Večina reform, ki se jih lotevajo vladajoči po vsem svetu, se tiče davkov. Lahko se sicer reče zdravstvena ali šolska ali gospodarska ali naravovarstvena, lahko tudi moralna, a tako se samo reče. V bistvu pa gre za denar.
Večina oblastnikov po današnjem svetu reforme izvede tako, da se na videz ne zgodi nič. To pomeni, da se nek denar, ki ga državljani že itak nekam dajemo, preusmeri tja, kjer je za trenutno oblast bolj ugodno. Torej tja, kjer sicer oblast zaradi tega neposredno ne obogati, ampak običajno le pokrije nastalo izbubo preteklega obdobja, pridobi pa možnost manipuliranja s tem denarjem v prihodnje, torej tudi nastajanja nove izgube. Tako zadeve potekajo v stalnem zdrsu od reforme do reforme.
Če gledamo torej trenutno t.i. zdravstveno reformo (ki je v bistvu davčna), se res ne zgodi nič Če smo doslej plačevali npr. zasebni zavarovalnici, bomo zdaj pač državni. V žepu načeloma ne bo razlike in lahko se dajatev v povprečju celo zmanjša, saj državni aparati vsaj v začetku morda niti ne ve, koliko bo dodatno potreboval za lastno preživetje. In tudi pri zdravnikih zaradi te reforme ne bo razlike: javne ustanove bodo delovale po principu vsakomesečno nujno zagotovljene plače, polzasebniki bodo pač po sili razmer pristajali na stalno zniževanje koncesije, popoldanski zasebniki bodo dopoldansko javno sužbo uporabljali za naročniško preusmerjanje v popoldanski legalni posel, pravi zasebniki pa bodo - tako kot doslej - našli trg v bolj ugodnih davčnih razmerah. Tako ali drugače.
Dejansko pa se nekaj zgodi. Namreč, iz prostovoljnega plačevanja se v obvezno prenesejo le pravice, ki jih nekdo določi, to pa so bolj kot ne le osnovne pravice. Vsak dodatek, vsak t.i. nadstandard pa ostaja v sferi zasebnega zavarovanja in osebne odgovornosti. In tu se zgodba odvije povsem drugače. Zasebna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo merila. Skratka, kako je z mojim zasebnim žepom, to pač ni naloga javne oblasti, kajne?
Podobno se dogaja v odnosu gospodarstva do narave. Vsaka nova tovarna, nova investicija, nova infrastruktura v bistvu naravi ne prizadene nič novega. V zadnjem obdobju gre namreč v praktično v vseh primerih za t.i. čiste, torej okoljevarstveno in naravovarstveno sprejemljive posege. Stokovnjaki torej predhodno ocenijo, ali bo zadeva glede na dostavljeno dokumentacijo vplivala tako, da bo narava to lahko s svojimi mehanizmi uravnotežila ali ne. Načeloma so bile doslej vse takšne presoje uspešne, saj se z anravo ni zgodilo nič, kar bi posebej opazili ali bili sposobni opaziti. Torej, če pogledamo trenutno, se ne zgodi nič: namesto njive (ki pač ni prvobitna narava), bomo tovarno; namesto gozda (ki je nadzorovan in v bistvu gojen) bomo imeli avtocesto; namesto opuščenega peskokopa bomo dobili rbnik (oboje je enako človekova dejavnost in daleč od prvobitne neugledne narave, ki si sicer tako v peskokopu kot tudi v ribniku skuša pridobiti nazaj svoje mesto).
Pa vendarle. Zgodi se tisto, kar se zgodi pri reformah. Poveča se davek, in to davek, ki ga plača narava, in to tam, kjer ne merimo. Torej v tistem žepu, kjer naravovarstvo in okoljevarstvo ne merita, kamor morda pogleda kakšen zagret posameznik ali razborita nevladnica. Naravna sfera namreč oblastnikov ne zanima, se vanjo ne vtika in jo
kar proglasi za nedotakljivo, nenazadnje nima nobenih meril, da bi jo
merila. Skratka, kako je z naravo kot tako, to pač ne sodi v dojemljivost javne
oblasti, kajne?
Naravna blagajna ima še mnogo virov. Ne pa neskončno.
Tudi ljudje smo še kar bolj zdravi kot bolni. Ne pa neskončno.