Priznajmo si, evropska kultura, kakšno poznamo zadnjih nekaj sto let in se je tukaj razvijala nekaj tisočletij, - ta zadeva očitno neizbežno odhaja. Evropejci - in z nami Američani - smo žal preveč trdo prepričani v svoj kulturni prav in umišljeno trdnost dvojih temeljev, predvsem pa v izključujočo lastništvo teh temeljev.
Tista reč, tako opevana, in vse bolj opevana, ki bi jo radi poimenovali kulturni boj, in za katero mislimo, da gre za obrambo kulture in (sub)civilizacije, ta reč se strahotno izmika. In zdi se, da ne gre le za generacijsko razmišljanje, zdi se, da je evropska subcivilizacija preprosto pozabila - kot doslej že neštetokrat - da ni edina svetu.
Skratka, odhaja beseda in še pred njo knjiga, kakšno so nam vsadili stari, da odhaja grška tragikomika teatra, da se oblike izgubljajo v neokusnem ekpresionizmu tehnicizma, in da se morda edino še melodije dvanajstpoltonske lestvice vsaj rahlo ohranjajo.
Seveda ne stojimo križem rok. Kako bi le, menda majejo se temelji.
Tako je pravzaprav nastal kulturni boj. T.i. boj. Borimo se namreč, a boj je daleč napačen. Boj je nemogoče napačen. Namreč borimo se proti, namesto, da bi se borili za. Kulturo namreč. Če se boriš prosti, se namreč boriš proti. To je dvoja drža, tvoje stališče. Če si za, si vedno za. Mi, slavni Prvi svet, pa vodimo kulturni boj proti, nevedeč, da je ključna drža kot taka, in da tistega, proti čemur se borimo, v bistvu ni - oziroma je bistveno drugačno, kot si mislimo, da je.
In ta drugačnost naših sočasnih subcivilizacij, je - zaradi t.i. kulturnega boja tega kar ne moremo verjeti - pravzaprav naše zrcalo, še več, to smo kar mi sami. Naš kulturni boj, t.i. kulturni boj ni namreč nič drugega, kot bitka proti lastni kulturi, in to zato, ker je odločujoča naša drža. Mi enostavno in očitno ne moremo drugače. Evropejci mislimo, da mo si kulturno samovšečni. Ni res. Mi imamo svojo lastno kulturo za sebi sovražno, povrh pa še bežimo od takšnega spoznanja. Vse skupaj je del te strahotne drže, drže boja in strahu, ki nas pokopava.
Pa vendarle, to ni tragedija. Človek, misleči človek, bo obstal. In tudi od naše Evrope pobral tisto, kar bo dobrega ostalo. Dobro pač vedno ostane, naj vejamemo ali ne - ne more drugače, ker je v svoji dobri drži.