Igranje neigranja

Dvojnost, ki človeštvo Zahoda razdvaja, je tudi neresničnost življenja, kot ga živimo. Bolje rečeno, pretvarjanje. Mnogi se kažejo kot bolj uspešni, bolj lepi, bolj bogati kot dejansko so - in tako krojijo sprednje strani enako uspešnih revij ali politike. Na drugi strani se kažejo ljudje, ki se sami, zaradi določenega vzroka ali ne, kažejo kot zapostavljeni, obrobni, nepomembni, grdi, nekako stalno pomoči potrebni, pa najsi bo to neka občina, t.i. alternativni umetnik ali stalno jamrajoči javni delavec. In prav tako polnijo sprednje strani.

Ljudje torej igrajo nekaj, kar niso - verjetno najbolj zato, da so prikazani tam spredaj.

Vendar pa se v zahodnem svetu skriva še ena kategorija dvojnosti, ki je nekakšno polzrcalno zgornjemu: ljudje ne igrajo tistega, kar igrajo. Prav konkretno to npr. odseva v TV novelah, t.i. osladnih nadaljevankah in t.i. resničnostnih šovih. Medij, kot je TV, naj bi prikazoval svet igranja, torej, bi pričakovali, da neki igralci igrajo določene like, kot je to nakazano zgoraj. A ne. Najbolj prodorne so oddaje, kjer ljudje "igrajo" svojo vsakdanjost. Kjer delajo pred kamerami v bistvu isto, kar (bi) tudi v svojem navadnem obslužbenem življenju. Seveda zato sploh ni treba, da so kakšni igralci, a kar demokracija šteje, se vseeno štejejo za igralce, in ljudje jih za takšne imajo, nevedoč, da s tem degradiramo kulturo in umetnost igralskega talenta.

Tudi ta polzrcalna skupina seveda uspešno prihaja na naslovnice, vodina mesta ipd.

Lahko bi se vprašali, kaj bo naslednja polzrcalna stopnja prihajanja v ospredje.
Neigranje neigranja?

Dobrina in hvaležnost, ali pravica in ?

Eden od problemov, ki se povečuje v današnji družbi je, da se dobrina spremeni v pravico. 

To pomeni, da če smo včeraj nekaj razumeli kot danost samo na sebi, danes ne moremo brez nje in jo zahtevamo, jutri pa smo se zanjo pripravljeni tudi pobijati. Tako je bilo skozi zgodovino npr. z lastništvom zemlje, predvsem pa z raznimi političnimi pravicami na meddržavnih ravneh, pa tudi povsem lokalno med sosedi in sploh ljudmi. 

Tudi v družbi in tudi brez lastnine so primeri. Danes si tako v Evropi ne moremo predstavljati, da ne bi imeli urejenega zdravstvenega zavarovanja, da ne bi imeli možnosti potovati povsod, da ne bi obstajala brezplačna šola ali da se lahko svobodno izražamo brez posebnega strahu, da bi za to odgovarjali. Vernik ima celo nekakšno pravico - ne toliko do veroizpovedi - amapak kar do Boga.

Danes je vsemu globalnemu svetu tudi povsem razumljivo, da narava ni več dobrina, ampak enostavno pravica, ki pripada meni, ker mi pač pripada. Nenazadnje - pravico do vode smo z velikim pompom vpisali v slovensko ustavo, ob tem pa dejansko uzakonili, da voda ni več splošna dobrina, ampak pravica določenih državljanov, in tudi ostala živa bitja smo nekako izločili iz pravnega sistema "pravice".

Ključna razlika med dobrino in pravico je v smernosti. Ob gledanju na svet okrog sebe kot dobrino smo hvaležni, lahko tudi aktivno hvaležni, torej je odnos dvosmeren. Ob dojemanju sveta kot pravice, gre za uzakonjen enosmerni odnos, ki vključuje pripadanje, in to pripadanje meni.

"Pravido do"  smo na Zahodu prignali tako daleč, da je govoriti o odvzemanju pravic - oziroma vračanju neke zadeve na raven dobrine - vsekakor nepravno, družbeno nesprejemljivo in enostavno prepovedano.

