Dejansko so t.i. terooristi uspeli. Spravili so se med preprosto ljudstvo in razširjajo svoje ideje, oboji skupaj pa številčno, torej demokratično, sčasom prevagajo v družbi. V zadovoljstvo t.i. terooristov ima tudi njihovo t.i. preprosto ljudstvo malo dela. Največ ga imamo t.i. mi, ki se pred terooristi branimo, torej Evropa in Severna Amerika.
Panika ne more biti večja. Pa ne gre za to, da bi se trudili postavljati ograje, tudi ne, da bi se šli humanitarno pomoč. Na v oboje namreč dvomimo. In potem tam, kjer bi bilo res morda treba postaviti kakšno ograjo, se gremo humanitarce, kjer pa ljudje res krvavo potrebujejo pomoč, se igračkamo s preprekami.
In spet: za tiste terooriste in ono preprosto ljudstvo se v bistvu nič ne spremeni. Človeško jim najbrž ni vseeno, a družbeno so pripravljeni vsako oviro premagati ali obiti. In to celo brez nasilja, in celo z zadnjimi zalogami. Spremeni pa se za t.i. nas, ki se dobesedno izčrpavamo s postavljanjem ograj med seboj in malverzacijami mentalne humanitarnosti, ki se uresničuje v redkih primerih in neredko za drag prostovoljski denar.
Tako delamo predvsem nasilje nad svojo lastno civilizacijo in kulturo, in ne dvomim, celo t.i. terooristi in njihova t.i. preprosta ljudstva se lahko samo čudijo neumnosti t.i. nas. Zdi se celo, da t.i. nam teroristi niti niso več potrebni, še manj begunci oziroma ljudje, ki potujejo proti t.i. boljšemu svetu. Zdi se tudi, da smo to potrebo začeli kar sami producirati in se tako ob tem še bolj izčrpavati. Ne vem, če obstaja kakšna večja neumnost kot sam sebi producirati težave in jih potem z vso silo reševati tako, da se še povečujejo.
Zdi se, da celo ne gre več le za miselni samoterorizem, ampak celo za ekonomski in družbeni samoterorizem.