Zdi se, da se je način razmišljanja človeka radikalno spremenil v zadnjih dvesto letih, torej nekako od indusstrijske revolucije dalje.
Nekdaj je bila večina človeštva vezana na zemljo, na samookrbno kmetijstvo in neposredni stik z naravo. Če so hoteli preživeti - in to pravim brez vsakega romantiziranja - so morali res delati, a predvsem so morali misliti, in še bolj: morali so spremljati naravne procese. Če jih ne bi, bi jim nedvomno trda predla, preživeli pa bi le po naključju.
Največji del razmišljanja so naši predniki verjetno posvetili prav povezovanju naravnih procesov in lastnih preživetvenih potreb. V zmernih klimatih pač ni zadostovalo, da je šel nekdo v gozd in si natrgal sadežev kadarkoli v letu. Potrebno je bilo pridelek smotrno posejati, vzgojiti, pospraviti, shraniti in obržati do naslednjega pridelka - v primeru slabe letine pa imeti tudi poskrbeti za nekaj dvo ali večletne rezerve. Podobno je bilo s kurjavo, obrambo pred živalmi ali naravnimi pojavi ipd. Končno je bilo treba tudi procesno razmišljati o vzdrževanju lastnega roda, torej potomcev. Vse to in še mnogo drugega, so procesi, za katere je treba tudi in predvsem razmišljati procesno. Dinamika je neprestana, in današnja odločitev je lahko jutri povsem neuporabna, če se okoliščine spremenijo. To pa vemo, da so v naravi edina stalnica prav spremembe.
Nasproti procesnemu razmišljanju stoji razmišljanje, ki mu bomo rekli instantno. Tu gre za močno poenostavitev, ko ima človek vse glavne dobrine za življenje in preživetje preskrbljene. Tako razmišlja otrok pred osamosvojitvijo, tako morda lahko razmišljajo še kakšna redka ljudstva, ki živijo v preobilju naravnih dobrin in niso zahtevna glede sodobnih pridobitev.
Instantno razmišljanje pomeni preprosto to, da vse, kar potrebujem, lahko hitro kupim. Torej mi ni treba prav nič razmišljati za drugo leto ali za ostarelost čez desetletja, tudi ne za jutri. Vse se dobi, samo če plačaš, in plačaš lahko. Celo pridobivanje tega namreč postane instantno - nekdo ti ga zagotovi, s pogodbo je zavezan, da ti bo ob koncu meseca ali tedna nekaj dal. Sistem deluje.
Za odnos človeka do narave je razlika procesnega in instantnega razmišljanja zelo pomembna. A ker človeku za lastno preživetje ni potrebno razmišljati več procesno, se nam zdi, da tudi o naravi kot takšni ni treba več razmišljati kot na preplet procesov. Verjetno je to jedrni problem današnjega človeka: način razmišljanja se je tako zožil, da v naravi ne vidimo drugega kot predmete.
Celo v naravovarstvu se gremo boljkotne varstvo predmetov (ogrožene vrste rastlin in živali, ekosistemi kot območja, biosfera kot statika zelenega planeta ...), o procesih pa večinoma ne vemo nič, kot da jih v naravi sploh ni. Ne le, da ne vemo in jih spregledamo. Niti nismo več sposobni vedeti. Še manj pa smo zmožni procesnega reševanja, zato naravovarstvu in okoljskim prizadevanjem po svetu ne ostaja nič drugega kot stalni poskusi instant rešitev.
Žal so ti instant poskusi tudi le instant uspešni.