Zahodna družba se je torej navadila, da so pridobljene pravice nedotakljive. To pomeni, da ko mi je nekaj dano v pravnem smislu, mi ta isti pravni sistem te pravice ne more vzeti. Npr. če sem v javni upravi napredoval v nek plačilni razred, mi ta ista država razreda, torej plače, ne more znižati; če imam zagotovljeno pravico do neke socialne podpore, se mi ta ne more zmanjšati, če so ostali pogoji z moje strani ostali enaki; če so mi zagotovljene neke zdravstvene, sindikalne ali izobraževalne storitve, si politika le redko lahko privošči zmanjševanje pravic, oziroma to naredi s premetenimi potezami, ki imajo dejanske posledice na uporabnika šele čez določen čas - najpogosteje v naslednjem političnem mandatnem obdobju.

Ko zakonodaja spreminja dobrino v pravico, si jo v bistvu sama prilašča. Kot so si npr. v Ameriki pred stoletji (v Evropi pač nekoliko prej) brez posebnega ozira na domorodce razdelili zemljo, jo olastninili. In če se tisti domorodec služajno upira, mu napovem vojno in ga iztrebim. To so skrajni primeri, vendar v toku zgodovine povsem enako resnični za včeraj in za jutri. Tudi glede narave.

Imamo tudi pravico, da se nepravici upremo. To je še višja stopnja, o kateri bomo govorili kdaj drugič. Za preizkus pa lahko samo pomislimo, ali in kako se je človeku mogoče upreti pomanjkanju dobrega?

Kje so politični sintetiki?

Kadar so časi v družbi napeti, se pojavlja še in še političnih analitikov. Ti po dolgem in počez - prevsem počez - obirajo izpostavljene posameznike, ki so baje v svetu pomembni ali se vsaj kažejo tako.

Biti politični analitik seveda ni kar tako. Dobro je imeti nekaj šole. Geografija danes ni problem, ko nas spletna digitalna tehnologija oskrbuje z vsemi podrobnostmi od Marsa do cvetličnih lončkov. A dobro je tudi nekaj znati, npr. zgodovine, bančništva, diplomacije, družbenih ali mednarodnih odnosov - tega nam googlovi strokovnjaki ne servirajo kar tako. In potem analitiki mislijo, da jim pogled na virtualno zemljo zadostuje.

Za politične analitike se neredko izdajajo raznorazni poklici. Novinarji, na primer, bolje rečeno novičarji. Kako je z novicami vemo: narekuje jih poslovna politika medijske hiše. Lahko so daleč od resnice, vsekakor pa proti konkurenčnemu mediju. A vseeno, na obeh koncih konkurence se iz novičarjev preblikujejo v analitike, saj od novic hitro preidejo na bolj brane komentarje, v katerih so stališča lahko deklarirana drugače kot je stališče vodstva. Predvsem so taka pisanja bolj sočna, in zato bolj zgledajo analitska. Analitiki so lahko tudi sociologi - če analizirajo družbo, so seveda prvi poklicani, ali politologi, ki po nazivu sodeč o politiki morajo nekaj vedeti. Če so slučajno teologi, se neredko kaže, da bi bilo bolje, če bi govorili o bogovih, a pustimo to.

Zgodi se tudi, da politiki sami naročijo analizo politike. To je potem vrhunec analitskosti. Če je naročeni rezultat ugoden, se politika lahko razvija naprej, če analitika kaže bolj na slabo, pa se jo (žal) prikroji tako, da zgleda dobro. Seveda se takoj ko opazijo, pojavijo opozicijski analitiki, ki potem analize analizirajo, za njimi pa spet pozicija, ki naredi analizo analize analize. In tako naprej.

Problem družbe ni v slabih analizah. Težava je bolj v tem, da iz množice komentarjev, polzasbnih mnenj in ugibanj, predvsem pa iz analiz, nič nimamo. Berite časopisa - jutri ne boste vedeli ničesar več. Ne bo potrebno! Manjkajo namreč sinteze.

Kdaj bomo v medijih opazili politične sintetike? Ampak takšne, ki bodo imeli nekaj več šole, predvsem pa znanja in intuicije, ki bo presegla spletno brskanje?

Mediji med diplomacijo in atrakcijo

Če* človek tu in tam pogleda novice praktično kateregakoli domačega ali kateregakoli tujega medija, se pravzaprav zgrozi. Kako malo imajo t.i. novinarji spoštovanja do človeka! Kako surovo - odkrito ali med vrsticami - obdelujejo ali poveličujejo (kar je isto...) posameznike in posameznice, kako kruto izpostavljajo posamezne lastnosti nekega politika, znanstvenika, nekega klošarja ali človeka s družbenega obrobja navzgor ali navzdol. In prav hitro se ti lahko zgodi, da tja padeš ali pa te tja drugi porinejo, in postaneš za t.i. novinarje zanimiv.

