, politike, gospodarstva in borbe za prostor, ampak predvsem na duhovni ravni. Germani racionalni, računarski, filozofsko analitski. Slovani nekoliko bolj pesniški, vzhodno težimo k celovitosti. Mar ni tako?
In ta strah se potem pokaže v kakšnih bizarnih komentarjih, iskanju napakic eden pri drugemu - saj k sreči hujšegadanes ni več.
Čemu strah? Je res posledica slabih izkušenj, prostodušnega barbarstva in neolikanosti na eni strani in uzakonjeno pravilnostnega barbarstva in prebrisanosti na drugi? Mar ne gre le za strah nepoznavanja? Zakaj Švicar ne more razumeti Rusa? Ali Američan ne Bolgara? Kako da so Poljaki v svoji velikosti brezbrižni do sebi podobnih Angležev? Morda zavist? Želja Nemca, da bi bil bolj poetičen? Želja Slovenca, da bi šlo računstvo bolj gladko, sploh na državni ravni?

In konkretna izkušnja. Saj se vam je morda že kdaj zgodilo, da ste se počutili v družbi Germanskih kolegov ponižani? To se rado zgodi, ampak ne zaradi resničnih razlik v razvitosti ali sposobnostih, ampak izključno zaradi medsebojnega strahu in nepoznavanja. In sploh ne gre za enostranski strah! Ko se odpre, ko si majčkeno razkrijemo tisto, kar je bistveno, tisto, kar je v človeku, zavist izgine, tesnoba se razblini. Srb naenkrat obvlada ekonomijo enako kot Šved in Nizozemci postanejo povsem omehčeni pesniki. Takrat strah odpade in lahko končno priznamo, da smo skupaj civilizirali Palearktik ter z Romani in vsemi ostalimi ustvarili duhovni kontinent. Takrat se začne se partnerstvo.

http://www.sochi2014.com/

Šport ali manifestacija?

Saj se že mnogi javno sprašujejo, kaj je pravzaprav vrhunski šport. Odgovor je v svoji nejasnoti zelo jasen: kakor za koga. Se pa človek ob vsem tem sprašuje, ali so psihoterapevti oziroma psihotrenerji, ki jih vsaj večje ekipe in pomembnejši tekmovalci gotovo imajo, zadosti in ustrezno usposobljeni. Zdi se namreč, da športnice in športniki vse manj potrebujejo psihičnih priprav na tekmo in vse več taktike, kako primerno uravnotežiti nenehne pritiske javnosti, kapitala, organizacije in medijev. Vsak ima namreč popolnoma svoj cilj in pod pojmom zmaga si vsak predstavlja kaj drugega. Kakor za koga.

Kultura ali manifestacija?

V dneh praznovanja tako rekoč edinega svetovnega dneva kulture se mediji razpišejo o kulturi. Končno. Ampak tudi končno, kajti danes je nov dan, in kakorkoli ga že gledamo, olimpijsko, v premagovanju težav za naravo ali pa zobobola ob sveti Apoloniji, razpisovanje o kulturi je končano.
Zdi se, da so posvečeni dnevi nekaj, kar družba potrebuje zaradi manifestacije, zaradi dogodka, zaradi razkazovanja. Zdi se, da je obstaja cela kultura le v družbeni vlogi manifestacije - če ni tako, in če se na teh manifestacijah ne pokažejo tako imenovani voditelji, tisti, torej ki imajo denar, oziroma ga delijo (pa pozabljajo, da gre za denar davkoplačevalcev ali denar od viškov gospodarskega podjetja, odvzet kupcu in/ali delavcu) - take kulture ne opazijo mediji, tako rekoč ni je.
Mar kdo res misli, da politično manifestivna kultura rešuje in navdihuje narod, in da bi ga celo držala pokonci celo tisočletje, ali pa, da ga bo kot taka rešila vsesplošne krize? Oh dajte no! Kultura ni trgovina. Kultura je vendar od znotraj, iz spontanosti. Zdrava kultura je iz navdiha. In navdih je vir duhovnega zdravja za posameznika in za družbo.
In kultura ne pozna časa, sploh pa ne dneva kulture. Je vsakodnevna, ali pa je ni.

