Eden od problemov, ki se povečuje v današnji družbi je, da se dobrina spremeni v pravico.
To pomeni, da če smo včeraj nekaj razumeli kot danost samo na sebi, danes ne moremo brez nje in jo zahtevamo, jutri pa smo se zanjo pripravljeni tudi pobijati. Tako je bilo skozi zgodovino npr. z lastništvom zemlje, predvsem pa z raznimi političnimi pravicami na meddržavnih ravneh, pa tudi povsem lokalno med sosedi in sploh ljudmi.
Tudi v družbi in tudi brez lastnine so primeri. Danes si tako v Evropi ne moremo predstavljati, da ne bi imeli urejenega zdravstvenega zavarovanja, da ne bi imeli možnosti potovati povsod, da ne bi obstajala brezplačna šola ali da se lahko svobodno izražamo brez posebnega strahu, da bi za to odgovarjali. Vernik ima celo nekakšno pravico - ne toliko do veroizpovedi - amapak kar do Boga.
Danes je vsemu globalnemu svetu tudi povsem razumljivo, da narava ni več dobrina, ampak enostavno pravica, ki pripada meni, ker mi pač pripada. Nenazadnje - pravico do vode smo z velikim pompom vpisali v slovensko ustavo, ob tem pa dejansko uzakonili, da voda ni več splošna dobrina, ampak pravica določenih državljanov, in tudi ostala živa bitja smo nekako izločili iz pravnega sistema "pravice".
Ključna razlika med dobrino in pravico je v smernosti. Ob gledanju na svet okrog sebe kot dobrino smo hvaležni, lahko tudi aktivno hvaležni, torej je odnos dvosmeren. Ob dojemanju sveta kot pravice, gre za uzakonjen enosmerni odnos, ki vključuje pripadanje, in to pripadanje meni.
"Pravido do" smo na Zahodu prignali tako daleč, da je govoriti o odvzemanju pravic - oziroma vračanju neke zadeve na raven dobrine - vsekakor nepravno, družbeno nesprejemljivo in enostavno prepovedano.
Zahodna družba se je torej navadila, da so pridobljene pravice nedotakljive. To pomeni, da ko mi je nekaj dano v pravnem smislu, mi ta isti pravni sistem te pravice ne more vzeti. Npr. če sem v javni upravi napredoval v nek plačilni razred, mi ta ista država razreda, torej plače, ne more znižati; če imam zagotovljeno pravico do neke socialne podpore, se mi ta ne more zmanjšati, če so ostali pogoji z moje strani ostali enaki; če so mi zagotovljene neke zdravstvene, sindikalne ali izobraževalne storitve, si politika le redko lahko privošči zmanjševanje pravic, oziroma to naredi s premetenimi potezami, ki imajo dejanske posledice na uporabnika šele čez določen čas - najpogosteje v naslednjem političnem mandatnem obdobju.
Ko zakonodaja spreminja dobrino v pravico, si jo v bistvu sama prilašča. Kot so si npr. v Ameriki pred stoletji (v Evropi pač nekoliko prej) brez posebnega ozira na domorodce razdelili zemljo, jo olastninili. In če se tisti domorodec služajno upira, mu napovem vojno in ga iztrebim. To so skrajni primeri, vendar v toku zgodovine povsem enako resnični za včeraj in za jutri. Tudi glede narave.
Imamo tudi pravico, da se nepravici upremo. To je še višja stopnja, o kateri bomo govorili kdaj drugič. Za preizkus pa lahko samo pomislimo, ali in kako se je človeku mogoče upreti pomanjkanju dobrega?