Razlog za takšno medijsko obravnavo človeka je dokaj jasen: ni pomemnba resnica, ampak je pomembna samo izbrana resnica - tista, ki se preko medija dobro proda. Vse ostali, vključno s človekom, ki ga obdelujejo ali s človekom, ki mora te delne resnice konzumirati, ni skorajda nikomur mar.

Obstajajo tudi nekoliko bolj zmerni mediji. A ti veljajo za limonadaste. Beremo jih le v izjemnih primerih, sicer pa smo nanje naročeni zgolj iz nekakšne solidarnosti, pripadnosti ali navade.

Vsi ti mediji so iz dneva v dan. Ne živijo, prebijajo se.

Nekako nič več pa ni medijev, ki bi krojili usodo sveta. Torej takšnih, v katerih bi se njihovi sodelavci in sodelavke zavedali, da niso na trgu denarja, ampak na trgu novic. Celo t.i. neodvisni mediji so pravzaprav postali samo nasprotje t.i. odvisnih, pri vsebini pa približno ne kažejo nobene svobode.

In v čem bi bila svoboda?

Recimo v uglajenosti. Kulturen nagovor, jasen uvod, logični in široko razgledano jedro, smiselen komentar in zaključek.

Recimo v prijaznosti. Nikakor pocukrano, ampak uravnoteženo pogledati na dogodek ali človeka. Vsak ima dobre in slabe lastnosti - zakaj ne prikazati celote. In zakaj bralcem/gledalcem ... servirati samo t.i. atraktivno stran. In, nenazadnje, zakaj samega sebe kot novinarja/novinarko z grdim pisanjem prikazati kot grdega, če pa vendar to nisi!

In, recimo, v kančku diplomacije. Saj verjetno drži, da je skrita podpora neke politične opcije (žal) odločujoča za preživetje medija. In ob obratu z desne na levo ali nazaj se dokaj lepo na polovici vzdržuje pol sveta in denarja. Empak vseeno, zakaj ne bi vendarle bili nekoliko bolj diplomatski tudi do nasprotnikov ali tistih, s katerimi se morda šef ne more poistovetiti. Ne potuhnjeno in medvrstično zahrbtni, nikakor; samo diplomatski.

Morda bi se potem tudi oni, ki dandanes krojijo t.i. družbeno usodo, začeli obnašati diplomatsko. Resno diplomatsko. In v tem bi bila svoboda in v tem bi bilo krojenje usode družbe.

---

*Verjetno bi ta (in vsak) zapis moral začeti s "Spoštovane, spoštovani!", a upam, da vsebine govorijo zase.

Narava kot davčna blagajna

Večina reform, ki se jih lotevajo vladajoči po vsem svetu, se tiče davkov. Lahko se sicer reče zdravstvena ali šolska ali gospodarska ali naravovarstvena, lahko tudi moralna, a tako se samo reče. V bistvu pa gre za denar.

Večina oblastnikov po današnjem svetu reforme izvede tako, da se na videz ne zgodi nič. To pomeni, da se nek denar, ki ga državljani že itak nekam dajemo, preusmeri tja, kjer je za trenutno oblast bolj ugodno. Torej tja, kjer sicer oblast zaradi tega neposredno ne obogati, ampak običajno le pokrije nastalo izbubo preteklega obdobja, pridobi pa možnost manipuliranja s tem denarjem v prihodnje, torej tudi nastajanja nove izgube. Tako zadeve potekajo v stalnem zdrsu od reforme do reforme.

Če gledamo torej trenutno t.i. zdravstveno reformo (ki je v bistvu davčna), se res ne zgodi nič Če smo doslej plačevali npr. zasebni zavarovalnici, bomo zdaj pač državni. V žepu načeloma ne bo razlike in lahko se dajatev v povprečju celo zmanjša, saj državni aparati vsaj v začetku morda niti ne ve, koliko bo dodatno potreboval za lastno preživetje. In tudi pri zdravnikih zaradi te reforme ne bo razlike: javne ustanove bodo delovale po principu vsakomesečno nujno zagotovljene plače, polzasebniki bodo pač po sili razmer pristajali na stalno zniževanje koncesije, popoldanski zasebniki bodo dopoldansko javno sužbo uporabljali za naročniško preusmerjanje v popoldanski legalni posel, pravi zasebniki pa bodo - tako kot doslej - našli trg v bolj ugodnih davčnih razmerah. Tako ali drugače.