Denar ali blaginja

V življenju je mogoče delati za denar ali za blaginjo. Za oboje hkrati redko, če sploh kdo. Razlika se zdi le besedna igra, vendar bi zgodovina razvoja besed verjetno pokazala, da gre pri blaginji za nekaj bolj trdnega, stalnega, trajnega, predvsem pa nekaj vsebinskega. Denar se menja, pretaka, niha v svoji vrednosti in pomenu. Blaginja ostaja in sama sebe vzdržuje. Morda je v blaginji zajet celo širok spekter materialnega in duhovnega, in vsega kar je še vmes in ob strani.
Denar je trda beseda. Blaginja je blaga beseda.
Besede so kultura.

Solidarnost na poziv

Organiziranost je pogosto zelo huda nadloga. Na primer šef ti prepove kidati sneg pred poslovno stavbo, ker tega nimaš v opisu del in nalog. Delo je nevarno, gotovo nimaš zaščitnega jopiča in lahko te povozi avto, morda boš moral splezati na 2 metra visok kup snega in bo šlo za delo na višini, zelo lahko se zgodi, da ti zdrsne in boš potem na bolniški, ker zaradi zlomljene noge ne boš mogel tipkati po računalniški tipkovnici ...

Znani so tudi primeri raznih dobrodelnih organizacij, ki v svojem poslanstvu solidarnosti izkoriščajo natančno to, kar izkorišča tudi kratkovidno kapitalistično gospodarstvo: razlike v BDP, kupni moči, tečajnih razlikah, oziroma ceni dela in življenja. Tako kot gospodarstvo uvaža delovno silo iz tretjega sveta, kjer je vse več 10x ali celo 100x ceneje, ali pač tja seli proizvodnjo, izdelke pa prodaja v prvem svetu po tukajšnjih cenah, tako tudi nekateri humanitarci zbirajo dobrine tukaj po tukajšnjih cenah, oddajajo pa jih tam po tamkajšnjih "cenah." Kar ostane vmes, obema obravnavanima skupinamia, se porabi za stroške organizacije. Tisto vmes se tudi rado zamolči.

Kruto pisanje, kajne? Proti pravnim sistemom, proti zakonom, celo proti humanosti? Ne, nihče ne trdi, da naj ne skrbino za varnost, naj si ne delimo dela pravično in vsakemu po zmožnostih, nihče ne omalovažuje humanitarnega dela. Problem je organizacija kot taka, ampak ne tista, kjer si delo složno razdelimo, ampak ona življenjsko nedosegljiva abstrakcija, ki se na vsak način hoče in hoče vriniti vmes in postaja vse dražja, na koncu nepregledno dražja. Duši nas, in še več! Duši samo vsebino. Duši solidarnost.
Solidarnost je od znotraj! So odprte oči in ušesa, danes in jutri in vsak dan! Začne pa se pri najbližjih, vsakodnevnih srečanjih. Hvala vsem, ki niso samo na poziv.

