Bog nima smisla. Tako krščanski, ali kateri drugi, kot tudi stanja, kakšrna poznajo na Vzhodu. Sam na sebi namreč.. Za Boga niti ne vemo, ali misli, torej je že tu vprašanje. Mi, ljudje, pač mislimo, zanesljivo. In če Bog je, nam je dal misliti, da ga osmišljamo. In potem tega njemu ni treba.
Napaka religij je vnaprejšnja določitev, da Bog (bogovi...) misli/jo. S tem izmaknejo smisel vere, hkrati pa nas olajšajo, da nam, ljudem, ni treba misliti in osmišljati. To potem ni vera, ampak določba, teologi bi rekli doktrina. Ta je v bistvu nepotrebna. Takšne določbe običajno vero kot tako in kot pristno človekovo lastnost in notranjo potrebo ovirajo. Ovirajo namreč smisel, predvsem pa iskanje smisla.
Teologi pravijo, da Bog nima besed, zato govori po ljudeh, da nima rok, zato ima naše, da delajo dobra dela. Zakaj bi torej ne bil tudi brez misli, in bi mi ljudje bili tisti, ki zadeve¨mislimo - kar dejansko jih, kot sami vemo.
Nenazadnje,. če človek ne išče, če ne hrepeni in ne verjame v nekaj, tudi ne osmišlja.