Dejansko pa se nekaj zgodi. Namreč, iz prostovoljnega plačevanja se v obvezno prenesejo le pravice, ki jih nekdo določi, to pa so bolj kot ne le osnovne pravice. Vsak dodatek, vsak t.i. nadstandard pa ostaja v sferi zasebnega zavarovanja in osebne odgovornosti. In tu se zgodba odvije povsem drugače. Zasebna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z mojim zasebnim žepom, to pač ni naloga javne oblasti, kajne?


Podobno se dogaja v odnosu gospodarstva do narave. Vsaka nova tovarna, nova investicija, nova infrastruktura v bistvu naravi ne prizadene nič novega. V zadnjem obdobju gre namreč v praktično v vseh primerih za t.i. čiste, torej okoljevarstveno in naravovarstveno sprejemljive posege. Stokovnjaki torej predhodno ocenijo, ali bo zadeva glede na dostavljeno dokumentacijo vplivala tako, da bo narava to lahko s svojimi mehanizmi uravnotežila ali ne. Načeloma so bile doslej vse takšne presoje uspešne, saj se z anravo ni zgodilo nič, kar bi posebej opazili ali bili sposobni opaziti. Torej, če pogledamo trenutno, se ne zgodi nič: namesto njive (ki pač ni prvobitna narava), bomo tovarno; namesto gozda (ki je nadzorovan in v bistvu gojen) bomo imeli avtocesto; namesto opuščenega peskokopa bomo dobili rbnik (oboje je enako človekova dejavnost in daleč od prvobitne neugledne narave, ki si sicer tako v peskokopu kot tudi v ribniku skuša pridobiti nazaj svoje mesto).

Pa vendarle. Zgodi se tisto, kar se zgodi pri reformah. Poveča se davek, in to davek, ki ga plača narava, in to tam, kjer ne merimo. Torej v tistem žepu, kjer naravovarstvo in okoljevarstvo ne merita, kamor morda pogleda kakšen zagret posameznik ali razborita nevladnica. Naravna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z naravo kot tako, to pač ne sodi v dojemljivost javne oblasti, kajne?

Naravna blagajna ima še mnogo virov. Ne pa neskončno.
Tudi ljudje smo še kar bolj zdravi kot bolni. Ne pa neskončno.

Mitologija in narava

Današnja iz razsvetljenstva izhajajoča znanost razlaga pojav mitov kot ostanek primitivnih verovanj. Teologije prevladujočih religij gredo še korak dlje in jih ne le obravnavajo, ampak neredko še danes preganjajo. Vera proti veri torej.

Večina mitov, če ne kar vsi, so - zanimivo - povezani z naravo. Morda s posameznimi bitji, drevesi, t.i. mitičnimi bitji, zverinami ali pohlevnozahrbtnimi živalmi; nekaj je tudi namišljenih, prav nemalo pa takšnih, ki so jih kasneje znanstveno paleontologi celo odkrili. Mnogi miti so povezani z ekosistemi, npr. morje kot simbol prehoda v onostranstvo, neprehodni gozdovi kot življenjski labirint, kamnite in peščene puščave, blodeča močvirja ... Marsikateri tudi z naravnimi pojavi, na primer tekom leta v povezavi s navideznim kroženjem sonca ali mesečni cikli vezani na luno; pa seveda dnevno-nočni pojavi, kratkočasnimi oscilacijami in še kakšni časovnoprostorski pojavi.

Vse to je svet mitov, ki ga poglobljeno obravnavajo znanstveniki v okviru mitologije.