Meja med zgledom in razvajanjem

Pri zasebnih odnosih, pa tudi v družbi, je težko določiti mejo, kdaj nekdo nekomu daje zgled, kdaj pa gre za razvajanje. Vzemimo odnos vzgoitelja in otroka. Vzgojitelj se bo seveda trudil, da bo delal vse prav, da bo razvijajočemu človeku pokazal, kako se dela, kako je prav, ali vsaj, kako misli, da je prav. Ker otrok svet sprejema iskreno in zaupa vzgojitelju, bo zglede vsekakor doumel. Ali bo to tudi pokazal, je drugo vprašanje. V času odraščanja pa se zadeva začne spreminjati. Iskrenost je na preverjanju, noče biti več naravna, ampak vse bolj zavestna. To pa pomeni določen napor, ki se seveda kreše z lenobo, lahko celo pride do upora. Vsekakor se vsakemu otroku zdi, da lahko dejanja (predvsem lepih) zgledov mirno prepusti vzgojitelju, da jih še naprej opravlja namesto njega. Kje je meja? Kako naj vzgojitelj ve, kdaj mora pustiti otroku, da sam naredi? V potrošniški družbi, ko imamo na Zahodu pač vsega dovolj, je to vedno težje. Morda celo načrtno, da se več potroši. Vseeno pa obstaja merilo, in sicer je ta meja ravno malo čez rob bolečine. Torej, ko dejanje čisto malo boli vzgojitelja, in čisto malo boli vzgojenca, takrat napredujemo. Oboji.
Sicer pa je bolj trdna meja dejansko nekje drugje, in sicer tam, kjer človek odraste. Takrat se, če je seveda dobra podlaga, odpre zavestno sprejemanje tiste male bolečine. Mnogi ostanejo na tem področju celo življenje otroci. Še huje je. Ti, nedorasli ljudje, postanejo sami vzgojitelji. Ali vsaj mislijo tako.

In še ponovim: gre za zasebne in družbene odnose. V družbi lahko "vzgojitelje" zamenjamo tudi s pomembnimi javnimi osebami, otroke pa z davkoplačevalci.

Meja med moralo in pravom

Ljudje, posebej razmišljujoči, se vse manj ukvarjajo z eno najbolj pomembnih meja sodobne družbe, mejo med moralo in pravom. Osnovne smernice, ki jih v zahodno kontinentalno pravo vceplja že sistem iz Rimskega imperija, se razvijajo in razvejajo tako zelo, da v bistvu pozabljamo, da je osnova človekovega življenja morala, torej notranja drža, ki je posledica razvijajočega se odnosa med človekovo notranjo naravo in družbo, ki ga obdaja. Pri tem poudarjam odnos, in nikakor ne zasebnosti nekega posameznika, ki pač misli, kot misli - in samega sebe preprič, da so njegove misli že neoporečna morala, in tudi nikakor ne vsakokratne družbe, ki se v posameznih obdobjih lahko nagiba sem ter tja.

Iztočnica za raziskovanje meje med moralo in pravom bi lahko bila taka naslednja:

 »Jaz imam prav« se bisteno razlikuje od »to je prav«. Razlika je vzporednica razliki med imeti in biti.[1] Imeti prav pomeni nekaj imeti od zunaj. Biti prav pomeni, biti od znotraj in hkrati biti pravičnost. Pravičnost ne govori o tem, da imam jaz prav, čeprav morda imam prav. Pravičnost je v družbi sestavljenka iz vseh »prav« skupaj. Nekakšno povprečje, tudi časovno, odkar obstaja civilizacija. V družbenem smislu je to idealna demokracija in idealna politika – ali bolje rečeno, trenutno boljše ne poznamo. Lahko bi rekli, da skupaj z družbenim razvojem iz množice subjektivizmov, torej osebnih »prav«, zraste skupni »prav«, ki je pravičnost.[2] Vmesna stopnja je lahko pravica – vendar le v institucionaliziranih sistemih. Ali ta proces teče potom evolucije, družbenega ali duhovnega razvoja, ali je posledica načrta nečesa ali nekoga nad človeštvom, na primer duha ali Duha, za sam cilj niti ni tako pomembno. Pomembno pa je, da se na tej poti samodejno izključuje zasebni ali kratkoročni skupinski interes. [3]

Paziti je treba predvsem na dejstvo, da gre za vsaj dve ravni razmišljanja: morala sama, in razmišljanje o morali. Popolnoma različno, prvo je namreč reč, drugo pa je logos o tej reči. Prvo je življenje, drugo je govorjenje o o življenju. In pravo je v bistvu govorjenje o tem, kaj je prav - ali še bolje, kaj ni prav.

