Dvojnost, ki človeštvo Zahoda razdvaja, je tudi neresničnost življenja, kot ga živimo. Bolje rečeno, pretvarjanje. Mnogi se kažejo kot bolj uspešni, bolj lepi, bolj bogati kot dejansko so - in tako krojijo sprednje strani enako uspešnih revij ali politike. Na drugi strani se kažejo ljudje, ki se sami, zaradi določenega vzroka ali ne, kažejo kot zapostavljeni, obrobni, nepomembni, grdi, nekako stalno pomoči potrebni, pa najsi bo to neka občina, t.i. alternativni umetnik ali stalno jamrajoči javni delavec. In prav tako polnijo sprednje strani.
Ljudje torej igrajo nekaj, kar niso - verjetno najbolj zato, da so prikazani tam spredaj.
Vendar pa se v zahodnem svetu skriva še ena kategorija dvojnosti, ki je nekakšno polzrcalno zgornjemu: ljudje ne igrajo tistega, kar igrajo. Prav konkretno to npr. odseva v TV novelah, t.i. osladnih nadaljevankah in t.i. resničnostnih šovih. Medij, kot je TV, naj bi prikazoval svet igranja, torej, bi pričakovali, da neki igralci igrajo določene like, kot je to nakazano zgoraj. A ne. Najbolj prodorne so oddaje, kjer ljudje "igrajo" svojo vsakdanjost. Kjer delajo pred kamerami v bistvu isto, kar (bi) tudi v svojem navadnem obslužbenem življenju. Seveda zato sploh ni treba, da so kakšni igralci, a kar demokracija šteje, se vseeno štejejo za igralce, in ljudje jih za takšne imajo, nevedoč, da s tem degradiramo kulturo in umetnost igralskega talenta.
Tudi ta polzrcalna skupina seveda uspešno prihaja na naslovnice, vodina mesta ipd.
Lahko bi se vprašali, kaj bo naslednja polzrcalna stopnja prihajanja v ospredje.
Neigranje neigranja?