Pa se vendarle vprašajmo, koliko je dejansko luči v tem razsvetljenstvu. Koliko gre torej dejansko za mite ali vsaj za mitične simbole? Mar živalski svet ni silno raznolik, in odkrivamo vse več t.i. eksotičnih bitij, ki nam ob nekoliko domišljije (ali celo brez) iz pomešanih okamnin dinozavra in pterozavra naredijo zmaja? Mar ni danes marsikateri obraz pajka ali vešče ali bolhe ali polžka dejnakso strašljiva kreatura, ki jo je naš prednik videl skozi lečo vodne kaplice? Ali ni gozd prav dejansko nevaren - a ne zaradi duhov, ampak preprosto iz vzgojnih razlogov, ker se v njem kot neizkušen ali otrok izgubiš in si podvržen manjšim ali večjim predatorjem? Mar ni bela koza iz nekaterih slovenskih pravljic dejansko bela koza; kaj pa je to posebnega, mnoge pasme koz so dejansko bele. Je res kaj mitskega v t.i. strašenju, da človek ne sme hoditi po močvirju, ker ga lahko potegne noter? Ga res potegne kaj drugega kot gravitacija v mehko podlago, izvlečenje pa onemogoča viskoznost in trenje namočene zemljine? Kaj je tu mitskega? In čas? Je res kaj posebno čarobnega spoštovati letne čase in jagode obirati v juniju, jabolka pa septembra; jeseni napravljati kurjavo da se pozimi v našem klimatskem pasu grejemo? Je čudno, da nas mnoge nosi luna, če pa je Luna prav resnična in prav zares v dobrih štirih tednih obleti Zemljo, in nenazadnje ni tako majhna, če premika cele oceane?

Kaj je tu zabožjovoljo mitičnega? Mar niso prav vsa t.i. nadnaravna bitja bila pravzaprav izvorno naravna, samo nek lažnivec (?) jih je hote ali nehote toliko prikrojil, da nam ne zgledajo več naravna??

Najhujša napaka t.i. kulturnega boja

Priznajmo si, evropska kultura, kakšno poznamo zadnjih nekaj sto let in se je tukaj razvijala nekaj tisočletij, - ta zadeva očitno neizbežno odhaja. Evropejci - in z nami Američani - smo žal preveč trdo prepričani v svoj kulturni prav in umišljeno trdnost dvojih temeljev, predvsem pa v izključujočo lastništvo teh temeljev.

Tista reč, tako opevana, in vse bolj opevana, ki bi jo radi poimenovali kulturni boj, in za katero mislimo, da gre za obrambo kulture in (sub)civilizacije, ta reč se strahotno izmika. In zdi se, da ne gre le za generacijsko razmišljanje, zdi se, da je evropska subcivilizacija preprosto pozabila - kot doslej že neštetokrat - da ni edina svetu.

Skratka, odhaja beseda in še pred njo knjiga, kakšno so nam vsadili stari, da odhaja grška tragikomika teatra, da se oblike izgubljajo v neokusnem ekpresionizmu tehnicizma, in da se morda edino še melodije dvanajstpoltonske lestvice vsaj rahlo ohranjajo.

Seveda ne stojimo križem rok. Kako bi le, menda majejo se temelji.

Tako je pravzaprav nastal kulturni boj. T.i. boj. Borimo se namreč, a boj je daleč napačen. Boj je nemogoče napačen. Namreč borimo se proti, namesto, da bi se borili za. Kulturo namreč. Če se boriš prosti, se namreč boriš proti. To je dvoja drža, tvoje stališče. Če si za, si vedno za. Mi, slavni Prvi svet, pa vodimo kulturni boj proti, nevedeč, da je ključna drža kot taka, in da tistega, proti čemur se borimo, v bistvu ni - oziroma je bistveno drugačno, kot si mislimo, da je.

In ta drugačnost naših sočasnih subcivilizacij, je - zaradi t.i. kulturnega boja tega kar ne moremo verjeti - pravzaprav naše zrcalo, še več, to smo kar mi sami. Naš kulturni boj, t.i. kulturni boj ni namreč nič drugega, kot bitka proti lastni kulturi, in to zato, ker je odločujoča naša drža. Mi enostavno in očitno ne moremo drugače. Evropejci mislimo, da mo si kulturno samovšečni. Ni res. Mi imamo svojo lastno kulturo za sebi sovražno, povrh pa še bežimo od takšnega spoznanja. Vse skupaj je del te strahotne drže, drže boja in strahu, ki nas pokopava.

Pa vendarle, to ni tragedija. Človek, misleči človek, bo obstal. In tudi od naše Evrope pobral tisto, kar bo dobrega ostalo. Dobro pač vedno ostane, naj vejamemo ali ne - ne more drugače, ker je v svoji dobri drži.

