Mediji med diplomacijo in atrakcijo

Če* človek tu in tam pogleda novice praktično kateregakoli domačega ali kateregakoli tujega medija, se pravzaprav zgrozi. Kako malo imajo t.i. novinarji spoštovanja do človeka! Kako surovo - odkrito ali med vrsticami - obdelujejo ali poveličujejo (kar je isto...) posameznike in posameznice, kako kruto izpostavljajo posamezne lastnosti nekega politika, znanstvenika, nekega klošarja ali človeka s družbenega obrobja navzgor ali navzdol. In prav hitro se ti lahko zgodi, da tja padeš ali pa te tja drugi porinejo, in postaneš za t.i. novinarje zanimiv.

Razlog za takšno medijsko obravnavo človeka je dokaj jasen: ni pomemnba resnica, ampak je pomembna samo izbrana resnica - tista, ki se preko medija dobro proda. Vse ostali, vključno s človekom, ki ga obdelujejo ali s človekom, ki mora te delne resnice konzumirati, ni skorajda nikomur mar.

Obstajajo tudi nekoliko bolj zmerni mediji. A ti veljajo za limonadaste. Beremo jih le v izjemnih primerih, sicer pa smo nanje naročeni zgolj iz nekakšne solidarnosti, pripadnosti ali navade.

Vsi ti mediji so iz dneva v dan. Ne živijo, prebijajo se.

Nekako nič več pa ni medijev, ki bi krojili usodo sveta. Torej takšnih, v katerih bi se njihovi sodelavci in sodelavke zavedali, da niso na trgu denarja, ampak na trgu novic. Celo t.i. neodvisni mediji so pravzaprav postali samo nasprotje t.i. odvisnih, pri vsebini pa približno ne kažejo nobene svobode.

In v čem bi bila svoboda?

Recimo v uglajenosti. Kulturen nagovor, jasen uvod, logični in široko razgledano jedro, smiselen komentar in zaključek.

Recimo v prijaznosti. Nikakor pocukrano, ampak uravnoteženo pogledati na dogodek ali človeka. Vsak ima dobre in slabe lastnosti - zakaj ne prikazati celote. In zakaj bralcem/gledalcem ... servirati samo t.i. atraktivno stran. In, nenazadnje, zakaj samega sebe kot novinarja/novinarko z grdim pisanjem prikazati kot grdega, če pa vendar to nisi!

In, recimo, v kančku diplomacije. Saj verjetno drži, da je skrita podpora neke politične opcije (žal) odločujoča za preživetje medija. In ob obratu z desne na levo ali nazaj se dokaj lepo na polovici vzdržuje pol sveta in denarja. Empak vseeno, zakaj ne bi vendarle bili nekoliko bolj diplomatski tudi do nasprotnikov ali tistih, s katerimi se morda šef ne more poistovetiti. Ne potuhnjeno in medvrstično zahrbtni, nikakor; samo diplomatski.

Morda bi se potem tudi oni, ki dandanes krojijo t.i. družbeno usodo, začeli obnašati diplomatsko. Resno diplomatsko. In v tem bi bila svoboda in v tem bi bilo krojenje usode družbe.

---

*Verjetno bi ta (in vsak) zapis moral začeti s "Spoštovane, spoštovani!", a upam, da vsebine govorijo zase.