http://idejalist.blogspot.com/2013/06/prav-pravica-in-pravicnost.html

---

[1] Ribič sedi na pomolu in lovi ribe. Mimo pride poslovnež in ga vpraša: “Zakaj loviš ribe na tako primitiven način? Zakaj si ne nabaviš dveh palic in mreže, ki bi jo nastavil v morje?” Ribič ga začudeno pogleda in vpraša: “Zakaj bi lovil z dvema palicama ali z mrežo?” “Da bi ulovil več”, mu odgovori svetovalec. “In zakaj bi ulovil več”, vpraša ribič. “Če bi ulovil več, bi imel več denarja!” “In kaj bi z več denarja”, se še vedno muči ribič. “Z več denarja bi si kupil čoln.” “In kaj bi s čolnom”, sprašuje ribič. “Sčasoma bi imel ladjo.” “In kaj bi z ladjo”, vpraša ribič. “Ladjo bi dal v najem in živel od najemnine!” “In kaj bi delal potem”, vpraša ribič. “Nič, sedel ob morju,“odvrne poslovnež. Ribiču se razvedri obraz in reče: “Ja, saj to že sedaj delam!” 
[2] Ontološka metoda je pogosto uporabljen logični postopek oziroma pristop k razlagi stanja, ki ga sicer ni mogoče objektivno spoznati ker je človek-posameznik omejen na svojo subjektivnost (razum oz. lastno notranjost). Rezultat je pravzaprav relativna pravičnost, ki se s časom, novimi spoznanji in nadaljevanjem logičnega postopka v okviru ontološke metode seveda spreminja. Metoda seveda povprečenja velja ob upoštevanju časovne dimenzije. Nikakor je ne moremo uporabiti pri vsakodnevnih dogodkih. 
[3] Kant v Kritiki praktičnega uma (1788/1993) osebni interes označuje celo kot samoljubje in iskanje osebne koristi, ki vodi k zlu.

Hoja po robu in E

http://idejalist.blogspot.com/2014/01/hoja-po-robu.html

Lepo je biti zadnji, ki enačbi E=mc² moraš preprosto verjeti. Večina namreč očitno ve, za kaj gre.

Naravovarstveno nakladanje

Igro zahodnega naravovarstva redki naravovarstveniki spoznajo - ali pa tega nočejo, čeprav je v zahodnem, t.i. civiliziranem svetu z visoko stopnjo naravovarstvene zavesti zelo jasna.
Gospodarstvo namreč stalno pravi naravovarstvu: vi kar nakladajte, še podprli vas bomo, ampak ne zato, da bi nekaj izvedli, ampak zato, da nečesa ne boste. Boste pa vsekakor uspešni, saj hočete biti uspešni in pred javnostjo morate biti uspešni, sicer ne opravičite svojega obstoja. In gospodarstvo spusti naravovarstvenika k svojemu osnovnemu delu samo v primerih, če ima od tega res neposredno ekonomsko korist. Sicer uporabi vsako tehnično, politično ali komunikacijsko orodje, da to prepreči. In če nič ne prime, se bodo začeli sklicevati na varnost pred naravnimi nesrečami, ogroženost socialnih razmer itd. Pogosto v zadnjem času naravovarstvenikom pustijo, da kaj renaturirajo, kar bi gospodarstvo itak moralo po kakšnem predpisu - s tem pa se izognejo stroškom, oziroma jih prevalijo na javni denar ali prostovoljstvo.
Pri tem podjetjem pomagajo tudi državni resorji, ki so zadolženi za ta področja, torej gradnje, gopodarstvo, vodarstvo, finance. In prav (med drugim) zaradi tega se v družbi ohranja interes, da gospodarstvo in z gospodarstvom povezani javni resorji ostanejo tesno povezani. Temu se potem uradno reče razvoj. Marsikje je drugače.