Zakon z enim členom II

Že kar nekoliko let nazaj, verjetno izvirajoč še iz prejšnje države, kjer so bili preštevilni zakoni menda bolj tako-tako, se je med ljudstvom širila šala, da bi država potrebovala samo še en zakon s samo še enim samim členom, ki bi se glasil:

"Z uveljavitvijo tega zakona spoštujemo vse dosedanje zakone."

Danes smo bistveno napredovali. Za vsako reč imamo ali pa hočemo imeti zakon. Pa če je še bolj neumna. ali pa, če je še bolj stvar človeške etike in notranjosti. Če je uzakonjeno menda bolj velja, pa nasprotnika lahko kaznuješ ne glede na to, ali je dejanje prekršitve bilo ali ne. Hkrati lahko ta nasprotnik tudi tako dolgo čaka, da zakonodajo spremenijo, in se kršitve torej sistemsko odpravijo.

Današnji napredek pa - zanimivo - je v tem, da se v zakonodajnem pravu gremo ravno obratno. Država sprejema zakone, na osnovi katerih je mogoče delovati nezakonito, predvsem pa neetično.

Dejansko tu ne gre za obrat. Že prej je namreč bilo nespoštovanje zakonov nezakonito (brez tistega posebnega enostavčnega zakona). In danes je ravnom tako.

Fevdalistični samoterorizem

Kot vemo, je fevdalizem bolj ali manj propadel. Današnji graščaki širom po svetu skušajo preživeti s poslovanjem, ki se ničkaj ne razlikuje od poslovanja povprečnega ekonomista. No, nekateri živijo tudi od rent.

Bi si lahko predstavljali, kako je bilo nekdaj varovati status fevdalca? Je bilo možno na miren način do nadrejenih (kralja, cesarja, papeža ...) ali do podrejenih - dodeljenih posestev s kmeti, hubami in ostalo pritiklinčšino? Je ohranjal status, če ni stalno kupčeval z nadrejenimi: za denar, posestva, naravne dobrine, celo za hčere in sinove? Je lahko fevdalec vladal, če ni imel primerne garde s sodobnim orožjem, če se ni ogradil na varno vrh skalnatega hriba ali notranjščino rečnega meandra? Če drugače ne, si je zgradil nasipe in jarke v zvezdastem slogu Palmanove. Vsekakor je potreboval ograje.

Je danes kaj drugače? Le trdnjave so menda precej večje, predvsem po številu prebivalcev in nekakšni samoizmerjeni ekonomski moči, ki ni veliko drugega kot trgovalna vrednost brez dejanske osnove. Navadni posamezniki iz le malo drugačne kulture jo - trdnjavo pol milijarde ljudi ali nekajtisočglavo mestece - v trenutku spravijo v hud nihanj, celo v minus.

Bo sedanja družba zahodnega tipa res šla po isti poti kot že vse dosedanje družbeno-ekonomske ureditve?

Misleni samoterorizem

Dejansko so t.i. terooristi uspeli. Spravili so se med preprosto ljudstvo in razširjajo svoje ideje, oboji skupaj pa številčno, torej demokratično, sčasom prevagajo v družbi. V zadovoljstvo t.i. terooristov ima tudi njihovo t.i. preprosto ljudstvo malo dela. Največ ga imamo t.i. mi, ki se pred terooristi branimo, torej Evropa in Severna Amerika.

Panika ne more biti večja. Pa ne gre za to, da bi se trudili postavljati ograje, tudi ne, da bi se šli humanitarno pomoč. Na v oboje namreč dvomimo. In potem tam, kjer bi bilo res morda treba postaviti kakšno ograjo, se gremo humanitarce, kjer pa ljudje res krvavo potrebujejo pomoč, se igračkamo s preprekami.

In spet: za tiste terooriste in ono preprosto ljudstvo se v bistvu nič ne spremeni. Človeško jim najbrž ni vseeno, a družbeno so pripravljeni vsako oviro premagati ali obiti. In to celo brez nasilja, in celo z zadnjimi zalogami. Spremeni pa se za t.i. nas, ki se dobesedno izčrpavamo s postavljanjem ograj med seboj in malverzacijami mentalne humanitarnosti, ki se uresničuje v redkih primerih in neredko za drag prostovoljski denar.

Tako delamo predvsem nasilje nad svojo lastno civilizacijo in kulturo, in ne dvomim, celo t.i. terooristi in njihova t.i. preprosta ljudstva se lahko samo čudijo neumnosti t.i. nas. Zdi se celo, da t.i. nam teroristi niti niso več potrebni, še manj begunci oziroma ljudje, ki potujejo proti t.i. boljšemu svetu. Zdi se tudi, da smo to potrebo začeli kar sami producirati in se tako ob tem še bolj izčrpavati. Ne vem, če obstaja kakšna večja neumnost kot sam sebi producirati težave in jih potem z vso silo reševati tako, da se še povečujejo.

Zdi se, da celo ne gre več le za miselni samoterorizem, ampak celo za ekonomski in družbeni samoterorizem.

Bog nima smisla (?)

Bog nima smisla. Tako krščanski, ali kateri drugi, kot tudi stanja, kakšrna poznajo na Vzhodu. Sam na sebi namreč.. Za Boga niti ne vemo, ali misli, torej je že tu vprašanje. Mi, ljudje, pač mislimo, zanesljivo. In če Bog je, nam je dal misliti, da ga osmišljamo. In potem tega njemu ni treba.

Napaka religij je vnaprejšnja določitev, da Bog (bogovi...) misli/jo. S tem izmaknejo smisel vere, hkrati pa nas olajšajo, da nam, ljudem,  ni treba misliti in osmišljati. To potem ni vera, ampak določba, teologi bi rekli doktrina. Ta je v bistvu nepotrebna. Takšne določbe običajno vero kot tako in kot pristno človekovo lastnost in notranjo potrebo ovirajo. Ovirajo namreč smisel, predvsem pa iskanje smisla.

Teologi pravijo, da Bog nima besed, zato govori po ljudeh, da nima rok, zato ima naše, da delajo dobra dela. Zakaj bi torej ne bil tudi brez misli, in bi mi ljudje bili tisti, ki zadeve¨mislimo - kar dejansko jih, kot sami vemo.

Nenazadnje,. če človek ne išče, če ne hrepeni in ne verjame v nekaj, tudi ne osmišlja.

Mentalni teroristi

Saj ste opazili, da silno redko, skoraj nikoli, ne povzemam drugih misli. A tale resnica Neznanca s Facebooka je izjem(n)a.

Sami sebi smo postali mentalni teroristi. Samo ena rešitev je: Rešimo se teh nesrečnih telefonov. Odrasli in otroci ...

Agregatna stanja v biologiji II

Transplantacija je dandanes dokaj neredeik medicinski poseg, ki v večini primerov celo uspe. Zanimivo je, da je nekako najbolj enostavno presediti organe, za katere smo spoznali tekoče agregatno stanje. Torej, izmenjava krvi je tako enostavna, da se sploh ne smatra kot presaditev, ampak zgolj kot rutisnki del metode.

Bi se lahko vprašali, kako pa se presajajo misli, ideje, reakcije, fiziološki odzivi, za katere smo nekako ugotovili, da bi to lahko bili organi v nekem fizikalno opredeljivem agregatnem stanju - v biološko pač ne, čeprav gre prav tu za "živost"? Torej nekakšno stanje blizu plinastemu?

Je tu transplantacije v bistvu še bolj neopazna, še bolj integralni (življenjski?) del organizma samega, oziroma odnosov med organizmi? Gre - razen pri fiziološko nevronskih procesih, kjer celice že med ontogenezo komunicirajo med sabo in druga drugi določajo funkcijo - za vsakodnevno stalno prenašanje "organov" med organizmi, torej prenašanje navad, učenje, načinov reagiranja, ... vse te in še druge reakcije med osebki iste vrste in medvrstno, ki so morda kar odločilne tudi pri evoluciji?

Agregatna stanja v biologiji

Klasična kemija načeloma dokaj jasno loči tri agregatna stanja: trdno, tekoče in plinasto. Sodobne znanosti seveda opažajo tudi drugačno obnašanje snovi, kaj šele, če se preselimo na področje fizike.

Kaj pa biologija? Vsem se zdi, da je vse, kar je biološkega, načelno v trdnem agregatnem stanju. Je zanimivo, kajne, saj istočasno življenje smatramo za nekaj zelo dinamičnega. Drevo, mikroorganizem, človekova roka, glivna hifa ... vse to naj bi bilo trdno. Takšno imamo vsaj predstavo.

A vseeno se moramo vprašati, ali je celica trdno ali tekoče stanje? Nenazadnje gre za nekakšen lipidni mehurček, v katerem celično plazmo pomešane sestavljajo različne tekočine, v katerih plavajo deloma pritrjeni ali nepritrjeni različni organeli. Vsak organel je spet nekakšen mehurček ali gmota drugačne oblike iz ovojnice in notranjosti, ki je spet neredko pretežno tekoča.

Ti tekoči mehurčki se potem združujejo v organe, ki dajejo vtis trdnega agregatnega stanja. Pa spet ni čisto enostavno. Imamo npr. kri ali limfo, ki sta povsem delujoča organa, pa sta v zelo tekočem stanju. Imamo tudi razne sluznice s sluzmi, v katerih se nahajajo celi ekosistemi simbiontskih mikroorganizmov, brez katerih ne bi preživeli. Npr. v ustih, prebavilih, tudi pljučih, celo na koži (ki je pa ja trdna ...).

Imamo celo mnoga bitja, osebke, ki so po naravi bolj tekoče kot trdne, npr. meduze, mnoge glive, miksomicete ... Če nekoliko špekuliramo, in ekosistem proglasimo za nekaj živega, se spet srečamo z množico mikro (intersticielne obloge kamnov v vodi, kapljice v zraku ali ledeniku ...), in makro vodnih okolij (npr. morski ekosistemi), ki povsem funkcionirajo, pa še zdaleč niso v trdnem stanju.

Bi se lako vprašali, ali obstajajo tudi plinasta biološka agregatna stanja? Razen pogojno pri mikroekosistemih v zraku, mi trenutno nič ne pade na pamet.

Kaj pa kakšna nova dimenzija? Je živčni sistem trdna snov ali kakšna drugačna? Jasno, živčne celice bi uvrstili nekam v zgornje razmišljanje. A vprašajmo se, so za delovanje ključne delice kot takšne, ali morda delovanje teh celic oz. interakcije njihovih sinaps. Je nevron sploh nevron, če ne deluje?

Bi npr. lahko mišljenje, kot preskakovanje signalov po sinapsah imeli za posebno "nesnovno" agregatno stanje, v katerem deluje misel ali duh, nenazadnje povsem fiziološke reakcije v živih organizmih?

Ali lahko kar lahko?

Smelost je gotovo človekova značilnost, ki ga/jo najbolj žene naprej. Nobene ideje - pa naj bodo še tako odlične - pravzaprav ne bi uresničili, če bi se držali v kotu, če bi se ustrašili vsake sence in vsakega napora in vsake konkurence.

Bistvo smelosti je v bistvu plavanje proti toku, in to proti lastnemu toku. Ni lahko. V vsakem od nas je nekoliko lenobe, nekoliko naveličanosti in nekoliko strahosebičnosti. Vsak od nas bi rad marsikaj zadržal zase, bodisi zaradi bojazni pred bolečino, ki bi jo domnevno s smelostjo morda povzročil drugim ali povratno sebi, bodisi zaradi stalno porajajočega vprašanja, ali je to res, kar res čutim, da je treba storiti, ali pa preprosto zato, ker dejansko neka misel še ni zrela za ubesedenje ali udejanjenje.

Smelost je lahko tudi kvarna in uničujoča. Predvsem takrat, ko ni premišljena, ko je afekt, ali celo dolgotrajni afekt. Podirati vse meje je neredko tista smelost, za katero je potrebna velika mera zdravega nasprotovanja, da se uravnoteži, notranjega ali zunanjega. Ni prepovedana, je marsikdaj celo zaželjena in kar nujno potrebna. A, če sama sebe ne zmore uravnotežiti, potrebuje protimisel, protibesedo. Da se razumemo: ne kot grobo nasprotovanje, ampak kot protismelost, ki ugovarja,  ki sprašuje, ki s tem gradi in spodbuja.

Je pa smelost - kakršnakoli že je, tudi tista nekoliko bolj čezmejna - daleč od svojega nasprotja. To nasprotje pa ni v lenobi, naveličanosti ali strahu, ampak je v pojavu, ki ga še ne znamo poimenovati, vemo pa za njegovo neposredno posledico: izpraznjenost. To je pravzaprav tragična izpraznjenost, ki ima samo en sam izhod, in to je smelost.

Mar potem moramo biti smeli?

Lahko, lahko pa tudi ne.

Prejkoslej pride in vsakdo jo zmore.